Letnik: 1999 | Številka: 4 | Avtor/ica: Marta Pirnar

Blondie

Plavolasa legenda

Po šestnajstih letih se na krilih nostalgije na glasbene lestvice vrača punk kraljica Blondie. Z novim albumom, s starim producentom in petimi nekdanjimi člani zasedbe poskuša ena najpopularnejših zasedb konca sedemdesetih let ponoviti stare uspehe, ki so jim prisluhnili vsi. Blondie so dokaz, da se lahko iz dveh nasprotujočih si glasbenih polov, punka in disca, rodi zvezda, ki nikoli ne zamre.

Pozabite na Grace Kelly, Marylin Monroe, zgodnjo Madonno, Courtney Love in druge karizmatične plavolaske; zdaj je na vrsti Blondie. Spet. V drugo. Ne, raje v tretje. Vsaj za tiste, ki Deborah Harry še vedno enačijo z Blondie, bendom, ki je konec sedemdesetih zaznamoval alternativno punkovsko sceno, disco dance sceno in vse, kar je vmes. Po skoraj petnajstih letih življenja brez Blondie sta se glavna protagonista skupine in nekdanja ljubimca, Debbie Harry in Chris Stein, odločila dvigniti telefonsko slušalko in poklicati druge člane skupine.

Tako sta se odzvala vztrajnim prigovarjanjem privržencev Blondie, ki po toliko letih še vedno niso pozabili na ljubljence; v pičlih šestih letih, od leta 1976 do 1982, so prebredli celo paleto glasbenih žanrov, od punka do diskoidnih pop uspešnic, od prve prave rap uspešnice Rapture (Run DMC so Walk This Way izdali šele pet let kasneje) do priredbe reggae klasike The Tide is High skupine The Paragons, in zaznamovali predvsem ameriško in evropsko (Anglija jih je praktično posvojila) glasbeno sceno. Kultna Blondie z glasom in tako rekoč v podobi seksapilne Deborah Harry je vpliv širila tudi potem, ko so se Clem Burke, Jimmy Destri, Chris Stein in Debbie Harry, Nigel Harrison in Frank Infante dokončno odločili končati blondiejado in se posvetili lastnemu glasbenemu razvoju. Osemdeseta so prinesla toliko plavolasih pevk, ki so se z moško glasbeno spremljavo smehljale s strani glasbenih časopisov, devetdeseta pa toliko Blondiejinih glasbenih kompilacij, da se Debbie Harry and Co. pravzaprav nikoli niso poslovili. Še najmanj Harryjeva, ki je poleg treh samostojnih albumov in številnih filmskih vlog zadnja leta sodelovala tudi z avantgardno jazzovsko skupino Jazz Passangers.

BLONDIE PROTI SIMBOLISTOM

Kdo bi pravzaprav rekel, da bo nekdanja tajnica, natakarica, playboyeva zajčica in kasneje punk seks bomba, ki je čez nekaj let tako zaplavala v pop vode, da je praktično nihče več ni jemal resno, na stara leta postala priznana igralka, ki snema filme z Liv Tyler (Heavy, 1996), s Courtney Love in z Benom Affleckom (njen zadnji film 200 Cigarettes, 1999), pevka in umetnica, ki jo medse snubi plejada intelektualnih duš.

Takrat, ko je natakarica Deborah Pri Maksu z obilnim obrokom postregla The Jefferson Airplane, preden so odšli v Woodstock, prav gotovo nihče. Razen seveda Debbie, ki je od ranega otroštva naprej vedela, da hoče postati pevka. Pa čeprav je to pomenilo, da bo morala najprej peti back vokale v folk skupini The Wind in the Willows, kasneje pa postati ena od odrskih kemp cipic v ženski skupini Stilltoes, ki je s teatralnimi in kičastimi klubskimi nastopi zbudila radovednost Iggyja Popa in Davida Bowieja, predvsem pa mladega Chrisa Steina, ki do tedaj v življenju skorajda ni izkusil drugega kot odvisnost od mamil in nekajmesečno zdravljenje v sanatoriju. Prerojen in pripravljen na nove podvige se je do ušes zaljubil v Debbie, se kot kitarist pridružil Stilltoes in kmalu prevzel Debbiejino usodo v svoje roke. Debbie in Chris, ki sta bila tako zaljubljena, da sta "tisto" počela kar na stranišču kluba CBGB, rojstnega kraja punk rocka, v katerem so Stilltoes redno nastopali, sta si kmalu zaželela početi kaj resnejšega.

