Angola

Lusofonska transatlantska konvencija

Angolskega glasbenega dogajanja zagotovo ni mogoče dojeti brez širšega vpogleda v tako imenovane aktualne družbenopolitične razmere ter s tem povezano stanje duha v tem delu Afrike - seveda z osnovnimi historičnimi koordinatami vred. Kajti - kakor koli že obrnemo - angolska godba je danes med najbolj obstranskimi med vsemi afriškimi popularnoglasbenimi idiomi.

Planetarne zvočne koordinate so v raznolikih razsežnostih z medijskimi posredniki bolj ali manj oprijemljive. Vrsta je predvidljivih, a tudi povsem nedoločljivih dejavnikov, ki nam omogočajo, da si na posameznih časovnih prelomnicah zagotovimo vpogled v neko sicer ves čas že potekajoče kreativno dogajanje. Tako so se sestavile tudi tiste, ki nam počasi, a vztrajno omogočajo, da le spoznavamo tudi lusofonsko glasbeno področje tega planeta. Ob matični Portugalski smo se seveda najprej sreč(ev)ali predvsem z glasbeno najprodornejšo Brazilijo, a ob njej v zadnjih letih tudi s spečo, skrito in odrinjeno lepotico - godbo lusofonske Afrike; z godbo tistih predelov Črne celine, ki so jih po spletu historičnih okoliščin in brutalnega nasilja nekaj časa obvladovali portugalski osvajalci in potem za seboj pustili nekaj, kar je bilo konec koncev vendarle predelave vredno kulturno izročilo. Sicer pa je tudi pri nas Zelenortčanka Cesaria Evora že nekaj časa velika zvezda tovrstnega lusofonskega početja; že pred njo pa smo imeli neposreden koncertni stik z zdaj morda že malo pozabljeno skupno Simentera na eni izmed Drugih godb, prihajajo pa tudi novi glasovi s tega otočja. Vzporedno smo dobili vsaj bežen vpogled v mozambiško glasbo (vsaj s skupinami Orquestra Marabenta Star de Mocambique, Eyuphuro, Ghorwane ipd.), zdaj pa je čas, da zbirko lusofonskih glasov dopolnimo še z angolsko ponudbo.

Prisotnost angolske glasbe je bila do sedaj v teh krajih zagotovo pomanjkljiva - čeprav je bila. Kafala Brothers so bili po zaslugi Angležev prvi Angolci, katerih glas je segel do nas; za Orchestre Os Jovens Do Prenda so poskrbeli Nemci, zdaj pa s ploščami, končno dostopnimi v Evropi, prihajajo veliki, žal že preminuli angolski prvak Bonga in številni drugi. Če ne drugače, vsaj v odbirkih v minulih letih že izdanega in na kompilacije uvrščenega gradiva. Predvsem pa je tu tisti, ki - kot kaže - smelo seda na Bongov prestol prvega med angolskimi zvezdniki: Waldemar Bastos. Njegov konec lanskega leta v New Yorku izdani album Pretaluz - posnel ga je sam Arto Lindsay, založila pa prestižna založba Davida Byrna, Luaka Bop - je pojav, ki ni vreden le vse pozornosti, kakršno sproža uspel diskografski podvig. Odmevnost pri kupcih tovrstnih plošč in naklonjen odziv kritične glasbene javnosti sta Bastosa zelo na hitro postavila v položaj prestižne etno zvezde programov največjih letošnjih festivalov tovrstne godbe; v položaj, ki ga je mogoče primerjati s položajem Cesarie Evore pred dvema ali tremi leti.

Da je angolska godba med najbolj zapostavljenimi afriškimi popularnoglasbenimi slogi, ne preseneča; vemo za več kot četrt stoletja državljanske vojne, ki je trajala vse od razglasitve neodvisnosti leta 1975 pa do nedavnega z vsemi deprimirajočimi razsežnostmi. Bila pa je samo zadnja epizoda tragične angolske zgodovinske usode, katere bistveni moment je okroglih 400 let trajajoča portugalska kolonialna vladavina. A tudi s to neprijetno platjo angolskega družbenega življenja še ni do konca opravljeno.

Angola je velika dežela, saj obsega skoraj milijon in 250 tisoč kvadratnih kilometrov; je tudi potencialno zelo bogata, vendar zaradi omenjenih večstoletnih dogodkov tudi krepko osiromašena. Z vidika njenih aktualnih kulturnih potencialov pa je še pomembneje, da je etnično zelo pestro ubrana dežela. Prebivalstvo sestavlja več kot sto etničnih skupin, med njimi jih je osem večjih - in te narekujejo njen etnično-kulturni profil. Vendar ta pestrost do sedaj nekako ni prišla do pravega izraza. Do leta 1975, ko si je Angola izborila neodvisnost, je ne le politično, rasno in ekonomsko brutalen, ampak tudi kulturno zelo omejujoč portugalski režim lokaliziral kakršen koli razvoj avtohtonih glasbenih praks. Pozneje pa je bil kulturni razvoj vse do leta 1991, ko je prišlo do poskusa večstrankarske demokracije, podrejen ideološkim pogledom vladajoče socialistične stranke MPLA, po usmeritvi, ki se je glasila: "Nacionalna kultura se razvija iz naprednih tradicionalnih vrednot, hkrati pa poglablja revolucionarni duh in ga obravnava v njegovem znanstvenem značaju." Mimogrede, treba je izreči: takšne in podobne politične usmeritve so v kulturnem življenju posameznih afriških sredin ob vseh krutih, za posameznike lahko tudi tragičnih okoliščinah, ki so jih v vsakdanjem življenju spremljale, hočeš-nočeš povzročile veliko pozitivnega za sodobno afriško glasbo in kulturo ter predvsem za povezavo z najdragocenejšim iz kulturne dediščine. Seveda ob vsem možnem omejevanju ali vsaj podrejanju ustvarjalne svobode v imenu nekih višjih socialnih ciljev ter celo lepem številu zelo tragičnih individualnih usod. Takšno je pač mlinsko kolo zgodovine in nič manj trdo ni v aktualnih popularnih godbah v nekaterih afriških deželah; še posebej, če je tovrstna kulturna produkcija obsojena na nastajanje v neciviliziranih okoliščinah.

