ZALOŽBE KASET IN PLOŠČ

Kot smo ugotovili v članku Pomen glasbene industrije (Muska 3/99), želijo številni glasbeniki stopiti na pot uspeha in slave in mnogi imajo vsekakor dovolj talenta ter vztrajnosti za vzpon v sam vrh zabavne glasbe. Toda ta pot ni odvisna le od izvirnosti, nadarjenosti in idealizma. V načrte, sanjarjenja in želje glasbenikov se vpleta mogočna glasbena industrija, ki v ozadju bistveno vpliva na uspešnost izvajalcev. Serijo člankov o najpomembnejših področjih, ki stojijo na poti med glasbenikom in poslušalcem, kupcem, nadaljujemo s predstavitvijo založb.

Vsak glasbenik si želi skleniti dober posel s katero od pomembnih založb. Obstaja cela vrsta založb različnih velikosti in organiziranosti. Ni vsaka založba primerna za vsakega glasbenika.

Velike založbe

Obstaja nekaj velikih založb, ki obvladujejo približno 80 odstotkov svetovnega trga. Velike svetovne založbe so dobro organizirane. V številnih oddelkih, ki so zadolženi za različna specialna področja, delajo izobraženi in usposobljeni strokovnjaki. Te založbe razpolagajo s skoraj neomejenimi sredstvi, s katerimi lahko omogočijo izbrancem kar najboljše možnosti za uspeh na trgu. Po drugi strani pa je konkurenca v posameznih založbah izjemno huda, neosebno ozračje pa pogosto tudi ni najboljše za mlade skupine, ki se šele prebijajo. Med največje svetovne založbe spadajo BMG, EMI/Virgin, PolyGram, Sony in Warner. To so mednarodni koncerni, sestavljeni iz več sestrskih družb. V koncernu Warner tako na primer najdemo znamke (labels) Geffen, Island, MCA, RCA, Europa ...

Neodvisne založbe

Obstajajo tudi tako imenovane neodvisne založbe (independents). Te so različnih velikosti, od "one man band" do srednje velikih podjetij. Neodvisne založbe običajno podpirajo umetnike s precej večjim angažiranjem, vendar nimajo tako široko razpredene trgovske mreže, specializiranih strokovnjakov in tako velikih denarnih sredstev kot velike založbe. Neodvisne založbe so nasprotni pol vsemogočnim velikim založbam. To so manjša, neodvisna podjetja, ki se iz različnih, tudi idealističnih motivov postavljajo naproti komercializmu velikih založb. Njihovo glavno poslanstvo sta produkcija in razpečevanje alternativne, umetniške, ustvarjalne nekomercialne glasbe. Umetniška vrednost glasbe je pri tem vsaj tako pomembna kot tržna vrednost. Neodvisne založbe pogosto sklenejo pogodbe tudi z izvajalci, ki ne spadajo med komercialno uspešne, zato jih večje in velike založbe prezrejo. Neodvisne založbe zaradi teh značilnosti pogosto dajejo odločujoče nove impulze in ustvarjajo nove glasbene zvrsti in tokove. Če katera glasbena zvrst, ki so jo odkrile in razvile te založbe, postane preveč popularna in se v igro vmešajo tudi veliki, se počasi umaknejo drugam.

Neodvisne založbe pomenijo za velike založbe dobrodošlo dopolnitev. Pod pojmom neodvisne založbe je moč razlikovati tako imenovane tradicionalne založbe in underground založbe. Tradicionalne založbe se ukvarjajo predvsem s komercialnimi zvrstmi glasbe, ki sestavljajo neko marketinško nišo, na primer jazz, blues, etno, narodna glasba. Underground založbe pa pokrivajo tiste vrste glasbe, ki ne spadajo v nobeno od komercialnih zvrsti. Pravzaprav se ukvarjajo z glasbo, ki se od komercialne glasbe očitno in tudi namerno povsem razlikuje; glasba naj bo čimbolj brezkompromisna in nepotvorjena. Takšne založbe v glavnem vodijo mladi entuziasti, ki se tudi osebno identificirajo s tako glasbo in se ne ozirajo na mnenje tiska in javnosti.

Naloge založb

Glavna naloga založb kaset in plošč je prodaja nosilcev zvoka, to je kaset, CD-jev, plošč in podobnih izdelkov. Področja njihovega delovanja so pogosto tudi produkcija in distribucija plošč, promocija in prodaja. Vloga založb je torej izjemno pomembna, saj lahko pokriva:

1. odkrivanje in razvoj novih izvajalcev;

2. odvijanje produkcije nove glasbe;

3. izdelavo marketinških konceptov;

4. proizvodnjo plošč;

5. promocijo;

6. distribucijo ali razpečevanje;

7. oblikovanje ovitkov plošč in kaset;

8. zastopanje, prodajo licenc v tujino.

