RENE LUSSIER/MARTIN TETREAULT

Dur Noyau Dur

Ambiances Magnetiques, 1998

Rene Lussier in Martin Tetreault sta, poleg klarinetista Roberta M. Lepagea, najzanimivejša, najizvirnejša in gotovo najinventivnejša Quebečana. Oba znata na naš včasih plesniv bobnič tako čudovito položiti nekaj, kakor včasih rečemo, “prepovedanih” zvokov. Na ameriški zahodni obali bojda pravijo takim radikalno bruitističnim improvizacijam, kot so zbrane na tej plošči, kratkomalo hardcore improvisations. Čeravno je morda prav, da se občinstva mešajo enako, kot je nastala skovanka, bi vsaj muziko s plošče Dur Noyau Dur veljalo v prvi vrsti soditi skozi prizmo “čiste” improvizacije. Od njene običajne oblike (?) gre še korak dlje v neznano, v tvegano in v eksperiment - v hrup in urbani trušč!

Lussiejeva igra je po glasbeni plati milo rečeno originalna - vzeto širše, v kontekstu Quebeca, pa izvrstno in popolno vpeta v pokrajino. O čem govorim? O tem, kako mu uspeva sredi improvizacij iztisniti utrinke imaginarne folklore, s katero se je nekoč skušal pri Conventum; o frankofonem lingvističnem nacionalizmu, ki so mu ga povsem po krivem pripisali; o zabeljenem francoskem humorju; o konkretnih zvokih iz širnih prostranstev severa; pa o aludiranju na elektronsko glasbo - vse tisto, po čemer je Quebec znan in močan! Sledovi rocka v opoziciji so v tej miselnosti, vendar jo je Lussier vsebinsko ponesel še precej dlje - hkrati pa jo uspel muzikalično podrobneje uresničiti s svojimi šestimi strunami. Lahko je radikalnejši od Fritha, bolj smešen od Chadbourna in zvočno bogatejši od Keitha Rowa, poleg tega pa se odlikuje še z eno bistveno distinkcijo, zaradi katere je konec koncev postal znan s sila spornim albumom (vsaj po mnenju številnih kritikov) La tresor de la langue - Lussierjevo igranje ima namreč “vokalne kvalitete”. Bodisi, da jih razkriva, ko spremlja melodije govornih vzorcev (in ne ustraši se niti govorov de Gaulla niti vodij separatistične FLQ), bodisi oponaša zvoke narave (in prav zato je pri Hansu Reichelu, ki mu gre mimogrede povedano zadnje čase zelo dobro (!), študiral njegov čudoviti daxofon). Za Dur Noyau Dur pa je šel še globlje, bliže k srčiki zvočila - posebej kadar brenka pod napetostjo, velja, da eksperimentira s šumi, narejenimi z kdove kakimi parafernalijami, ki na tej cedejki dosežejo ekstrem v edini komponirani skladbi - Prise de Terre, ki je bila napisana po naročilu prestižne organizacije za elektroakustično glasbo - ACREQ (L’association pour la creation et la recherche electroacoustiques du Quebec). Ne le, da gre, vsaj po standardih tako premožnih institucij, kot je ACREQ, za primitivno tehnologijo - hkrati je Prise de terre najbrž ena njihovih najbolj radikalnih (in že zavoljo tega razburljivih) stvaritev, ki je pritegnila precej več pozornosti, kot so je sicer deležni samozadostni ujetniki visoko tehnoloških studiev pri ACREQ. Nič čudnega torej, da je pri subvencionirani (sic!) hišni založbi empreintes DIGITALes niso mogli prenesti - ne, morala je iziti pri Ambiances Magnetiques, ki se financira sama! Zmeraj je tako. Tetreaultovi gramofoni pa so tokrat še primitivnejši, preprostejši, kakor mi je bil znan doslej - nemalokrat povsem brez plošč, celo brez igle -, pa vendar muzikalični - in občudovanja vredno se mi zdi, kako dobro se znajde sredi tako mazohistično okrnjenega glasbila povsem brez navezav na “plunderfonijo” (in če še vedno mislite, da je gramofon zgolj “predvajalo”, in ne inštrument, potem bi svetoval poslušati prav njega)!

Slušateljem prepotrebna mešanica sladkosti in bolečine, ki jo ustvarita skupaj, je bizaren skupek neobičajnih zvokov - včasih zaigranih v komunikativnih in vznesenih improvizacijah; spet drugič - odločno protiglasbeno in narejeno v pogumnem in večkrat namenoma provokativno-ignorantskem eksperimentu, kot mi je v pogovoru zaupal Lussier. Na Dur Noyau Dur je torej slišati veliko pokanja, brnenja, šumenja, tleskanja in drugega - nekateri utegnejo poreči “specialnih efektov”; Lussier in Tetreault namreč v prvi vrsti preučujeta “zvok” - in res, mnogokrat sta nevarno blizu elektronski glasbi, le da sta ji priskrbela nekaj spontanosti in nepredvidljivosti, ki ji je tako žgoče manjka. Na notranji strani ovitka je, s črkami, bodečimi v oči, zapisano “on respecte notre mandat”. Gotovo da res: oba sta domiselna improvizatorja, v srcu pa brezkompromisno radikalna; plošča zatorej ni le “hardcore”, temveč, kakor zelo posrečeno trdi tudi naslov, njegova potencirana oblika - pravi pravcati “hardcore hard”!

David Braun