Biofonograf

Območje somraka in - sozvočja

Zadnjič je Ičo izjavil, da je Ljubljana mimo: Zdaj pa zdaj da ga ima, preseliti se kam drugam, malo ven. David poroča, da je v Mariboru osamljen, kar je že spodbudneje, saj ima tako čas za pametne tekste, razmislek, potovanja in internet. Se pa docela strinjam, saj malo pokukaš na tako imenovano podeželje, pa je zrak že boljši, ljubezni je dovolj in pristna aktivistična žilica polje naokrog vse kaj drugače kot v prestolnici. Usoda glavnih mest je na dlani, oglejte si le Ottawo, Canberro, Bern, Washington, D.C. in nikar ne pričakujte preveč od novega Berlina. Ljubljana je zazrta v samoumevnosti, ali ni pravzaprav vsega dovolj in preveč, kar zadeva glasbo, in jadikovanje, kako dolgočasno in pomanjkljivo se ta ponuja. Tipično - če temu dodamo še stare sanje, da bi imeli s Trstom svoj "New York", je današnji esej tik pred vrati.

Medtem ko je na sceni v prestolnem mestu vse manj osebkov, ki si od časa do časa zaslužijo svoj "New York", bi nekateri, ki imajo že mogočen kulturni center, radi še eno dvorano. Nenehnemu direktorju in psevdokulturniškemu avtokratu Mitju Rotovniku je tako "osrednji dnevnik Delo" prav v času, ko se bije oster boj za koncertno dvorano Union, v "Sobotni prilogi" velikodušno omogočil govorniško mesto, s katerega je lahko dodatno vehementno oznanjal svojo antikreativno tezo, da Cankarjevemu domu kratko malo pripada še en odeon. V njegovi argumentaciji ni bilo nikakršnega dokaza, da bi bila hotelska kultura, če bi imela svoj prostor za 800 ljudi, kaj manj kulturna od uradne, nasprotno, ves čas je dokazoval zgolj eno: Cankarjev dom potrebuje še eno dvorano, v katero bo strpal svojo predvidljivo kulturno prakso. V njegovem besedičenju ni bilo zaznati nič tveganja, nič vizije, nič nepredvidljivosti, nobenega namiga ni bilo na to, da bi "večje" programe v tem okolju lahko vodil kdo drug kot on. Istočasno je Rotovnik dobil v ozkosrčnem časnikarju Marjanu Zlobcu vnovičnega zaveznika, saj na kulturnih straneh prej omenjenega časnika ni bilo zaznati, da poleg "klasične" sploh živi in deluje še kakšna druga glasbena kultura. Kakor vse kaže, gre za obujanje starega neznosnega boja med normativnim in odprtim pojmovanjem kulture, ki mu Delo-kultura drži štango, pa naj je urednik pokojni Vidmar (počivaj v miru, Tituška!), Kolšek ali Ženja Leiler. Če združijo svoje sile Cankarjev dom, Slovenska filharmonija, RTVS in Delo, to pomeni samo eno - zapiranje pred drugačnostjo. Kje se ustvarja nov geto, vam, seveda, ni treba ugibati ne vem kako posebej. Nikjer ne piše, da bi dvorana Union kot hotelska last nudila nekulturne vsebine, še več, Rotovniku ne gre za nič drugega kakor za novo priložnost, da Cankarjev dom napolni prav s tistim, za kar naj bi - domnevno - skrbel hotel, torej s kongresi in "turizmom". Boji se torej tistega, kar bi v Ljubljani tačas pomenilo največ - zdrave konkurence. Hotelska direkcija bi s pametno naložbo (odmakljivi sedeži, ki bi mogočili tudi rockovsko, jazz in latino seanso, so danes izdelani iz takšne snovi, da ne škripljejo niti med "klasičnim" koncertom) lahko ponudila precej več ko Cankarjev dom. Hotelski direktor oziroma kdor koli od nevtralnih, ki bi kupil dvorano, bi za kratko malo za pet let najel programskega vodjo, ta pa bi s svojim kolegijem z raznoterih področij oblikoval udarno politiko, kakor je v mestu še ni bilo. Rotovnik zdaj jemlje takšni politiki poslednje upe. Zatorej (prva marčevska opazka:) ne pozabimo, da je v dvorani Union dvakrat nastopil profesor Anthony Braxton, da so bili tam v sedemdesetih redni študentski petkovi žuri "Mater, dons je frajdej", noter je igral Keith Jarrett, tam so bili Art Ensemble of Chicago, navsezadnje smo imeli nedavno tri orkestrska Kino-ušesa, pa se dvorana ni podrla od drugačnosti. Narobe - očitno smo med redkimi, ki se še vedno sprašujemo, kam je zginil iz dvorane klavir, kdo jo je v petdesetih obdal z neznosnim filcem in odstranil akustičen les, kdo je za tretjino zmanjšal oder in apeliramo, naj iz nje - to je resna grožnja! - nihče ne odnaša projektorjev in platna. Ne le zaradi bodočih Kino-ušes, tudi spričo multimedijske narave, ki jo mora ta dvorana v tem razdobju hočeš-nočeš imeti. Ne bodo je spremenili izključno v muzej, v katerem bo gluho občinstvo občudovalo lestenec, ne pa dogajanja na odru!

