Založba Ambiances Magnetiques

V magnetnem okolju

"Quebec je značilen primer za to, kako lahko majhna mreža glasbenikov, organizatorjev, kritikov in ljubiteljev glasbe vzgoji in spodbuja povsem nov glasbeni slog: posebno glasbo za posebno družbo."

(Andrew Jones - avtor knjige Plunderphonics, Pataphysics and Pop Mechanics)

Prav lahko, da bi Slovence Quebec utegnil zanimati zaradi nekaterih podobnosti med obema deželicama - toda tukaj naj bi bilo govora o glasbi, in tokrat bomo (spet) morali priznati, da smo manj inventivni, manj pogumni in da nam je za glasbo v bistvu čisto vseeno. Dokler ne igrajo zveneča imena in dokler se z njo ne da zaslužiti, nas pač ne zanima, kajne?

Kar zadeva glasbo, se lahko Quebec pohvali z bogatejšo tradicijo, z raznolikostjo, ki izvira iz nje, in z večjo skrbjo za ohranjanje kulturne dediščine ter, kakor pravi Andrew Jones, tudi z vnemo za ustvarjanje nove (tradicije) - konec koncev je prav tam nastal izraz musique actuelle. Čeravno nam je ta termin danes domačen, je, verjeli ali ne, skladatelj Pierre Mercure (sicer član Fluxusa) že leta 1961 organiziral enotedenski festival Semaine Internationale de Musique Actuelle in ob prvi priložnosti povabil Johna Cagea, Marca Cunninghama, Miltona Babitta in Yoko Ono. Dve desetletji po prvih progresivno-radikalnih glasbenih prireditvah je Mercurjev festival predal štafetno palico Michelu Levasseurju, ki od leta 1982 zelo uspešno vodi jesenski Festival International de Musique Actuelle de Victoriaville ali krajše FIMAV ter založbico Victo. FIMAV in Victo sta v Evropi (in tudi pri nas) najbolj znani imeni novejše glasbe in bi bili prav lahko temi za kakšno podobno pisanje, vendar pa pozornost tokrat velja nekoliko drugačni - bolj "tipično" quebeški, skorajda ponarodeli, "ljudski" - glasbi (če hočete dobesedno razumeti citat Andrewa Jonesa), ki jo zastopajo manj znani avtorji.

Skrb za glasbo mladih (tako imenovanih klasičnih) skladateljev je prevzel SMCQ (Societe de la Musique Contemporaine du Quebec), ki deluje že od leta 1966 (ko je tragično preminil Pierre Mercure) in naroča dela pri novih rodovih. V Quebecu cveti tudi elektroakustična glasba: ni več treba odhajati v Francijo ali Nemčijo - danes je svetovno znan glasbeni konservatorij v Montrealu; tam je tudi kanadski elektroakustični center, pa odmevna ACREQ (L’association pour la creation et la recherche electroacoustiques du Quebec) in njena založba empreintes DIGITALes. Opisnika za glasbo "actuelle" in "contemporaine", torej aktualna in sodobna glasba, se ponavljata že ves faktografski uvod - odgovora na vprašanji, kaj je in kakšna je ta glasba, pa danes morda najbolj očitno ponuja založba Ambiances Magnetiques. Sodobna glasba, za katero stoji ta hiperaktivni quebeški kolektiv, je hkrati zakoreninjena v mnogih žanrih: folklori, novodobni "resni" glasbi, avantgardi in progresivnem rocku; polistilizem je postal koncept.

"V mestu Montreal je skupina moških in žensk izbrala samosvoj način življenja, posvečen ustvarjanju in snemanju glasbe. Vsi so živeli po kreativnem prepričanju, ki jih je zbral in neizogibno tudi zbližal. Nekega dne so se, kot bi človek lahko pričakoval, srečali in se zavedli skupnih zanimanj," uvaja poslušalca spremno besedilo h kompilacijski plošči La bastringue migratoire, ki predstavlja presek skozi diskografijo te založbe. Tako se je leta 1983, ko je založba formalno tudi nastala, zbralo sprva osem glasbenikov, nato pa se jim je pridružil še deveti - danes so to: Jean Derome, Andre Duchesne, Joane Hetu, Diane Labrosse, Robert Marcel Lepage, Rene Lussier, Danielle P. Roger, Martin Tetreault in Michel F. Cote. Skupaj so kolektiv Ambiances Magnetiques: društvo, založba in skupina glasbenikov, ki je doslej posnela več kot 60 cedejk in vinilk, ki vse v veliki meri govorijo o unikatnem slogu, v katerem se gibljejo. Pretirano bi bilo govoriti, da vsi prihajajo iz istega koša, daleč od tega - založba prinaša pestro mešanico jazza, imaginarne folklore, progresivnega rocka, dadaizma, art-brut in postmoderne.