Distribucija

Distributer je odgovoren za razpečavo, dostavo nosilcev zvoka v prodajalne plošč in kaset. Tako lahko distributer le prevzame že natisnjene CD-je in jih razpečuje naprej ali pa prevzame celoten posel, torej tudi sam razmnoži končni izdelek v želeni količini ter ga dostavi na ustrezna prodajna mesta. Obstajajo različne možnosti distribucije: dostava fizično v posamezne prodajalne, razpečava s trgovino na debelo (lastne prodajalne plošč, blagovnice …), prodaja po pošti (kataloška prodaja) …

Odvetniki

V tujini so glasbeni posli veliki posli, zato obstajajo odvetniki, ki so se specializirali za nudenje pravnih storitev srednjim in velikim zvezdnikom glasbenega posla. Pogodbe med izvajalci in drugim delom glasbene industrije so postale izjemno zahtevne ter polne možnih pasti za neizkušene izvajalce. Povsem možno je, da imajo pogodbe mladih, obetavnih izvajalcev, podpisane z velikimi založbami v času, ko pogajalska moč in vpliv teh skupin nista bila velika, dolgotrajne hude posledice. Tako ni redko, da ima znan izvajalec, ki je podpisal neugodno pogodbo z založbo, kljub velikemu uspehu zelo malo materialnih koristi od tega. Znani so spori med znanimi glasbeniki in založbami (Prince, George Michael …), v katerih so žrtve najpogosteje ravno glasbeniki.

Notne založbe

Naloga avtorskih založb je komercialno izkoriščanje avtorskih pravic, glasbe in pesmi. Izvajalci, ki sami ne pišejo pesmi (npr. Cher, Tina Turner), pri teh založbah iščejo primerne pesmi, ki bi jih lahko izvajali. Ker avtorji dobijo tantieme od avtorskih pravic, je to lahko znaten vir dohodka za avtorje. To velja za uspešne avtorje v tujini, v Sloveniji pa to področje žal še ni najbolje urejeno, pa tudi zbrana sredstva iz avtorskih pravic niso visoka. Avtorske tantieme lahko izvirajo tudi iz glasbe za reklame, iz glasbenih podlag, pa tudi iz not posameznih hitov, ki izidejo na primer v pisni obliki. Vedno več je založb, ki iščejo uspešne mlade umetnike, pisce besedil in pesmi. Založbe nato financirajo izdelavo studijskih posnetkov, ki jih ponudijo založbam.

Promotorji

Najbolj učinkoviti sredstvi za promoviranje izida novih plošč sta radio in televizija. Promotorji so ljudje, ki so odgovorni za zagotovitev kar največje obveščenosti javnosti po medijih, radiu in televiziji. Promotorji negujejo stike z glasbenimi uredniki, jih obveščajo o izdanih ploščah in skušajo vplivati na izbor programa.

Mediji

Časopisi imajo izjemno pomembno vlogo pri razvoju kariere glasbenih izvajalcev. Mladi izvajalci lahko v začetnih obdobjih delovanja pričakujejo promocijo skoraj izključno v glasbenem časopisju. Radio je prav tako zelo pomemben medij za promocijo plošč, saj ima širok krog občinstva. Čim pogosteje se glasba vrti na radiu, tem večje so prodajne številke in možnosti uspeha posamezne skupine. Najmočnejše sredstvo za ustvarjanje uspešnosti skupine je seveda televizija, ki pa glasbenikom ni tako lahko dostopna kot druge oblike promocije.

O razmerah na slovenskem glasbenem prizorišču smo se pogovarjali z Dušanom Velkaverhom, direktorjem založbe Corona in predsednikom društva za zaščito avtorskih pravic Slovenije – SAZAS.

Nam lahko na kratko predstavite zgodovino slovenskega glasbenega založništva? Kakšne so razmere v glasbenem založništvu v Sloveniji danes?

