FRED FRITH GUITAR QUARTET

Slovenska kinoteka, nedelja, 14. 2. 1999

Priznam, da me je Fred Frith tako razvadil, da od njega in njegovih projektov vedno pričakujem najboljše – to pomeni odlično godbo in še čez. Ker je Frith eden redkih kitaristov, ki znajo z duhovito sproščenostjo iz kitare iztisniti vse, kar je mogoče (tu in tam pa tudi več), sem si predstavljal, da bo njegov kitarski kvartet na koncertu vsaj tu in tam presegel komorno ščegetavost posnetega gradiva. Toda zamisel Frithovega kitarskega kvarteta je očitno preveč zapisana tradiciji komorne glasbe, tako da je notirano gradivo, ki ga po dokaj enakovrednih odmerkih prispevajo vsi člani kvarteta, le še eden od poganjkov na relativno izčrpanem drevesu intimnejšega “klasičnega” muziciranja. Električna kitara je pač tako vsestransko gnetljivo glasbilo, da ga je mogoče uporabiti tudi v povsem komornem kontekstu.

Fred Frith in njegovi kompanjoni so bili duhoviti, izvajali so zapisane skladbe, ki jim ni mogoče očitati niti trivialnosti niti pretiranega dolgočasja, toda celoten učinek nastopa le ni bil takšen, da bi si poslušalstvo zaželelo dodatka. Kar zadeva pisca teh vrstic, je bil glavni problem v tem, da so se avtorji skladb prepustili ritmičnim zmožnostim instrumenta in pozabili na to, da glasbe ne sestavljajo zgolj ritmično sekljanje zvočnega gradiva in poljubni preobrati osnovnih taktnih blokov. No - saj so nam prikazali tudi nekaj improviziranih dodatkov in prebliskov, a improvizacija pravzaprav ni izrazno sredstvo tega kvarteta.

Že v uvodnem delu nastopa so glasbeniki bržkone izbrali napačno dramaturgijo, saj so poskušali prodreti v zvočnost kitarskega kvarteta skozi izjemno prefinjene in subtilne tihe parte. Izbrane skladbe same po sebi niti niso bile pretirano naporne ne za izvajalce ne za poslušalce, toda celoten učinek zaporedja filigransko natančnih partov z obilico sesekljanega zvočnega tkiva, ki se nekako ni moglo razviti v kaj več kot zaporedje tem od takta do takta, je bil naporen.

Šele sredi koncerta so (kako značilno!) kitaristi Nick Didkovsky, René Lussier in Mark Stewart – ter do neke mere tudi Fred Frith, pri katerem smo do konca pogrešali zanj značilno duhovito impulzivnost - z individualnimi solističnimi točkami vsaj za silo odvrgli breme zapisanih partov in začeli igrati tako, kot zahteva od njih glasba, in ne note, zapisane na papirju. Ob sproščenem izmenjavanju bravuroznih pasaž in mojstrskem kontrapunktiranju hrupa, tišine in melodičnih partov so v drugem delu koncerta vendarle pokazali, da je Frithov kitarski kvartet več kot le še ena postmoderna komorna zasedba glasbene dekadence. Tu in tam so celo poščegetali zvočno muzo.

Rajko Muršič