LADO JAKŠA

Klic maske – The Call of the Mask

ZSR Bistra Ptuj, 1999

Lada Jakšo poznamo kot enega izmed naših najbolj talentiranih improvizatorjev, ki je s Sončno potjo zaznamoval eno od najizzivalnejših obdobij v razvoju slovenskega jazza od sedemdesetih let dalje. Čeprav je bil Jakša v zadnjih dveh desetletjih ves čas prisoten z neštevilnimi "ozvočitvami" televizijskih oddaj, gledaliških predstav, filmov in tako dalje in četudi se je neumorno pojavljal na najrazličnejših kulturnih prireditvah (še posebej v različnih galerijah), smo malodane obupali, da nas bo še kdaj razveselil s kakšno ploščo.

Klic maske je večrazsežen projekt, čeprav je v prvi vrsti "glasbena refleksija na tradicionalne pustne maske". Njegov nastanek je bržkone povezan s še enim izmed številnih povabil multiinstrumentalistu, skladatelju, improvizatorju in pedagogu Ladu Jakši, da naj pripravi nekajminutni program ob otvoritvi razstave (morebiti pa še nekaj minut glasbene spremljave za ogled načrtovane stalne razstave mask severovzhodne Slovenije). Toda maska ni le še en razstavni objekt, ki bo za zmeraj molčal v vitrini ali pod žarometi. Maska je živ izziv, je igra in je neulovljiv fenomen. Kot glasba!

Znanost in umetnost si nista tako daleč vsaksebi, da bi bil projekt mladega interdisciplinarnega Znanstvenoraziskovalnega središča Bistra s Ptuja karkoli "škandaloznega". Ob poslušanju glasbe pravzaprav ta povezava postane povsem nepomembna. Opisi posameznih mask in s šemljenjem povezanih dejavnosti so kratki, a zgovorni. Seveda so nekakšna "programska" osnova glasbi, toda – in v tem je mojstrstvo Jakševega dela – poslušamo jo lahko tudi povsem brez kakršnihkoli predstav in mentalnih povezav z "zgodbo". Čeprav so izhodiščne glasbene zamisli neposredno povezane s posameznimi opisanimi "šemskimi" temami, je vsaka posamezna skladba glasbeni svet zase, ki združuje komorno glasbo z jazzovsko improvizacijo, z ljudskimi nastavki in zvoki ter s sodobno elektronsko zvočnostjo.

Lado Jakša zna izjemno spretno balansirati med prefinjenim solističnim muziciranjem na klarinetu ali sopranskem saksofonu in zvočnim bogastvom, ki ga ponuja sodobna elektronika. Skladbe se razvijajo tako neverjetno elegantno, da kar ne moremo verjeti zapisanim dolžinam skladb. Na plošči se nekje (v metafizičnih dimenzijah?) skriva bistveno več glasbe, kot nam jih kažejo merilci minut in sekund!

In za pisca teh vrstic ni nobenega dvoma: Klic maske je – z eno besedo - mojstrovina.

Rajko Muršič