Drugačnemu, resnejšemu glasbenemu pristopu se je po avgustu 1974 najprej reklo Angel and the Snake, potem pa je Debbie predlagala, naj postanejo Blondie and the Banzi Babes (zamisel so ji dali delavci in šoferji na gradbišču, ki so ji vsak večer, ko se je s Chrisom vračala domov, klicali "Blondie, a greš fukat?"). Toda kar sta Debbie in Chris imela za "resnejši pristop", je imela glasbena srenja, ki se je zbirala v CBGB, za pritlehno popevanje, ki ga Debbiejin nesamozavestni nastop ni prav nič povzdignil med intelektualno in rockersko smetano, med katero se je smukala tudi vedno rockerska Patti Smith. Ta je takrat pripadala krogu intelektualcev, ki so se imeli za francoske simboliste, in je veselo recitirala Rimbauda, hkrati pa vedno tekmovalne Patti po Chrisovem pripovedovanju ni prav nič veselilo, da je Blondie kljub slabim koncertnim nastopom po zaslugi urednika punk rock revije New York Rocker Alana Betrocka posnela prvi demo material. Če nič drugega, sta zavist in tekmovalnost privedli do odhoda odličnega basista Freda Smitha, ki se je raje pridružil skupini Television. S tem je Smith spet pretresel Blondiejine vrste, ki so se nekaj dni prej okrepile z novim bobnarjem Clemom Burkom, medtem ko se je prejšnji, Billy O'Connor, odločil obesiti glasbeno kariero na klin in raje poprijel za študij medicine.

CBGB so v tem času obletavali možje iz velikih založb, katerih lov za talenti je povzročil tekmovalni preplah med tamkajšnjimi glasbeniki, to je nazadnje pripeljalo do razcepa do tedaj kolikor toliko homogene newyorške progresivne rock and roll scene.

Metanje polen pod noge je Chrisu in Debbie skorajda vzelo pogum, toda Clem, ki ga je Patti Smith gladko zavrnila na avdiciji, je vztrajal, da nadaljujejo z vajami. Sanjam o uspehu se je kmalu pridružil tudi njegov prijatelj Gary Valentine, ki ga je Clem predstavil kot pesnika in skladatelja pesmi. V resnici Gary ni znal igrati basa, za katerega naj bi v skupini poprijel, a to še ni pomenilo, da ga Debbie in Chris nista vzela v svoje varstvo. Zgodnja newyorška scena namreč ni imela prav veliko opraviti s tem, ali znaš igrati na glasbilo ali ne; veliko več je bilo odvisno od poguma, ki te je povlekel na oder in silil, da ne glede na neznanje narediš koncert, ki si ga bo publika zapomnila; z veliko bolj samozavestno Debbie kot frontmanko, ki je v izzivalni Blondie naposled našla trohico svoje osebnosti, in z novim basistom Jimmyjem Destrijem (Valentine je že tako obvladal igranje, da je z basa presedlal na ritmično kitaro) je Blondie tudi uspelo.

RAZCEPLJENA DEBBIE

Glasbeno životarjenje, ki si ga je četverica z večinoma praznimi želodci popestrila z občasnimi obiski v raznih restavracijah s hitro pripravljeno hrano, v najboljšem primeru pa s hranljivimi povprečnimi dobrotami iz kitajske četrti, se je po Valentinovem pisnem pričevanju v glasbeni reviji Mojo (Valentino zdaj dela kot glasbeni novinar) končalo s prvimi pravimi nastopi v CBGB v začetku leta 1976. Tako kot Talking Heads, Television, Heartbreakers in seveda Ramones so tudi Blondie uživali gostoljubje novovalovskega kluba, ki pa se je končalo nekega večera, ko je prav Gary, ki je tedaj živel skupaj z Debbie in Chrisom, nahrulil managerja.

