Letnik: 1999 | Številka: 3 | Avtor/ica: Tomislav Purkart

MIDEM 99

Cannes, Francija, od 23. do 28. 1. 1999

Konec januarja se je v Cannesu odvijal že 33. mednarodni glasbeni festival, poimenovan Midem 99. Registriralo se je več kot 4000 podjetij iz 94 držav z vsega sveta, od tega največ iz Velike Britanije in prvič so se predstavile založbe iz Bahraina, Kitajske, s Cipra in iz Jugoslavije. Cannes je zopet postal nekakšno stičišče svetovne glasbene industrije, kjer se trguje na veliko in tudi letos je bilo kar nekaj zanimivih konferenc, in sicer o švedski glasbi, ki je bila letos še posebej v ospredju dogajanja, o distribuciji in poslušanju glasbe po internetu (najbolj burna razprava nasploh), o zaščiti avtorskih pravic v digitalni dobi z znanim Caryjem Shermanom, sicer predsednikom združenja R.I.A.A., pa konferenca, ki edina s samim nazivom ni imela nič skupnega - Evropska glasba od Vladivostoka do Ljubljane in drugod.

Za osebnost leta so izbrali Frances W. Preston, sicer predsednico BMI (Broadcast music inc.), ameriške organizacije za zaščito avtorskih pravic. Pri podjetju je že 41 let in si je kot borka za zaščito teh pravic naziv nedvomno tudi zaslužila.

V razstavnih prostorih so poleg založnikov razstavljali tudi tisti, ki imajo z glasbo sicer zvezo, a s samim sejmom bore malo. Poleg dveh podjetij, ki nam poslušanje glasbe ponujata po internetu, so nam za novo tisočletje ponudili še tri nove formate. Od dveh miniaturnih do že uveljavljenega CD formata z novim predznakom DSD (digital super disc). So pa zato razprodajali mini disk. Tako bodo ta kratko zopet potegnili potrošniki, ki bodo še bolj zmedeno iskali svoj idealen nosilec zvoka. Z novim tisočletjem lahko tako pričakujemo, da bo cannski glasbeni sejem postal tudi neke vrste sejem elektronike.

Poleg lepega vremena smo bili udeleženci festivala deležni tudi številnih koncertov. Cool Sweden: Zagotovo najslabša otvoritvena zabava, kar sem jih doživel v zadnjih šestih letih, kar obiskujem Midem. Hladni bife ter sterilna švedska pop in dance glasba sta potrdila, da je na severu res zelo mraz. Razočarali so tudi sami The Cardigans, ki poleg dveh uspešnic tako ali tako nimajo kaj več pokazati. Večer so z akustičnimi glasbili rešili Väsen, pa čeprav so bile melodije vse preveč prepoznavne in zlajnane. Dolgočasni pop in dance zvezdniki Meja, Jennifer Brown in še posebej Emilia so nastopili tudi naslednji večer na prireditvi MCM Dance d’or, kjer so podeljevali priznanja omenjene TV hiše. Organizatorji so s samim začetkom zamujali poldrugo uro. Voditelja sta se za zamudo opravičila, in ko je že kazalo, da bo prireditev brezhibna, je voditeljico dotolklo bližnje srečanje njenega salonarja z žvečilnim gumijem. Sledila je polomija za polomijo. Režiser, ki je kar nekajkrat pritekel na oder in dajal navodila, je zmedel tudi samo Cher, nedvomno zvezdo večera in festivala, ki bi morala odpeti svojo drugo pesem. Sicer pa naj omenim le še nekaj nastopajočih v tem večeru: Boyzone, Steps, Modern Talking, Zazie in Ophelie Winter. Na prireditvi, imenovani Best of British, so izstopali Squeeze, ki so se predstavili v akustični različici. Dobro predstavo sta nudila tudi Ron Sexsmith in Sam Brown. Na večeru, ki je bil posvečen Astorju Piazzoli, se je predstavila Milva. Na World Popu so blesteli ameriški Brilliant Trees, ki so priznali, da so ime ukradli istoimenski solistični plošči Davida Sylviana. Na večeru recitalov se je pojavila priznana pianistka Lidija Bizjak, na Guitar Night pa poleg mojstrov flamenka Enriqueja in Estrelle Morente, Sare Baras, Antonia Canalesa tudi John McLaughlin in Slash. V montažnem Moulin Rougeu, poimenovanem Talents 99, pa so se predstavili novi upi francoske glasbe. Izstopala je petindvajsetletna Natali Lorio, ki nam je nudila raznovrstni glasbeni užitek (od soula in hip hopa do drum and bassa).

Koncertni del vse ponudbe, ki jo je letos nudil Midem 99, je nedvomno rešil večer afrokaribske glasbe pod naslovom Afro Caribbean Vibes. Nastopili so David Kirton, pariški reggae band Kreyol Syndikat, party bend Nu Vybes z malega karibskega otoka St. Kills, profesor Mungal Patasar s Trinidada in Tobaga in jamajška legenda Toots z The Maytals, ki je navdušil tudi zahtevno francosko občinstvo.

Seveda je res, da je Midem srečanje industrijalcev, ki so v glasbi prisotni samo zaradi posla. Glasbeniki so le njihovi delavci, prisiljeni izpolnjevati pogodbe, ki so jih podpisali. Ker jim je to edini vir preživetja, tudi delajo takšno glasbo, ki ima z glasbo in njeno dušo vedno manj skupnega.

Novo tisočletje nam torej poleg digitalnega radia prinaša tudi digitalno glasbo. Kakšni bodo nosilci zvoka? Ali bomo še zbirali zgoščenke? Ali bomo glasbo poslušali samo še po internetu? In ali bomo glasbo delali sami zase z računalnikom? Z odgovori nam bodo postregli mogoče že na naslednjem Midemu. Jaz jih zase poznam že danes. Naj se sliši še tako staromodno, vendar bom poslušanje glasbe imel še vedno za obred, pri katerem moram vsakih dvajset minut obrniti ploščo.

Tomislav Purkart