Kar imamo danes za musique actuelle, se je pravzaprav začelo v poznih sedemdesetih, ko je Rene Lussier začel delo v folklorno-rockovskem kvintetu Conventum, ki je bil quebeški odgovor na evropski progresivni rock in filozofijo rocka v opoziciji. Sicer pa Andrew Jones v omenjeni knjigi trdi, da je Quebec danes praktično edini glasbeni azil, kjer progresivni rock še zmeraj cveti, kjer je še vedno "in" (morda pa je prav zato ponudil zatočišče Fredu Frithu, enemu od najizrazitejših protagonistov nekdanje scene). Kar se je začelo s skupino Conventum (zasedba se je obdržala štiri leta in posnela dve plošči), so Lussier in še nekateri kolegi ponesli tudi v devetdeseta - nihče, ki ga zanima quebeška glasba, ne bi smel iti mimo Lussierjevega popolnoma norega dueta z Jeanom Deromom pod imenom Les Granules. Estetika "cut and paste", ki sta jo zabavljača uganjala, je bila očitno primerna tudi kot filmska glasba - naredila sta namreč zvočne slike za več kot petdeset dokumentarnih filmov, med katerimi so imeli nekateri ravno take miš-maš kvalitete kot njune plošče (tako je eden dokumentiral Montreal med obiskom Michaela Jacksona in papeža Janeza Pavla II., oba obiska sta se zgodila v istem tednu)! Vzemite to kot opisnik za njuno glasbo, pa boste kar blizu! Ali pa si zavrtite svoj film ob besedah Freda Fritha: "Če bi v domišljiji združili ponorelo energijo hardcorovskega banda, dinamično sofisticiranost komornega ansambla in grenkobo burke ruskega klovna, potem boste morda slišali zvok skupine Les Granules, ki spreminja vse, kar sliši, v glasbo, polno nepričakovanih nasprotij!"