S tem pa vsega lepega ni bilo konec. Zvezda se je ta čas šele začela dobro kovati. Ko sta si producenta prvega albuma Ramonesov Marty Thau in Craig Leon ogledala nekaj nastopov Blondie, je Leon takoj poskrbel, da si je obetajočo skupino ogledal tudi pop veteran iz šestdesetih, producent Richard Gotherer. Dobri aranžmaji in povprečna izvedba, predvsem pa seksi Debbie so Gothererja prepričali, da jim je pomagal posneti pesem Sex Offender, kasneje (iz razumljivih razlogov) preimenovano v X-Offender, v kateri je Gary Valentine podoživljal nesrečno razmerje z mladoletnico, ki je zanosila, s tem pa staršem dala povod, da so mladega Garyja vlačili po sodiščih. Kljub pop producentu je bil X-Offender pravi punk izdelek, ki je, paradoksalno, (tako kot kasneje prvenec Blondie) izšel pri založbi Private Stock, znani predvsem po lahkotnih uspešnicah iz sedemdesetih, kot je My Eyes Adored You Frankieja Vallija. Kljub velikemu povpraševanju se namreč nobena od radovednih založb ni upala podpisati pogodbe s skupino, na katero je več kot očitno vplivala punkerska atmosfera, ki je tedaj veljala za najbolj umazano, obrobno in deviantno glasbeno subkulturo. Prvenec Blondie ni prav nič odstopal od tega opisa. "Ko poslušaš album kot celoto, zlahka opaziš, da sta poglavitni temi albuma nasilje in streljanje. Mislim, da imajo prav vse pesmi opraviti s streljanjem, klanjem, ponižanjem in žaljivkami," je v biografiji Making Tracks: The Rise of Blondie album komentirala Debbie, ki je z izzivalno pojavo še dolila vodo na mlin sporni novovalovski podobi, ki so jo takrat uspešno promovirali še Dr. Feelgood, The Damned in Patti Smith.

Marty Thau in Gotherer se nista mogla načuditi Debbiejini tako rekoč razcepljeni osebnosti; njena odrska persona je bila čisto drugačna od osebe, ki sta jo poznala zasebno. Blondie je postala utelešena v Debbie, ki je skrbno negovala čedalje bolj dodelano javno podobo tipa Marilyn Monroe; ta je v progresivnem novovalovskem ozračju postala nekakšen umetniški arhetip, v katerem so se zrcalile skrivne želje kolektiva. Edina ovira, vsaj tako je menil manager Peter Leeds, da bi Debbie res postala pravi seks simbol, ki bi utelešal moške seksualne fantazije, je bila ta, da sta bila Chris in Debbie tudi v javnosti znana kot neločljiv par. Da bi Leeds svojo varovanko naredil za "lažje dobljivo", mu je prišlo na misel tudi to, da bi bilo nemara bolje, če bi se Debbie in Chris kar razšla …

PO PUNKU POP

Kljub takšnim in podobnim pritiskom Leedsa in založbe Private Stock je Leeds poskrbel, da so Blondie leta 1977 osvojili Zahodno obalo in v Los Angelesu nastopali skupaj z Ramones, v San Franciscu pa s Tomom Pettyjem; tudi David Bowie in Iggy Pop sta hotela udarno in čedalje popularnejšo četverico pobliže spoznati; še istega leta so Blondie nastopili kot predskupina Iggyja Popa, kasneje pa so se s Television odpravili v Veliko Britanijo. In čeprav se je s tem vnetemu anglofilu Garyju Valentinu izpolnil življenjski sen, se je kmalu po začetku snemanja nove plošče Plastic Letters zaradi nenehnih prepirov in nestrinjanj odločil zapustiti skupino. Pravzaprav je to namesto njega storil kar Peter Leeds, ki je kitaristu dal nogo, čeprav je za novi album prispeval pesem (I'm Always Touched By Your) Presence Dear. Podobno je Leeds naredil z njihovo dotedanjo založbo Private Stock, ki jo je zamenjala veliko večja poslovna mrcina Chrysalis Records.

