EDITH FROST

Telescopic

Drag City, 1998

Pri Edith Frost se stvari odvijajo spontano. Prvi preobrat se je zgodil z odkrito izpovedano ločitvijo od moža in selitvijo iz New Yorka v Chicago. Obenem je šele na prigovarjanje drugih zbrala pogum, da je posnela in objavila lastne pesmi, ne le nastopala v klubih in oživljala napol pozabljene country napeve. Na prvencu Calling Over Time je Edith še v celoti poudarjala intimno izpoved, spremljava je bila okleščena na prvinsko in se je prilagajala naravi pesmi. Sedaj, z novimi spremljevalnimi glasbeniki in predvsem v produkciji dvojice Royal Trux (da ne bi prišlo do nepotrebnih primerjav, sta tu skrita pod imenom Adam And Eve), se je Edith odprla, razširila izrazne možnosti in posredno ponudila drugačen pogled na ustvarjanje. V osnovi se ni spremenila, pesmi so še vedno umirjene, z dovolj tipičnim osebno izpovednim tonom. A nujen presežek so aranžmaji, ponekod že v režiji prave rockovske skupine s popolnim asortimentom glasbil in z malimi produkcijskimi prijemi, ki rušijo povsem naraven tek pričakovanj. Drugod se Edithin občuteni glas kar potopi v nežnem akustičnem zvenu kitare in čela. Kot bi trenutno obstala na pol poti med vase zaprto Cat Power in že pretirano (samo)izpostavljeno Liz Phair. Vsekakor pa trdno stoji na svoji strani, z odkrito besedo in pristnim petjem, ki je še vedno nekaj svetlobnih let proč od sredinske pop produkcije.

Janez Golič