Letnik: 1999 | Številka: 3 | Avtor/ica: David Braun

JOHN WALL

Fractuur

(Utterpsalm, 1997)

Če je Wall med letoma 1995 in 1997 uspel sestaviti samo (samo?) štiri skladbe za ploščo Fractuur, potem je za njih prekleto dosti delal - ali pa je kaj narobe! Pa ni: neskončno veliko dela je bilo vloženega v to ploščo, že ob izbiri semplov, kaj šele ob aranžiranju - in vseskozi je Wall skladbe znova popravljal, brisal, dodajal in uspel narediti mejnik v semplingu! Razen Boba Ostertaga (čeprav so med njima znatne razlike) ne poznam nikogar, ki bi si izoblikoval lasten slog na elektronskem glasbilu (Suna Raja sem ne bomo šteli) in čigar (elektronska) glasba bi zvenela tako prepričljivo in pristno. Čas, ki je bil vložen v Fractuur, tudi na plošči sami ne igra nobene vloge - ob sicer pestrem materialu se vendarle vse odvija počasi, z drobnimi odtenki, s ponavljajočimi se vzorci - skorajda brezčasno in nezemeljsko. Očiten napredek pri drobnjakarskem fokusiranju na podrobnosti ima tudi tehnično ozadje: šele pri Fractuur je Wall prvič pričel uporabljati tudi “hard disk recorder”, s katerim je lahko precizneje premeščal in obdeloval zvoke. Zbirka semplov vsebuje klasične avantgardiste (Kagel, Xenakis, Cage, Stockhausen, Ligeti, Nono) in izbrana imena iz jazzovskega improvizacijskega okolja (Parker, Rogers, Zorn, Holland, ECSQ). Že sam izbor nakazuje skrbno in poglobljeno iskanje zvočnega materiala, končna organizacija semplov pa razkriva povsem osebno videnje odnosov med glasbami.

Fractuur je precej več kot le seštevek delov in skoraj nikdar ne dovoli, da bi poslušalec prepoznal zvočni izvirnik. Pomen je spremenjen, zamenjan; zvok pa iztrgan iz izvornega estetskega konteksta, a niti slučajno - po vzoru “ameriškega glasbenega imperializma”, kot je tovrstno glasbo imenoval Elliott Sharp - uporabljen umetno in “reduciran do smeti”. Niti enega samega zvoka ni na plošči, ki bi kakor lobotomirani klon originala taval naokoli in bil posnet le zaradi absurdnih mejnikov z nekim drugim zvokom. Od tega načina dela se Wall čedalje bolj oddaljuje - še prejšnja plošča (Alterstill) je vsebovala tako (a hkrati zelo okusno) kolažirane semple, da so včasih spominjali na popartovske montaže (na primer saksofonski solo Anthonyja Braxtona (ugibam) nasnet prek nekaj metalskih akordov skupine Carcass)!

Se kaj takega sploh sme? Odgovora najbrž ne kaže izbirati med “sme se” in “ne sme se”, pač pa bolj med sodbami okusa glede tega, kako je neki zvočni material uporabljen - ali je bil rabljen lahkomiselno, objestno, površno in neresno ali pa se glasbenik poigrava z odtenki v pomenu in kontekstu, domiselno in iznajdljivo nakazuje nove odtenke in različice originala. Pri Wallu gre gotovo za slednje - smrtno resno in pikolovsko se je spravil nad skrbno izbran material, ki je ne le (v nekem posplošenem smislu) soroden, pač pa kaže tudi na to, da se Wall zavestno odreka lahkotni, poljubni in všečni igri z eklekticizmom v glasbi. Da bi njegova glasba zvenela še bolj prepričljivo kot Nova glasba, ne le kot “zbirka semplov”, je posnel še utrinke sedmih prijateljev glasbenikov, z zvokom katerih je povsem zabrisal sledi med “ukradeno” in originalno glasbo. Posebej zaradi tega glasba zaživi v lastni identiteti in poslušalec povsem izgubi sled za tem, kje se kak sempel začne in kje konča. Glasba ne živi več od raznolikosti, nenadnih sprememb in kontrastov, pač pa od dramatičnosti, ki jo Wall stopnjuje s čedalje bolj zapleteno nasnetimi plastmi zvoka. Pri večini skladb Wall sprva gradi glasbo na zelo daljnosežno in vsestransko raziskanih preprostih semplih solističnih posnetkov godal (nasnetih v treh, štirih plasteh, ki dajejo vtis komornega ansambla), nato pa stopnjuje napetost z nasnemavanjem številčnejših zasedb, vse tja do simfoničnih orkestrov. Pa še tukaj noče kazati na umetno ustvarjene kontekste (kot na primer v opisanem primeru s plošče Alterstill), pač pa išče sorodnosti in povezave - tako je, recimo, vseskozi poudarek na godalih, bodisi da je zvok nespremenjen (a izvor skoraj zmeraj neprepoznaven) bodisi da so računalniško transformirana v povsem novo (Novo) glasbo. In če so originalni pomenski konteksti in izvirni avtorji docela izključeni, ali ni potem edini možni odgovor na prej postavljeno vprašanje gotovo pozitiven?

David Braun