Morda je bila prav pogodba s Chrysalis ena največjih prelomnic na poti do uspeha; z basistom Nigelom Harrisonom in s kitaristom Frankom Infantejem, ki je nadomestil Garyja Valentina, so Blondie z novim producentom Mikom Chapmanom začeli snemati tretji album. Medtem se je Denis, priredba pesmi Denise skupine Randy and the Rainbows iz leta 1963, zavihtela na sam vrh britanske lestvice, odlično pa se je odrezala tudi(I'm Always Touched By Your) Presence Dear. Angleški in tudi avstralski uspeh je dal Blondie nov ustvarjalni zagon, katerega rezultat je bila pop plošča Parallel Lines (1978). Z njo so Blondie naredili velik korak stran od punka, ki je krasil prvenec, in značilno darkerskega zvoka drugega albuma. Parallel Lines, sicer njihov najbolj uspešen in sploh najbolj čislan album, je razočaral marsikaterega dotedanjega privrženca skupine, ki je do takrat glasbeni izraz iskala v koreninah punka, zdaj pa je nenadoma podlegla modernejšim in lahkotnejšim melodijam, ki jih je za Blondie skoval znani pop producent Chapman. Chrysalis, Leeds ter tudi Debbie in drugi so bili z novim zvokom, ki je glasbo veliko bolj približal množicam, popolnoma zadovoljni. Kako tudi ne bi bili. Parallel Lines so s štirimi uspešnicami, med katerimi sta bili tudi Heart of Glass in Sunday Girl, zanetile pravo blondiemanijo.

AMERIKA, PRIHAJAMO!

Pozornost so zdaj v Blondie usmerile tudi Združene države, ki so se vse do tedaj branile punkovsko usmerjenih čudakov; ameriška slava pa je Blondie še bolj oddaljila od manhattanskih prijateljev. Zavist glasbenikov, med katerimi ni nihče, razen Patti Smith s komadom Because The Night, uspel uresničiti sanj, je opravila svoje; nenadoma so Blondie veljali za mainstreamovski bend brez posebnega umetniškega navdiha. Kot je za Mojo povedal urednik revije New York Rocker Alan Betrock, so ljudje pozabili, da sta Debbie in Chris napisala večino teh pesmi, ki so jih v milijonskih nakladah prodali povsod po svetu. "Ljudje se ne zavedajo, da je za to potrebno veliko dela in predanosti. Nobena druga newyorška skupina ni bila temu kos. Še Patti Smith je uspešnico napisal Bruce Springsteen."

Veliko bolj kot s tem so se Blondie takrat ubadali z nenehnimi prepiri in s sodnim procesom proti čedalje bolj samoljubnemu managerju Petru Leedsu, ki članom skupine ni zagotovil poslovne pogodbe, s katero bi si Chris, Debbie, Jimmy, Clem in Nigel ter Frank počasi začeli polniti prazne žepe. Kljub komercialnemu uspehu si zaradi katastrofalne pogodbe s Chrysalis Records in s še enim neuspešnim managerjem, Shepom Gordonom, nikoli niso priborili tistega, kar jim je pripadalo. Tega ni popravila niti uspešna turneja ob izidu četrtega albuma Eat to the Beat (1979), ki ga je pospremila izdaja zbirke videospotov za vse pesmi na albumu. Prvo tovrstno zbirko, ki jo je kdaj posnela kakšna glasbena skupina, je režiral David Mallet, ki je sodeloval z Davidom Bowiejem pri Ashes To Ashes. Kljub veliki promociji in turneji je publika nekoliko hladno ploščo, ki nikakor ni sovpadala z Debbiejino vročo in poželjivo podobo, sprejela veliko bolj mlačno kot Parallel Lines, ki so je prodali 20 milijonov izvodov.

Uspeha tako ni bilo mogoče ponoviti. Najverjetneje je bila kriva predvsem vrnitev k punkovskim koreninam; veliko manj produkcijsko obdelane pesmi so izgubile pop pridih in spet dobile tisto pravo surovost, ki smo je bili pri Blondie navajeni. Britanci so jo pozdravili z odprtimi rokami, prva mala plošča Dreaming in kasnejša Atomic sta postali veliki evropski uspešnici, medtem ko je Amerika spet sumničavo opazovala Blondiejino vrnitev k punk rocku.

