GEORG GRÄWE QUARTET

Slovenska filharmonija, Ljubljana, 26. 2. 1999

Ko bi se vsi maliki in aktivni člani nekdanje Academie Operosorum, ki so tako mrko gledali s slikarije Saše Šantla v mali dvorani Slovenske filharmonije, zavedali, kakšna glasba je tisti večer polnila to prečastito ustanovo, bi vstali od mrtvih in naredili še večji škandal, kot so ga naredili njihovi zanamci ob skupnem koncertu Laibacha in Filharmonikov za Evropski mesec kulture pred letom. Padla je še zadnja trdnjava in evropski radikalni free, oženjen z najostrejšo čikaško jazzovsko odpadnico, je zasedel tudi trdnjavo meščanskega konservatizma, Slovensko filharmonijo. Pri tem mesto koncerta, ki ga je SyHaPA izbral za kvartet Georga Gräweja, sploh ni tako nenavadno, kot se zdi na prvi pogled. Sodobni radikalni jazz, ki brezkompromisno konča z vsemi dogmami jazzovskih in klasičnih praks, resnično sodi v poduhovljene sfere breztelesnih ustanov, in to naša Filharmonija vsekakor tudi je.

Georga Gräweja, nemškega pianista, ki je opazno krojil nemško radikalno jazzovsko sceno s Petrom Kowaldom in Petrom Brötzmannom, se prav tako kot iz njegovih kolnskih časov spominjamo iz Chicaga, kjer je pomembno prispeval k dražestnosti glasbe Anthonyja Braxtona, Marillyn Crispell in Gerryja Hemingwaya. Njegov kvartet, v katerem sta ob nemškem pihalcu Franku Gratkowskem še čikaška ritmarja Kent Kessler na basu in Hamid Drake na bobnih, pa tako navdušuje že vse od našega stika z njimi v Nickelsdorfu pred dvema letoma. Člani so torej znani in vedeli smo, kaj lahko pričakujemo. In to je?

Radikalna glasba, ki presega meje občega jazza in si prav tako kot v evropskem modernizmu Weberna sposoja ideje tudi v sodobnih masovnih glasbenih praksah. Eklekticizem torej, ki pa je koncentriran do te mere, da je skoraj nemogoče povedati, od kod vse izhajajo glasbeni vplivi. Pa to niti ni toliko pomembno, saj je glasba, ki so jo Gräwe in prijatelji sipali v bravurozno hrupnih zvočnih erupcijah med nas, tako neposredna, da vsi prisotni na koncertu ne potrebujemo nobenih razlag, tistim, ki so koncert prešpricali, pa še s tako slikovito metaforiko ne bi mogli opisati občutij, ki so jih porajali v nas. Kvartet je bil namreč pravi vulkan zamisli in spontanega, hipnega (to pomeni: porajajočega se v trenutku) kreativizma, kot so ga zmožni res le veliki in redki mojstri. Nadvse velja omeniti predvsem ritmično sekcijo Kesslerja in Draka, ki sta v solih, prvi v drugi, drugi pa v tretji skladbi večera, pomenila pišočemu višek koncerta.

Koncert Georga Gräweja je bil pogumen prikaz ameriško-evropskega jazzovskega radikalizma, ki ga celo v mnogo večjih mestih ni slišati tako pogosto. Kaj šele v Ljubljani. Tistih nekaj odprtouhih privržencev, ki nas je zaneslo v napol prazno malo dvorano SF, pa bo SyHaPA-i hvaležnih za to izkušnjo. In želimo si lahko, da bi bilo tega le še več. Pa čeprav je iluzorno pričakovati, da bodo takšni koncerti bolj množično obiskani. To kakopak ni glasba za množice. Za kaj takega je mnogo predobra. In prenevarna.

Rok Jurič