THE SORTS

More There

Slowdime, 1998

S tretjim albumom tega washingtonskega tria vstopamo v glasbeni svet, ki bi ga na prvo žogo lahko opisali kot logično naslanjanje na washingtonsko izraznost, utemeljeno z glasbeno druščino dischordove produkcije. Na to nas napelje tudi biografija nekaterih članov skupine, saj je bobnar Chris Farrall nekdanji član Hoover, kitarist Joshua LaRue pa bolj korovsko donečih Rain Like The Sound Of Trains (in tudi teksaških Jack O'Fire). Ob tem, da ne morejo skriti washingtonskih korenin, ne skrivajo atmosferike, utemeljene na prelomu osemdesetih v devetdeseta z zapuščino skupine Slint. Vendar so s tretjim albumom The Sorts odstopili od tako tesne navezanosti, uklonili so se predvidljivosti godbe, ki so jo obogatili z žlahtnim odklonom od tako imenovanega matematičnega rocka. Oplemenitili so jo s podtalnim, nevsiljivim naraščanjem dubovskih in reggae detajlov, s katerimi ne le bogatijo, ampak prispevajo k mehki, neboleči in predvsem pomirjujoči godbi, začinjeni z neeklektičnim moderniziranim izkoriščanjem bluesovskih in country zvokov, ki le redko prevzamejo glavno besedo razdelanemu ritmu. Ta se nenasilno in počasi razkriva s čari, ki so tudi vir predajanja godbi The Sorts.

BIGor