Veliko bolj se je razveselila izdelka, ki je nastal v sodelovanju z Giorgiom Moroderjem, znanim pop producentom in zaščitnikom mnogih znanih glasbenikov, kot je na primer Donna Summer. Pesem, ki naj bi pospremila film American Gigollo (pri nas Ameriški žigolo) režiserja Paula Schraederja z Richardom Gerom v glavni vlogi, se je najprej imenovala Man Machine, Harryjeva pa jo je spremenila v Call Me, Blondiejino peto uspešnico številka ena v Veliki Britaniji in, za skupino veliko pomembnejše, drugo uspešnico v ZDA.

Ponoven uspeh je Blondie kljub zdaj že močnim trenjem in nasprotovanjem v zasedbi opogumil, da so spet odprli vrata studia. Čeprav sta se Debbie in Chris zavlekla v svoj brlog in se tudi Clem Burke ni več družil z drugimi člani skupine, je odtujenim glasbenikom uspel neverjeten podvig. Januarja 1981 izdana reggae priredba The Tide is High je napovedovala eklektičen, žanrsko raznolik album Autoamerican. Raperska Rapture, v kateri je Debbie repala o marsovčku, ki najprej jé avtomobile in bare, na koncu pa le še kitare, je konec marca zrinila s prvega mesta ameriške lestvice singlov celo Lennonovo Woman. "Na Autoamerican smo se hoteli glasbeno razširiti. Pri Blondie gre predvsem za širjenje. Naveličali smo se omejitev, ki so narekovale, kaj bi morali in česa ne bi smeli narediti," je eklektičnost albuma razlagala Debbie v Making Tracks.

Žal je bila to tudi zadnja prava poslastica, ki so jo Blondie pripravili svetu. Leta 1982 izdani album Hunter je bil popolna katastrofa, prav tako slabo sprejeta pa je bila nekaj mesecev prej izdana kompilacijska plošča The Best of Blondie. Priljubljenost skupine je bila v zatonu, prepiri v zasedbi so dosegli višek na novem sodnem procesu, ki ga je tokrat skuhal Frank Infante, češ da so med snemanjem Autoamerican zanemarili njegovo glasbeno ustvarjalnost, zato je k albumu bore malo prispeval. Dogovor je bil dosežen izven sodišča, kljub uradni obtožbi pa Infante ni bil pripravljen zapustiti skupine, ki je imela do založbe Chrysalis še eno obveznost, namreč izdati še en album. Tako je bil labodji spev Hunter prej dolg glasbeni založbi kot pa ponoven ustvarjalni navdih. Kritikom, ki so raztrgali že prejšnji album, so tokrat prikimali tudi privrženci Blondie. Slabo prodajo albuma je pospremila še zaskrbljena podoba čedalje bolj bledega in shujšanega Chrisa Steina. Nekateri so sumili, da je junkie, bližnji prijatelji pa so se bali, da se je tudi Stein okužil z novim virusom, ki je takrat sejal strah predvsem v gejevski skupnosti. Toda Chris Stein ni imel aidsa. Zelo redka in smrtno nevarna genska kožna bolezen je Chrisa prisilila, da se je za nekaj let umaknil iz sveta javnosti.

NA SVOJE

Debbie Harry se je tako za nekaj let prelevila v Chrisovo negovalko, kljub temu pa je našla čas, da se je glasbeno osamosvojila. Podobno so poskušali narediti tudi drugi člani zasedbe. Medtem ko se je Clem pridružil Annie Lennox in Davu Stewartu in presedlal za bobne Eurythmics, se je Jimmy Destri pogumno lotil solističnega projekta Heart on a Wall (1982), za katerega je back vokale prispevala Debbie. Morda razočaran zaradi slabe odmevnosti albuma se je kasneje raje posvetil poslovnemu svetu in se ustalil v Brooklynu, Nigel Harrison pa je končal kot sodelavec glasbenih založb Capitol in Interscope.