Po drugi strani pa je zanimivo, da je Lussier uporabljal glasbeni prelom veliko bolj pri Les Granules, ki je bil esencialno "live band", kakor kasneje, ko se je "resneje" lotil filmske glasbe, kjer so take tehnike najbolj doma (tako na primer v njegovi glasbi k filmu Chroniques d’un genocide annonce (AM 058)). Najbolj "filmsko" zvočno režijo je ugnal na plošči Les Granules - Au royame du silencieux (AM 018), ki naj bi bila z rezljanjem, urejanjem in lepljenjem trakov narejena kakor "zvočni film". Jean in Rene sta se oklicala tudi za "les hommes-orchestres", za človeška orkestra torej - podobno kakor sta počela Fred Frith in Tom Cora v duetu Skeleton Crew. In podobno kot Fred Frith vidi Rene Lussier v folklornem izročilu neizmerno bogastvo: "Folklorna tradicija kot inovacija!" Prav slednja "two-one-man band" skupina je bila namreč velika inspiracija Reneju Lussierju, ko je začenjal kariero - Fred Frith pa njegov prvi "bolj znan" glasbeni partner. Leta 1986 sta se namreč na povabilo Michela Levasseurja (vodje FIMAV-a) ujela v skupnem nastopu, ki je zapisan pod imenom Nous Autres pri založbi Victo. Kdor pa si je sedanji Frithov kvartet ogledal v Kinoteki, je morebiti opazil, da je bil edini sedeči (kljub temu pa fizično "še najbolj prisoten") kitarist na odru prav Rene Lussier. Zakaj? Rene ima namreč težave z nogami: ne more jih obdržati pri miru - v Les Granules jih je celo ozvočil in jih vključil v nastop! Ne kar tako - zamisel razlaga kot modernizirano verzijo družabnih gostilniških srečanj v Quebecu med leti 1930 in 1950, ko so se iz oddaljenih krajev zbirali premraženi kmetje in brez glasbil peli, topotali z nogami, ploskali - skratka, delali glasbo z vsem telesom. Za Lussierja je delanje muzike fizično opravilo, navedeni primer pa le eden izmed številnih, ki glasbo založbe Ambiances Magnetiques vsebinsko globoko vežejo s Quebecom. Tu so šansonsko obarvane plošče Joane Hetu in njenega ansambla Castor et Compagnie, vezane na bogato lokalno tradicijo šansonjerjev (chanssonier - mešanica pesnika in pisca songov). Čeprav nima prav nič opraviti z metalingvistiko, je zbirki erotičnih, ljubezenskih in improviziranih pesmi nekoliko zavajajoče naslov Mets Ta Langue (AM 062). Ima pa opraviti z iskanjem kulturne in politične identitete, h kateri so šansonjerji z aktivizmom zapeljali mlajšo generacijo. Podobno, morda manj songovsko, a zato bolj teatralično, se dogaja tudi na dvojni Chansons de douve (AM 056), ki jo je kot gostujoči glasbenik (ni namreč član Ambiances Magnetiques) posnel basist Pierre Cartier. In ko smo že pri govoru (torej tudi jeziku), ki ga je, kakor pravi Joane Hetu, "treba nositi", ne more nič prekositi Lussierjeve klasike La tresor de la langue (AM 015). Pred devetimi leti sta s tonskim mojstrom Claudom Beaugrandom obhodila ves Quebec in z nagro ujela odgovore lokalnih pojav na vprašanje: "Ali je v Quebecu pomembno govoriti francosko in zakaj?" V studijskem delu, ki je sledilo, sta dodala še citate de Gaulla (ki je prisrčen sprejem Qubečanov med tamkajšnjim obiskom leta 1967 izkoristil in vztrajno kričal: "Vive le Quebec libre!") in celo odlomke manifesta separatistično-nacionalistične politične opcije FLQ; Lussier je ob vsem igral kitaro in z njo oponašal govorne vzorce številnih lokalnih dialektov in naglasov. Delo za ploščo je trajalo nekaj več kot tri leta! Tisti, ki so jo navdušeno sprejeli, so imeli priliko občudovati muzikaličnost, melodičnost in spevnost človeškega govora, zato so Lussierju upravičeno podelili nagrado Prix Paul Gilson za najboljšo stvaritev radiofonične umetnosti. Drugi pa so La tresor de la langue precej ponesrečeno označili za nacionalistični izdelek in mu onemogočali radijsko predvajanje!

Lussierjev Tresor de la langue je bil do pred nedavnim najbolj uspešno prodajana plošča iz zbirke Ambiances Magnetiques - prekosila sta ga Ayaya Moses Frithovega kitarskega kvarteta (AM 051) in medtem celo še sveži Up beat (AM 063) iste četvorke. Častno oznako AM 001 nosi Lussierjev duet s čudovitim klarinetistom Robertom Marcelom Lepageom. In da ne bo nastal vtis, da je Ambiances Magnetiques samo Rene Lussier, ki mi je veliko informacij iz prve roke posredoval ob obisku v Sloveniji, naj za konec omenim samo še njegove številne duete z bobnarjem Pierrom Tanguayjem (glasbeni basni o džungli zvokov, preživetju v naravi, o preživetju močnejših - in metaforično tudi o človeški nravi - Chevre in Chevreuil (AM 047 in AM 049), kjer se Rene izkaže še z daksofonom, instrumentom, ki je za takšne norosti odlična izbira) in z didžejem (ki je v resnici didžej) Martinom Teatreaultom za ploščo Dur Noyau Dur (AM 057), polno konkretnih zvokov. Slednji ima tudi solistično ploščo Des pas et des mois (AM 017) in nudi suveren odgovor na sodobno vlogo gramofonov v glasbi - prav lahko, da je Tetreault danes edini schratcher, ki gramofone "igra", po tem ko se je Marclay izčrpal, Yoshihide pa minimaliziral in celo digitaliziral. Bobnar Pierre Tanguay s swingom jazzira tudi z basistom Pierrom Cartierjem in s pihalcem Jeanom Deromom v triu Evidence, ki (da, uganili ste) igra glasbo Theloniousa Monka (AM 028). Morda so prav ti odveč v programu založbe, morda nekako ne spadajo zraven in morda bi to veljalo še za plehnate L’Orkestre des pas perdu (AM 040 in AM 060), ki so quebeški odgovor na Dirty dozen brass band in podobne pihače. Mnogo bolj kot pri Evidence se Deromovo delo kaže v izvirni glasbi za gledališče in plesne predstave (plošči 3 Musiques pour UBU (AM 030) in La bete (AM 048)). Za bolj zagrizene in radovedne je užitek plošča Je me souviens … (AM 044), ki jo namenja kot hommage Georgeu Perecu (1936-1982), zaigrana pa je kot "radiofonični game-piece", kolaž duhovitega uganjanja norčij in veličin tega pisatelja/filmarja/skladatelja s prefinjenim občutkom za vse, kar je stereotipno (ali pa tudi ne) francosko in je sestavljalo popularno glasbo petdesetih in šestdesetih let.

