Bachata

Z jokajočimi kitarami o izgubljenih ženskah

Svetovno znani merengue iz Dominikanske republike vsak dan izgublja nove bitke v spopadih za trg z novo vročo glasbo, ki prihaja z otoka in se širi predvsem med dominikanskimi izseljenci v ZDA. Gre za romantično bachato, ples in glasbo počasnega ritma, pri kateri pevci ob spremljavi električne kitare prepevajo otožne pesmi o ljubljenih, izgubljenih in nedosegljivih ženah, jim obljubljajo ponižnost, vdanost, zvestobo in večno ljubezen. Nekaj povsem nasprotnega od znanega latinskoameriškega mačizma torej.

Bachata ni nova glasbena oblika iz Dominikanske republike. Stara je vsaj toliko kot merengue, vendar je bila priljubljenost doslej omejena na tamkajšnje kmečko prebivalstvo in na barakarska naselja Santa Dominga, v katerih pa tako ali tako prebivajo tisti, ki so s podeželja uspeli priti le na obrobje mesta.

Svetovna priljubljenost bachate se je začela s Juanom Luisom Guerro in njegovim albumom Bachata Rosa, z istoimensko skladbo ter z drugo bachato na njem, Burbujas de Amor. Toda pesmi, ki jih v tem slogu prepeva verjetno najbolj znan dominikanski glasbenik na svetu, se bistveno razlikujejo od tistih, ki jih v avtohtonem ozračju ustvarjajo in izvajajo glasbeniki, kot so Antony Santos, Raulin Rodriguez, Teodoro Reyes, Joe Veras, Luis Vargas in drugi. Juan Luis Guerra je pri bachati v bistvu ohranil le ritem in aranžmaje obogatil z različnimi instrumenti. Vsi omenjeni glasbeniki pa ostajajo zvesti tradicionalni zasedbi, ki je na moč preprosta: prva in druga (električna) kitara, bas in ritem, za katerega skrbita tambora in guira. Tambora je boben, obešen za izvajalčev vrat, ki ima opno na obeh straneh. Na eni strani mora biti kozlova koža, na drugi pa kozja, po eni strani tolče z roko, po drugi pa s palico. Guira je nekakšen naš "ribežel", značilno karibsko glasbilo, le da je v drugih deželah narejen iz buč, v Dominikanski republiki pa iz kovine.

Po Juanu Luisu Guerri je bil Antony Santos tisti, ki je s tako imenovano "kmečko bachato" prvi prodrl v svet. Leta 1992 je izdal prvi CD La Chupadera, na katerem je bil tudi hit Voy Pa’lla, ki so ga množično izvajali po latinskih predelih New Yorka in seveda v sami Dominikanski republiki. Danes je Antony Santos še vedno največja zvezda, saj ima za seboj že 8 posnetih plošč, pohvali pa se lahko tudi z nastopom v Madison Square Gardenu. Njegov umetniški vzdevek je El Mayimbe. Vsak bachatero ima namreč vzdevek, ki lastnika postavlja na prestol. Z besedo mayimbe namreč na Karibih (predvsem na Kubi) označujejo tiste veleposestnike, ki imajo zaradi bogastva tudi pomemben politični vpliv. Letos je Antony Santos s skupino nastopil na praznovanju dominikanskega državnega praznika v New Yorku, in to skupaj z zvenečimi imeni salse in merengueja, kot so Fernandito Villalona, Sergio Vargas, Los Hermanos Rosario in Banda Gorda. Ob obisku v ZDA ga je dominikanska skupnost v New Jerseyju razglasila za častnega člana in mu podelila priznanje za glasbeno delo. Dominikanci so namreč najmočnejši ravno v New Jerseyju. Antony Santos je konec lanskega leta izdal novo ploščo z naslovom Me muero de amor. Tudi tokrat je na njej večina skladb v ritmu bachate, nekaj je hitrejših v ritmu merengue, sicer pa se v zadnjem času posveča tudi boleru, pravzaprav baladi.