Veliko več sreče je imela Debbie, ki ji je bila njena zapeljiva podoba v Blondie v veliko pomoč pri osvajanju občinstva. Njen prvi podvig je bil narejen še pred izidom albuma Hunter, toda Koo Koo (1981), nastal v sodelovanju z nekdanjima članoma zasedbe Chic, Bernardom Edwardsom in Nilom Rodgersom, je bolj kot zaradi inovativnega groove zvoka dvignil prah zaradi provokativne naslovnice albuma, na kateri ima Debbie z iglami preluknjane ličnice. Album je tudi zaradi tega naletel na velik odpor pri Blondiejinih oboževalcih, ki so bili očitno preveč navezani na Blondie kot kolektiv. Debbie brez moške podpore na glasbenem trgu res ni šla v promet, veliko več sreče pa je imela v filmskem svetu. Manjše in večje vloge (Polyester, Videodrome, Hairspray, Intimate Stranger, Heavy itd.) še vedno padajo v naročje plavolase legende, ki je oboževalcem po razpadu skupine postregla še s tremi solo albumi. Leta 1986 je pri Geffen Records izdala Rockbird, pri katerem je sodeloval tudi njen nekdanji partner Chris Stein, ki je medtem že popolnoma okreval in se po nekaj filmskih glasbenih izletih (med drugim je že leta 1982 prispeval glasbo za film Polyester, v katerem je zaigrala tudi Debbie) posvetil predvsem sodelovanju s Harryjevo. Malo ploščo French Kissin' in the USA je toplo sprejela predvsem britanska in avstralska publika, In Love With Love pa je pogorela tudi tam. "Seveda sem bila po Blondie nekako izgubljena," je za Mojo povedala Debbie, ki pri snemanju novih pesmi ni znala priti v stik s svojo umetniško dušo. "Eden od razlogov, zakaj me je Chris vedno privlačil, je prav ta, da zna že po naravi izražati svojo umetniško žilico. In kar nekaj časa je trajalo, preden sem tudi sama lahko začela tako živeti."

Tudi za Def, Dumb and Blonde (1989), s katerega večina pozna smelo in do potankosti izpiljeno I Want That Man, in Debravation (1993) ni šlo brez Chrisove pomoči. Med druga Debbiejina sodelovanja z glasbeniki spadajo tudi Wel, Did You Evah, ki jo je leta 1990 za dobrodelni album Red, Hot and Blue posnela z Iggyjem Popom, Don't Be Cruel (1994), pesem z albuma Brace Yourself, posvečenega Otisu Blackwellu, v kateri je Debbie spremljal tudi Jimmy Destri, ki je medtem postal studijski glasbenik, Strawberry Fields Forever (1995), nastala v sodelovanju s skupino Los Fabulosos Cadillacs, in Dog in Sand(1994), pesem, ki jo je na željo avantgardne jazzovske skupine Jazz Passangers posnela za njihov album In Love. S Passangerji si je Debbie prislužila tudi veliko pohval v umetniških krogih, ki ne morejo prehvaliti njenega izjemnega glasu, ki je šele zdaj prišel do pravega izraza. Kot je za Mojo povedala sama, je petje v jazzovski skupini tisto pravo petje, ki ga sama veliko bolj obvlada. "V tem sem res dobra," pravi Debbie, ki se je leta 1996 Jazz Passangerjem pridružila tudi na turneji. "Zelo trdo delam za to, da dobro pojem … Med nastopi se zavestno vzdržim, da ne plešem preveč, ker vem, da bo vplivalo na petje. Delam za to, da bi bila glasbenica, in če sem nalogi le kos, prispevam tudi aranžmaje. To je tisto, kar imam rada."

UMETNOST ALI POP PRODUKT?

Brez dvoma je izlet med jazziste Debbie ustrezal tudi zato, ker se je pozornost, ki je bila vso njeno glasbeno kariero usmerjena predvsem nanjo, preusmerila v vso skupino. Pri Jazz Passangers je bila ena od fantov v skupini. Po mnenju pisatelja in Debbiejinega prijatelja Glenna O'Brienaje tako tudi pri novih, skoraj dvajset let starejših Blondie. Zdaj 53-letna priznana umetnica Deborah Harry te dni, ko je promocija februarja izdanega albuma No Exit v polnem teku, veliko lažje prenaša breme pevke, v katero je ponavadi usmerjen soj zahtevnih odrskih žarometov. Kot pravi producent albuma Craig Leon, ki je z Blondie sodeloval že pri prvih dveh albumih, je morala Deborah poleg nelagodnega občutka, da bo ponovno postala tarča medijskega trušča, prebroditi še eno oviro. "Težko se je navadila, da spet poje v pop stilu. Verjetno se ob tem zabava, toda glasbeno je zadeva manj zanimiva kot avantgardne stvari, ki jih je zadnje čase snemala."