Če vam je vsega skupaj preveč, predlagam za začetek intimnejših odnosov z založbo Ambiances Magnetiques (in s tem s quebeško musique actuelle) spoznavni večer s tremi kompilacijskimi ploščami: La bastringue migratoire (AM 039), Hourra pour la bastringue (AM 045) in Inedits (050), ki do krvi zarežejo v širino glasbe te založbe. Ne da bi imelo kakršno koli zvezo z glasbo, bi vendarle opozoril tudi na poseben dizajn škatlic za cedejke - sicer pa je quebeška elektroakustika tudi mati tako imenovane "akustične ekologije", in k taki glasbi bo najbrž spadala tudi pravilna ovojnina. Vsa čast Lucu Beaucheminu in Jeanu-Francoisu Denisu, ki sta tako umno pogruntala dizajn "OPAK" kakor ga imenujeta, "pet let pred 21. stoletjem," kot sta zapisala na ekološki, ročno prepognjen karton - in požela prvo nagrado na oblikovalskem tekmovanju. Bil je že čas, da se kdo domisli tudi česa takega!

Ambiances Magnetiques je torej založba, ki predstavlja quebeško musique actuelle, novodobno muziko, "posebno glasbo za posebno družbo," če še enkrat ponovim besede Andrewa Jonesa. Quebec je jezikovni in kulturni mikrokozmos Kanade in tudi glasba je vpeta (morda pa celo ujeta) v okolje. Kar se zdi kot prednost, se lahko kaj kmalu sprevrže v nerodno situacijo "glasbenega geta," je izrazil zaskrbljenost Rene Lussier. Žal k temu zelo veliko prispeva dejstvo, da za redno koncertno dogajanje v Quebecu praktično ni nobenega zanimanja - edini koncertni nastopi se dogajajo na vsakoletnih (poletnih) festivalih, kakršen je FIMAV. Tako so glasbeniki prisiljeni iti na lov za zaslužkom drugam, v Evropo, kakor mnogi z ameriške celine - doma pa vozijo taksije (čisto zares jih - kitarist Andre Duchesne, namreč), vodijo radijski program (tolkalec Michel F. Cote) ali delajo kot "neobičajni" didžeji (Martin Tetreault), toliko pač, da imajo za najemnino. Finančna stiska dela preglavice tudi založbi sami - tako naredijo le 1000 kosov vsake plošče, s ponatisi pa si belijo glavo šele, ko (in če) je stvar enkrat tako daleč. Po besedah Andrewa Jonesa v Quebecu krvavo manjka klub, kakršen je Knitting Factory v New Yorku; komercialno uspešen, redni dogodek, ki bi podpiral lokalno sceno in dajal možnosti za nastope. Igrajo torej pretežno v studiu: in med koncertno in studijsko glasbo Quebečanov je velika razlika - primerjajte recimo Up beat Frithovega kitarskega kvarteta s studijsko Ayaya Moses ali pa Torticolis (AM 061) skupine Les dangereous Zhoms Jeana Deroma s suhoparnejšo Navre (AM 038). Založba se razlik zaveda, zato je poleg naštetih studijskih kompilacij ponudila še koncertni presek ustvarjanja na Une theorie des ensembles (AM 022). Najboljši način, kako izkusiti glasbo Quebečanov, je torej v živo - ker pa so priložnosti redke, naj velja med posnetki posebna pozornost ravno založbi Ambiances Magnetiques v vsej njeni širini. Nova "musique actuelle", ki od tamkaj prihaja, je ohlapna, nezavezujoča, pogosto duhovita in burkasta, kakor bi govorila, da je tisoč kilometrov stran od vseh spon, konvencij, stereotipov in splošnih predstav o tem, kaj je muzika in kako naj bi zvenela.

David Braun

Naslov: DAME - Distribution Ambiances Magnetiques Etcetera, 4580 Avenue de Lorimer, Montreal (Quebec) H2H 2B5, Canada

Internet:www.cam.org/?dame_cd

E-mail:dame_cd@cam.org