Antonyja Santosa na prestolu vedno bolj ogroža njegov nekdanji drugi kitarist Raulin Rodriguez (pojavlja se tudi kot samo Raulin). Oba snemata za založbo Platano Records, njune plošče pa že nekaj let izhajajo skupaj. Tudi tokrat je Rodriguez CD Corazon, Corazon izdal istočasno kot Santos Me muero de amor. Raulin, danes devetindvajsetletni glasbenik, je kariero začel s štirinajstimi leti ravno v skupini Antonyja Santosa, zdaj pa že nekaj časa dela s svojim ansamblom, v katerem prepeva tudi njegova sestra Casilda. Raulin Rodriguez je tudi eden redkih bachaterov, ki je že nastopil v Evropi. Lani so ga kot eno glavnih atrakcij ponujali na 16. karibskem festivalu v belgijskem mestu Hoogstraten. Raulin je sicer El Cacique del Amargue. Pri tem je treba povedati, da je cacique plemenski poglavar, amargue (grenkost) pa druga beseda za bachato. Raulin razmišlja o tem, da bi k sodelovanju za naslednji CD povabil brata Rosario iz legendarne dominikanske skupine Los Hermanos Rosario. Razlika v letih med njimi je takšna, da bi mu mirno lahko bila očeta. Tudi Raulin na ploščah in koncertih nekatere skladbe izvaja v ritmu merengue, vendar trdi, da je predvsem bachatero, merengue pa dodaja samo zaradi potreb dela publike.

Lani je v Španiji gostoval tudi Kiko Rodriguez, ki je začel nastopati že z 12 leti, doslej pa je posnel štiri CD plošče. Na prvi se pojavlja še kot Quico Rodriguez, vendar je spreminjanje pisave imen pri teh glasbenikih nekaj povsem običajnega. Kiko Rodriguez sicer največ gostuje v Portoriku in ZDA.

Teodoro Reyes in Bienvenido Rodriguez sta oba slepa bachatera, zato se Bienvenido pojavlja tudi kot El Ciego (slepi) del Amargue, Teodora Reyesa pa je v vsaki skladbi mogoče prepoznati po vzkliku "se solto el Teodor" (Teodor se je razvnel). Značilnost vseh teh glasbenikov je namreč, da v skladbah neprestano ponavljajo vzdevke in imena ter da lahko kitarska soliranja trajajo v nedogled (podobno kot pri Afričanih). Dominikanska republika si pač otok deli s sosednim Haitijem, kjer so črnske korenine na Karibih nedvomno najgloblje.

Med velikimi je vsekakor treba omeniti še Luisa Vargasa, in to zato, ker mu očitajo, da je z dvoumnimi besedili in poniževanjem žensk v njih znižal umetniško raven bachate. Resnici na ljubo je treba dodati, da bachata pri mnogih profesionalnih glasbenikih nikoli ni naletela na odobravanje, saj so ji očitali ravno njen izvor in preprostost. Luis Vargas je pred kratkim doživel hudo avtomobilsko nesrečo in v njej skoraj izgubil življenje. Nekatere radijske postaje so ga celo že razglasile za mrtvega, na zadnjem CD-ju Volvio El Dolor pa je temu posvetil skladbo Accidente (Nesreča), v kateri pravi, kako je ravno tedaj spoznal, kako zelo priljubljen je, pa tudi, da obstajajo pravi in lažni prijatelji. Nasploh velja, da v besedilih bachate glasbeniki pogosto prepisujejo le neposredno okolico in življenje v njej. Eden največjih Raulinovih hitov je Nereyda, govori pa o njegovem istoimenskem nekdanjem dekletu; Antony Santos pa je, recimo, eno od pesmi posvetil kar motorju (La Passola) svojega dekleta. V neki drugi, La Parcela, poje o dekletovi parceli, ki da jo bo kupil in obdeloval, samo zato, da bo bližje ljubljeni. V eni od skladb pa pravi, da bo šel kar na Haiti in za pomoč zaprosil tamkajšnje vudu čarovnike, ki naj bi mu pomagali znova priti do izgubljene ljubezni.

V zadnjem času so v bachato vstopile tudi ženske, ki pa nastopajo le kot pevke; pojejo o tem, kako so jih zapustili moški. Najbolj znana je Marycelis z vzdevkom La Sexy de la Bachata, svoj CD ima že Vianka, pa tudi Raulinova sestra Casilda, ki pa trdi, da še ne bo zapustila bratove skupine in se podala v solistično kariero.

Za zdaj gostovanja bachaterov še vedno potekajo le na relaciji Dominikanska republika-ZDA. Predvsem newyorški klubi redno organizirajo koncerte, saj so te zasedbe manjše in s tem cenejše od merenguerov, priljubljenost pa je vedno večja. V New Yorku in v Dominikanski republiki obstajajo posebne radijske postaje, ki predvajajo samo to glasbo, nekatere glasbene založbe pa se v glavnem ukvarjajo samo s snemanjem bachate, recimo Platano Records, Bachatero Records, J and N Records in druge. V Ameriki živeči dominikanski glasbeniki pa so že iznašli stila bachatarengue (mešanico med bachato in merenguejem) in seveda bachata-house, saj klasični bachateri iz Dominikanske republike očitno že zaostajajo za ritmom v okolici.

Marko Jenšterle