Chrisa so veliko bolj skrbela čustva, ki so pospremila ponovno snidenje davno sprtih kolegov, in ponovna obdelava starega materiala, saj mu še pred petimi leti niti na misel ne bi prišlo, da bi zaigral stare pesmi. "Zdaj sem res pozitivno in čustveno naravnan do tega, kar delamo. In razen če na nas ne bodo metali paradižnikov in pločevink piva, mislim, da se bo vse lepo izteklo."

Blondie so si z novim, tipičnim blondiejevskim izdelkom No Exit, ki po eklektičnosti močno spominja na Autoamerican, prisvojili novih šestdeset minut, za katerimi stoji uspešno preverjena glasbena kredibilnost. Konec koncev so Blondie, kot še danes trdi Debbie, bili in bodo umetnost, ne produkt. Presodite sami.

Marta Pirnar

DOBER GLAS SEŽE …

Ne le v deveto vas, pač pa se sliši še dve desetletji po tem. Podoba (plavolase) pevke, obkrožene z zborčkom povprečnih glasbenikov, je postala eden najbolj priljubljenih načinov zapeljevanja množic prav zaradi Blondie, ki je zorala ledino in naredila uslugo vsem kasnejšim ženskim pop zvezdam in bendom, ki so bolj kot na glasbene mojstrovine stavili na stas lepše polovice. Za začetek moramo omeniti The Tourists, kjer je izkušnje pridobivala Annie Lennox; prav nič je ni sram priznati, da so bili Turisti podaljšek Blondie; uganite, kdo je na prvem albumu Eurythmics igral bobne? Clem Burke, seveda. Annie se je večkrat zatekla k uspešnicam Blondie; njena Right By Your Side, na primer, močno spominja na The Tide is High.

Krhka in seksapilna Patsy Kensit, plavolasa pevka, ki jo je podpirala moška skupina Eighth Wonder, ima na albumu Fearless pesem When The Phone Stops Ringing, katere refren močno spominja na Heart of Glass; da je bilo občudovanje obojestransko, dokazuje podatek, da je Debbie kasneje naredila priredbo njihove pesmi My Baby's Heartbeat, ki je prav tako na albumu Fearless.

Se spominjate Transvision Vamp in svetlolasega izzivalnega bitja, ki se je na ves glas drlo I Want Your Love? Wendy James je bila videti kot Debbie Harry iz "vročega" obdobja, ko je bil na pohodu njihov drugi album Plastic Letters. Seveda je tudi Wendy v skupini obkrožena s samimi fanti.

O Madonninem blondie videzu iz druge polovice osemdesetih ne gre zgubljati besed; danes najbolj kritizirana in hkrati nadvse občudovana, pa tudi spoštovana pevka (ne, ne umetnica) Madonna se ima za uspeh nedvomno zahvaliti prav Debbie, ki je z odhodom naredila prostor mlajši in še drznejši ženski, ki je naredila korak naprej in zabredla še globlje v pop vode in svoje ženske telesne čare kar najbolje izkoristila. Mimogrede, Debbie je v videospotu za Rip Her to Shreds nosila poročno obleko; Madonna je v njej promovirala svojo Like a Virgin.

Plavolasa Teri Nunn iz skupine Berlin (prav imate, vsi drugi člani so moški) si je tako kot Debbie konice svetlih las pobarvala na rjavo; in seksi disko pesem No More Words močno spominja na Debbiejino Rush Rush. Hja, obe je produciral znani nemški producent Giorgio Moroder.

The Primitives, Darling Buds, Saint Etienne, No Doubt, Republica, Sleeper, Elastica, Luscious Jackson (kitaristka Kate Schellenbach je pred kratkim sodelovala z Debbie), Hole s Courtney Love na čelu in velika večina drugih kitarskih bendov - vsi po vrsti črpajo iz Blondiejine dediščine. In imajo se po čem zgledovati.

DISKOGRAFIJA

Blondie (Private Stock, 1976; Chrysalis, 1977)

Plastic Letters (Chrysalis, 1977)

Parallel Lines (Chrysalis, 1978)

Eat to the Beat (Chrysalis, 1979)

Autoamerican (Chrysalis, 1980)

The Hunter (Chrysalis, 1982)

No Exit (Beyond Music, 1999)