Prva glasbena založba v Sloveniji je bila založba Obzorja Helidon, ki je bila ustanovljena konec petdesetih let. Sledila ji je Založba kaset in plošč RTV Ljubljana, ki je bila ustanovljena leta 1970, s prodorom kasete. Poleg teh dveh založb sta bili v Sloveniji močni tudi založbi PGP RTB in Jugoton. V začetku devetdesetih let je s spremenjeno zakonodajo nastalo veliko manjših založb. Mnogi uveljavljeni umetniki so postali samozaložniki ter si tako povečali prihodke od prodaje, nastale so tudi nove neodvisne založbe za tiste izvajalce, ki jim druge založbe niso hotele izdati plošč in jih promovirati. Tretja smer so založbe, ki so nastale kot distributerji velikih mednarodnih hiš (Dots - Sony, Dallas - EMI, Nika - Warner, Croatia Records, Multimedia - PolyGram, Menart - BMG). Področje delovanja slovenskih založb se vse bolj prepleta, vse bolj vsak dela vse. Posledica teh gibanj je bistveno zmanjšana vloga Helidona in Založbe kaset in plošč, medtem ko se je vloga distributerjev najmočnejših tujih hiš okrepila. Izrazite vodilne firme v tem poslu ni, tudi manjša firma je lahko zelo uspešna, če dobi zelo uspešnega izvajalca.

Kako so spremembe, ki jih omenjate, odsevale v slovenski glasbi?

Zlasti v devetdesetih letih so produkcijo nove glasbe, v primeri z organizacijami RTV, skoraj v celoti prevzele založbe. To je bilo deloma posledica tega, ker so se proračuni v organizacijah RTV za glasbeno produkcijo bistveno zmanjšali, deloma pa tega, da se glasbeniki niso več želeli podrejati programskim kriterijem organizacij RTV. Če je namreč neka skupina želela snemati na RTV, je morala zadostiti nekaterim kriterijem in ravni muziciranja, ki so jo zahtevali glasbeni producenti. Če pa izvajalec (ali založba zanj) sam financira snemanje, lahko snema karkoli in kakorkoli. Napredek tehnologije snemanja je omogočil tudi vedno bolj učinkovite produkcijske prijeme, ki zakrivajo slabosti glasbenih izvajalcev. Ni mogoče reči, da v Sloveniji ne obstaja več zdravo jedro kvalitetnih glasbenikov, ki snemajo kvalitetno glasbo s kvalitetnimi besedili. Toda pri večini navzočih na slovenski popularni sceni je omenjeni trend "demokratizacije" produkcije povzročil strahoten padec kakovosti v avtorskem in izvajalskem pomenu.

Kdo, mislite, je "kriv" za to?

Glasbenih založb za ta razvoj ne gre kriviti, so pač odvisne od uspešnosti na trgu, na žalost se na slovenskem glasbenem trgu najbolj kvalitetna glasba najslabše prodaja. Glasbene založbe, ki izdajajo kvalitetne glasbene posnetke, imajo jalovo zadovoljstvo, da doživljajo dober odziv pri glasbenih urednikih in da se glasba veliko vrti na glasbenih postajah. Jalovo zato, ker glasbene založbe, ki so veliko vložile v snemanje in še kaj, ne dobijo od predvajanj na radijskih postajah nobenih produkcijskih pravic, kot je urejeno v večini zahodnih držav.

Obstaja več vrst dogovorov, ki jih lahko sklenejo glasbene založbe in izvajalci. Kateri so ti dogovori?

V osnovi obstajajo tri vrste dogovorov, razlikujejo se po stopnji angažiranja založbe v nekem projektu. Ena od možnosti je, da založba pokrije vse potrebne investicije za projekt, pokrije torej celotni proračun. Iz tega seveda sledijo tudi pravice, ki jih ima založba. Možni so tudi dogovori, ko se stroški delijo med izvajalce ali njihove sponzorje in založbo. Obstaja pa tudi možnost, da založba pravzaprav prevzame predvsem distribucijo, celotni proračun pa pokrije umetnik.

Kateri so glavni problemi, ki obstajajo pri delu založb v Sloveniji?

Glavna težava je v tem, da so studijski stroški tako visoki kot v ZDA, prodane naklade pa dosegajo tiste v Liechtensteinu. Mislim, da je s tem povedano dovolj. Neposredne posledice so, da so produkcije skromne, proizvodi slabši, saj premajhne naklade ne omogočajo razkošnih produkcij. Produkcijo na dokaj visoki ravni omogočajo le izvajalci, ki so sposobni prodati 5000 izvodov plošče ali kasete - ti pa so v Sloveniji žal redki.

Kako vidite prihodnji razvoj glasbenega založništva, katere so glavne nevarnosti? V zadnjem času se veliko govori o nevarnosti, ki jo pomeni internet?

Širitev kibernetskega prostora in nastajanje vedno novih tehnologij zagotovo ogrožata zaščito vseh avtorskih pravic, producentskih, izvajalskih, pa tudi pravic založb. Svetovna organizacija za zaščito avtorskih pravic že vrsto let pripravlja odgovor na ta izziv, odgovor pa bo prispel kot globalen odgovor. Podobno velja tudi za vse hitrejše uveljavljanje standarda MP3, tudi tu je treba odgovor najti na svetovni ravni.

Klemen Podjed