Letnik: 1999 | Številka: 3 | Avtor/ica: Peter Barbarič

VÄRTTINÄ

Vihma

(Wicklow/BMG, 1998)

Finska Värttinä je ena redkih mlajših evropskih folk zasedb, ki se ni zadovoljila s kultnim statusom v krogih etno/folk navdušencev, ampak se lahko pohvali tudi s prebojem v sam svetovni zvezdniški vrh world music dogajanja.

Po desetletju plezanja proti za folk glasbenike redko dostopnim (za zdaj oddaljenim tudi za pri nas precej bolj uveljavljeno Hedningarno) višavam množične popularnosti plošče Värttine izhajajo pri osrednjih svetovnih diskografskih hišah (prejšnja Kokko pri Warnerju in Vihma pri BMG), skupina pa se pojavlja na najbolj prestižnih world music festivalih. Tržni uspeh ni prišel čez noč. Zasedba, ki je glasbeno identiteto zasnovala na glasovih štirih izvrstnih pevk, je uspela zavidljivo ustvarjalno in iskrivo uskladiti zahteve sodobne pop glasbe in finsko ljudsko tradicijo Karelije. Njen izvrstni folk pop s plošče Kokko je odprl nove perspektive folku in popu v naslednjem desetletju.

Nova plošča Värttine z naslovom Vihma pomeni korak stran od iskanja tržne niše na širšem nefolkovskem popularnoglasbenem tržišču. Spremenjeni glasbeni obraz skupine je tudi posledica kadrovskih sprememb, saj jo je še pred pripravo novega gradiva zapustila ena od ustanovnih članic, Sari Kaasinen (njena samostojna plošča je še za korak bližje popu kot Kokko). Värttinä se skuša ponovno vrniti k folk glasbi za zahtevnejšo, elitnejšo folk publiko. Pri tem se ji pozna, da vsako leto obrede vrsto evropskih folk festivalov. Tako jo najbolj vleče "tehtno zveneči folk" prestižnih izvajalcev z evropske atlantske obale (predvsem Keltov in Angležev). Glasbena obzorja članov skupine so se v zadnjih letih razširila in tako postajajo skladbe vedno bolj transglobalne; zvočne začimbe največkrat prihajajo z Balkana (praviloma iz vokalno podobno močne Bolgarije) in Bližnjega Vzhoda, iz Tuve (na plošči gostujeta tudi člana zasedbe Yat-Kha), keltskih in jazzovskih logov (to seveda za progresivne folkerje ni nič novega). Prešernim Finkam in Fincem še posebej leži soočanje z Balkanom in Bližnjim Vzhodom.

Prav tako kot redki v obdobju inflacije tuvanskih glasov na world music izdajah posrečeno povežejo mistiko planjav z več tisoč kilometrov oddaljenih koncev Rusije. Zato pa jim spogledovanje z "visoko" zahodnoevropsko post folk glasbo ne gre preveč od rok. Ujamejo se v njene pasti; ob brezhibnih glasbenih oblikah jim začne zmanjkovati idej in energije in raven plošče nekajkrat nevarno zaniha.

Vihma je tipičen prehodni izdelek. Tudi na njej glasbena podoba reformirane zasedbe še ni dokončno oblikovana, ampak se še išče, uri, poskuša v različnih možnostih izražanja. Brez zmede, napak in stranskih poti seveda ne gre. Pri tem sem vedno bolj prepričan, da bo pobeg Värttine iz stare zlate kletke uspešen; ob ustvarjalnem pogumu skupine ne morem spregledati tudi dejstva, da že vsaj polovica novih skladb stoji na trdnih nogah. In to je za začetek čisto dovolj.

Peter Barbarič