Letnik: 1999 | Številka: 3 | Avtor/ica: Andrej Hrvatin

TENORE E CUNCORDU DE OROSEI

Voches De Sardinna

(Winter and Winter, 1998)

Ljudska glasbena zapuščina Sardinije je še precejšnja neznanka na sicer zelo razbohoteni svetovni "etno" sceni, večcevni ljudski klarinet launeddas in prvinsko zveneče večglasno petje a tenore pa sta bila še do nedavnega presenečenje in odkritje tudi za bolj zagrizene etnofile. Lani poleti smo sicer imeli možnost slišati to glasbo v živo tudi pri nas, na 19. EBU festivalu sodobne ljudske glasbe v Portorožu, kjer so Sardinijo zastopali Tenores Goine, vendar tega slovensko občinstvo ni izkoristilo, saj je vse tri dni v dvorani in Avditoriju večinoma sedelo istih dvajset do trideset ljudi.

Petje a tenore je zelo stara tradicija, ki se je bojda razvila že 3000 let pred našim štetjem in ima, po moji sodbi, skupne korenine z drugimi starimi sredozemskimi tradicijami, ki izvirajo iz predcivilizacijske Evrope in jih najdemo tudi v Istri in v Kvarnerju.

Med redkimi izdajami te glasbe je album sardinske skupine Tenores di Bitti, ki je izšel leta 1996 pri založbi Real World, vendar je dvojni album pevcev iz Oroseija, ki je izšel lani, še za spoznanje vznemirljivejši in vsebuje, poleg ljudskega a tenore, tudi posnetke cerkvene različice tega petja, nastale pod vplivom krščanstva.

Na obeh ploščah dvojnega albuma Voches de Sardinna je skupaj skoraj dve uri zelo ekspresivne in kvalitetno izvedene glasbe, posnete v avdiofilski kvaliteti. Obe skupini, Cuncordu in Tenore iz Oroseija, namreč sodita v vrh sardinskih izvajalcev tradicionalne glasbe in sta pogosti gostji na raznih sardinskih prireditvah in tudi na številnih mednarodnih glasbenih srečanjih.

Album je zelo lepo oblikovan in bogato opremljen, spremni knjižici bi očital edino malo preveč tehničnih informacij, medtem ko manjkajo zgodovinski in etnografski podatki.

Izbor glasbe je sicer zelo pester, vendar lahko nevajenemu ušesu sardinske pesmi še vedno zvenijo precej podobno in monotono. Idealna atmosfera za poslušanje te glasbe bi bila v senci kakšne oljke ali v prijetnem hladu sardinske cerkvice, vendar pa vam lahko ustvari posvečeno in kontemplativno razpoloženje tudi v domačem fotelju.

Za tiste, ki jim je dvojna mera sardinske glasbe preveč, sta albuma s cerkveno in ljudsko različico petja a tenore na voljo tudi posamič.

Andrej Hrvatin