Ob nedvomni politični represiji ter s tem povezanih tragičnih usodah posameznih glasbenikov, ki so se znašli napoti tamkajšnjemu socialističnemu režimu, pa je pozitivna plat angolskih kulturnih razmer v nesporno pozitivnem intervencionizmu angolskih oblasti na kulturnem področju. Igrale so pomembno vlogo pri razvoju popularne kulture, hkrati pa vzpostavile literarna združenja, kiparske šole, nacionalno združenje igralcev in skladateljev ter različne umetniške povezave nasploh. Vlada podpira čez 600 folklornih skupin ter lokalne zbore, pa tudi številne urbane pop skupine. Česa takšnega seveda ni v marsikateri afriški državi, ki socialnoekonomski ustroj meri po kriterijih zahodnoevropskih demokracij. Seveda vsa ta podpora še ne pomeni, da je angolska glasba v dobri kondiciji. Z vojnim razdejanjem povzročena revščina seveda ne omogoča nadgradnje snemalne in prireditvene infrastrukture: čeprav obstaja zelo dobra koncertna scena, je v zadnjih 20 letih izšlo v domovini samo kakšnih 50 albumov z angolsko popularno godbo.

Sodobna angolska godba ponuja zares pestro zbirko izraznih obrazcev in stilov, ki so zakoreninjeni globoko v tradiciji, a hkrati povzemajo karibske in latinske, predvsem brazilske vplive. Na primer: ritmi iz predela Kimbundu, ki jim pravijo semba, poznani pa so tudi v kongoleški godbi, so v Braziliji poznani kot samba, v sebi pa danes združujejo duh sodobne angolske godbe z zvokom tradicije. Folklorni pojav n'gola ter tradicija portugalskega fada - stila melanholičnih balad - pa sta nanjo dodatno in pomembno vplivala. V zadnjem obdobju so v ta amalgam vplivov dodali ščepec pikantnosti koncertni nastopi kubanskih skupin ter zouk skupine Kassav in njenih posnemovalcev. Zvočni spekter in glasbeni vplivi na aktualno angolsko popularno godbo so se s tem seveda obogatili. Še vedno pa je v deželi zelo malo profesionalnih glasbenih skupin. Če so, so (tako kot nekdaj v Gvineji in Maliju!) najprej državno vzdrževane policijske in vojaške skupine - ki seveda igrajo pristni etno pop. Zato so tam zvezdniki pevci/pevke, ki se selijo od ene do druge stalne skupine. Legalno glasbeno založništvo je povsem minorno; glasba se širi z ilegalno posnetimi kasetami, to velja tudi za zairske, zelenortske in brazilske albume, ki najbolj vplivajo na angolsko glasbeno dogajanje. Lokalno godbo zelo aktivno predstavljata nacionalni radio in TV; to je deželi do neke mere omogočilo, da se je z invazijo neafriških pop vplivov spopadla dokaj dobro pripravljena. Vendar angolska popularna godba ostaja še vedno pretežno omejena z državnimi mejami. Razmere se sicer od leta 1991 počasi spreminjajo, saj se tudi možnosti ustvarjanja, nastopanja, snemanja in uveljavitve v tujini počasi izboljšujejo. Posledica tega je nekaj uspešnih albumov angolskih godbenikov v Evropi in ZDA, počasi pa prihajajo tudi na svetovne koncertne odre. Kafala Brothers in Trio AKA, po svoje pa tudi Orchestra Os Jovens Do Prenda (ti, recimo, vlečejo korenine iz sredine šestdesetih let!) so značilen produkt državne kulturne politike. Nekateri drugi so postali zvezdniki v eksilu. Med tistimi, ki bodo v tem in naslednjih letih zavzeli svetovne koncertne odre ter še posebej letos postali del programov mednarodnih festivalov, žal ne bo več nespornega prvaka angolske etno pop godbe Bonga, zato pa bo to poletje na najboljših - ter zato 9. junija tudi na Drugi godbi - zagotovo prisoten Waldemar Bastos, iz Angole prek Brazilije na Portugalsko pobegli kulturni oporečnik, za katerega vam jamčim, da bo to poletje v vaših ušesih nadomestil sladko-grenki glas Cesarie Evore.

Zoran Pistotnik