Letnik: 1999 | Številka: 3 | Avtor/ica: Jane Weber

RAZLIČNI IZVAJALCI

Black and White Hillbilly Music

Trikont, 1996

Slovenci se domače glasbe sramujemo. V to sem se posredno še enkrat prepričal pred kratkim, ko je založba Folkways izdala kompilacijsko ploščo Deep Polka s posnetki polk, narejenimi v Ameriki. Na njej je sicer slišati nekaj izvajalcev slovenskega rodu, vendar pojejo v angleščini. Naši južni sosedje Hrvatje pa so poskrbeli, da je na tej vsekakor pomembni izdaji ugledne založbe slišati tudi hrvaško besedo. Glasbeni novinarji in sploh vsi, ki se na kakršenkoli način ukvarjamo z glasbo - pri nas je očitno priljubljen poklic glasbeni kritik -, smo polni predsodkov, eni bolj, drugi manj. O plošči Black and White Hillbilly Music z zgovornim podnaslovom Early Harmonica Recordings from 1920s and 30s sem se pred kratkim na nekem srečanju pogovarjal z več uglednimi tujimi poznavalci bluesa in zgroženo ugotovil, da imajo tudi oni predsodke do glasbe belcev.

Orglice so kot značilno belsko glasbilo, ki so ga v Ameriko prinesli nemški prišleki, postale vezni člen med različnimi rasami in so bile dolgo edini inštrument, dosegljiv za vsak žep, za nameček pa igranje nanje tehnično ni tako zahtevno kot na primer igranje na kitaro. Od konca 19. stoletja je imela Nemčija monopol pri izdelavi tega priljubljenega glasbila. Izdelovalci orglic Hohner, Koch, Weiss, Hotz in Rauner so sredi dvajsetih let v Združene države Amerike izvozili več milijonov orglic, to je pomenilo tretjino svetovne prodaje. Ob teh dejstvih verjetno ne preseneča, da je nujo po takšni pregledni izdaji začutil Christoph Wagner, nemški navdušenec, ki je za založbo Trikont (Postfach 90 10 55, 81510 Munich, Germany) pripravil tudi že predstavljeno odlično antologijo jodlov v ameriški popularni glasbi. Orglice so bile priljubljene tako pri solistih - ti so nanje velikokrat oponašali zvoke vlakov - kot pri številnih večjih hribovskih zasedbah. Nanje so igrali najboljši pevci bluesa z Robertom Johnsonom na čelu, zaslediti jih je tudi v belskem bluesu Franka Hutchisona, Doca Watsona in pozneje Boba Dylana. Zbirka je dragocen dokument neke pozabljene in zamolčane zgodovine in prinaša dva ducata posnetkov iz nekega drugega obdobja. DeFord Bailey, Lonnie Glosson, Joe Werner in drugi so resnično znali pihniti v orglice in še danes jih je užitek poslušati.

Pri ocenjevanju takšnih izdaj je pravzaprav kar težko dati končno oceno. Pri hvali smo lahko pristranski, saj imamo do stare glasbe neko posebno spoštovanje, po drugi strani pa vemo, da je ta glasba preživela več kot pol stoletja in še danes številnim glasbenikom, zgodovinarjem, pa tudi navadnim poslušalcem pomeni veliko. No, dejstvo je, da so orglice v ameriški popularni glasbi odigrale pomembno vlogo. Če bi si radi ustvarili približno podobo o tem pomenu, bo plošča več kot pravšnji vodnik, za kaj več pa boste morali seči tudi po drugih podobnih ploščah.

Jane Weber