Izšla je Klasika, prva številka Revije za resno glasbo je zunaj. Ali vi to razumete? Dihotomija je izključujoča - kdor pričakuje branje o marsikateri resni glasbi, se mu ta v hipu skrči na samo klasična dela, kdor si želi spisov o klasičnih glasbenih vrednotah, mu jih podajo z resno oznako. Od tod ni daleč do premise - ja, pravilno sklepate: da je edicija docela neresna. Polna je samonanašalne reklamne prakse, v kateri ljudje s plačanih (celo državno-uradniških) pozicij oglašujejo svoje prireditve, paberkuje po zgodovini in objavlja dvomljive tekste iz mentalnega sveta nedotakljivih oseb. Večni direktor Mitja Rotovnik (spet, spet!) si tako drzne - na osnovnošolski pisateljski ravni - posegati celo v radijske sporede: "Ni mi znano, kaj je novi progamski direktor Radia zapisal v svojem konceptu za tretji radijski program, zato pa se mi ponoči večkrat sanja, kaj vse je v zvezi s programom ARS napisal v svoj kandidacijski programski dokument." Si bo kdo že upal zapisati, da gre v Rotovnikovem zgledu za enega izmed najhujših, najperfidnejših antiintelektualcev in protikulturnih elementov, kar jih je dala uborna zemljica? Agresiven, ohol, pretenciozen, klanovski, zbirokratiziran, privatniški in vseveden opravlja vse drugo, namesto da bi pridno, tiho in decentno upravljal s sredstvi v Cankarjevem domu, za kar je plačan in kakor to počno njegovi kolegice, kolegi na tujem, ki so po navadi še ponižno odgovorno veseli, da se smejo naseliti v veliko hišo in jo potem prav radi in hitro napolnijo s kreativnim kolegijem takšnih, ki se spoznajo na kaj. Da center potem kar cvrči od tveganja, življenja, nepredvidljivih in človeka vrednih praks, ne pa od kreatur, ki so tako prestrašene zavoljo golega življenja, da jim gre samo za moč in oblast. Druga opazka tega marca: Klasiki želimo vso srečo in hitro spremembo, Mendelssohnove (ta vsaj ni izdajal judovske stvari tako kot je to storil Rotovnik!) klavirske skladbice pa naj le objavlja, da bodo hčerke redkih sponzorjev čimveč plenkale po Steinwayjih in čez leta hodile s svojimi bogatimi zaročenci po napornem tednu spat na abonmajski simfoničen koncert v Cankarjev dom. Kaj bi se sprenevedali - takšna je plehka ekonomska realnost, s katero se opredeljuje tako imenovano klasično glasbeno življenje v prestolnem mestu: Rotovnik-smehljaj-telefon-prijatelj-menedžer-keš-hči-imidž-poba-poroka-koncert-smehljaj-Rotovnik. Tukaj ni nobene glasbe, ni užitka, ni akcije, ni neznanega, kar je najhuje - ni "drugega". Se bo Klasiki posrečilo, odmakniti se od mlakužniške klike, o kateri je nesrečni Cankar, ki mora zdaj nositi dodatno nesrečno "osrednje" ime, vedel povedati že vse. Pa od RTVS, Dela, državnega ziheraštva, od vsega zunanjega, kar obremenjuje uborne glasbe? Če je odgovor pozitiven, potem bo imela Muska še spodbudno, zdravo konkurenco.

Lepih 24 ur je bilo za prvo pomladno soboto v Gala hali na Metelkovi. Očitno sploh ni treba na koncert ali v klub, da slišiš dobre godbe. Humanistični maraton, ki ga pripravlja neutrudni mislec in predavatelj dr. Dušan Rutar, se je tako iz Kamnika preselil v Ljubljano. Stotnija nadebudnih ušes - bodoči pogumneži in pogumnežinje, ki se bodo podali v najdaljše in najmanj potrebno iskanje, kar jih je - ukvarjati se jim bo s (produktivno, upam) humanistično teorijo, pa spalne vreče, kokta in sendviči, pristno ploskanje, vmes, za odmor, pa filmčki z Območja somraka (letošnja osnovna tema) in muzika. VJ in DJ je kar sam organizator Rutar. Zadnja opazka izza marca: Samo kdor ve, da se bomo, četudi nas preselijo 15 milijonov kilometrov proč, na kak asteroid, in po toliko letih znova besno vrnejo na Zemljo, spet našli tam, kjer smo že davno bili - v območju somraka - samo tak človek je sposoben vrteti godbe, ki z vso svojo disonančno, distortivno, distonično, poliritmično in disharmonično funkcijo opozarjajo na eno samo ubrano sveto stvar - ja, drugačni, drugačne smo. Mimogrede - marca sem jo v središču Ljubljane ponoči spet dobil po nosu, tokrat molče, cool, eklatantno spričo drugačnosti, ki se očividno riše čez obraz. No pasaran!

Tik pred zaključkom redakcije pišem še eno opazko: Žiga Golob in Adi Jakša sta pod sam konec marca nadaljevala z "improv" (ja, tako objamemo tudi dragocen glagol to improve, ne le tistega to improvise; za to pa gre, mar ne?) prakso, ki smo jo po dolgem času obudili februarja v Slovenski filharmoniji. Na "Kontraandbasu" v KUDu sta se predstavila z inventivno, nepredvidljivo godbo in jo sproti plemenitila s splošnim glumaškim odrskim duhom in precejšnjim številom inštrumentov in inštrumentkov. Odzvalo se je celo občinstvo! Ves dan me je bolela glava, zvečer pa sem odmašen z veseljem spil še eno pivo in šel potem zašpilit finale za pričujoči Biofonograf.

Miha Zadnikar