The Ex

GLASBENA SVOBODA = POLITIČNA SVOBODA

Nizozemska anarhopunkovska zasedba The Ex je v dvajsetih letih delovanja z raznolikimi glasbenimi projekti in sodelovanji razbila dogmatičnost političnih in glasbenih predsodkov ter anarhistične ideje nadgradila z glasbeno improvizacijo.

Nizozemska skupina The Ex sodi med cenjene skupine v različnih glasbenih krogih: naj gre za punkovske, etnogodbene, novojazzovske, progresivno rockovske ali improvizacijske. V dvajsetih letih delovanja se je popolnoma intuitivno predala glasbeni zmedi z divergentnim mešanjem etno folka, noise rocka, jazza, punka in še marsičesa ter razvila glasbeni talilni kotel, ki jo postavlja med univerzalnejše glasbene skupine. Simpatije do težko oprijemljivih mej ritmičnega hrupa, ki so jih The Ex raztegovali v osemdesetih, so se dokončno razcvetele v začetku devetdesetih, ko so ti nizozemski anarhisti v sodelovanju z newyorškim čelistom Tomom Coro posneli blesteč album Scrabbling At The Lock. Uspešno glasbeno sodelovanje in predvsem prijateljevanje so ponovno zabeležili le tri leta kasneje s skrajnejšim albumom And The Weathermen Shrug Their Shoulders; sledili so nastopi po jazzovskih festivalih v Nickelsdorfu in Moersu. Oba albuma pomenita (morda) najpomembnejšo prelomnico v karieri te skupine, saj so dokončno zabrisali meje glasbene "pripadnosti". Anarhopunkovski in tudi bolj rockovsko orientirani krogi so jih sredi devetdesetih že skoraj prepisali med improjazzarje, še posebej po improvizacijskem dvojnem albumu Instant iz leta 1995, na katerem so se skupini pridružili nizozemski improvizatorji Han Bennink, Ab Baars, Tristan Honsinger, Wolter Wierbos in Michael Vatcher.

Svobodomiselni glasbeni kristal The Ex se je z lanskoletnim albumom Starters Alternators ponovno izkazal kot združevalec ne samo ”poslušljivega" z "neposlušljivim", ampak tudi raznolike glasbene srenje. Veličastno zaokrožen izdelek, ki je nastal v čikaškem studiu Electrical Audio v sodelovanju s Stevom Albinijem, je popolno zlitje kitarske ritmike, podkrepljene z valečimi se, še polnejšimi, neobičajnimi bobnarskimi ritmi, začinjenimi s sarkastičnimi parafrazami družbenega vsakdana, v kontrastnem dialogu z improvizacijskimi zapleti. Hudo razpoznaven izdelek ex-godbe je posvečen v spomin lani preminulemu Tomu Cori. To pa ne bi smelo napeljati na površen in nesmiseln pomislek, da je ta newyorški čelist odkril čare improvizacije in glasbene odprtosti tem nizozemskim anarhoindividualistom, ki so glasbo presegli s prepletom družbenopolitičnega aktivizma, samoiniciative in neodvisnosti.

Leta 1984, v šestem letu delovanja pod imenom The Ex, so izdali že peti album Blueprints For A Blackout,na katerem so neposredna anarhistična sporočila nadgradili z glasbeno anarhijo. Odprli so se glasbenemu okolju, povabili k sodelovanju prijatelje glasbenike, med katerimi izstopa Jon Langford iz britanskih Mekons, posegli po pluralnosti ter eksperimentiranju z dobesedno eksotičnimi glasbili za punkovske horde, kot so violina, oboa, marimba in harmonika. To ni bila provokacija, tudi kakšen hipurski odklon ne! Stopili so na pot preseganja stereotipnih in ortodoksnih anarhopolitičnih konceptov, ki so jih počasi nadgrajevali in nadomeščali s sarkastičnimi parafrazami ter postali nepredvidljiva anarhoglasbena skupina: kompleksno provokativnost in neobičajne strukture ex-godbe so presegale le besedne, politično angažirane konotacije. Še istega leta so s kurdsko skupino Awara posneli singel Enough Is Enough, ki je z glasbo že (!) v osemdesetih opozarjal na vprašanje Kurdov; plošča velja za prvo sodelovanje The Ex z nezahodnimi glasbeniki.

Nastali so leta 1979 kot anarhopunkovska skupina iz Amsterdama in Wormerja, ki je prvotni lokalni squaterski politični in socialni aktivizem nadgradila z odkritim zagovarjanjem globalnih anarhističnih idej. Ob številnih dobrodelnih izdajah, katerim prištejmo še dobrodelne turneje in kompilacije (denimo, leta 1984 so imeli turnejo v podporo stavkajočim britanskim rudarjem, leto kasneje so s hard core skupino BGK organizirali turnejo v podporo antimilitaristični organizaciji Onkruit, leta 1988 so izdali antiapartheid singel Rara Rap), so obelodanili tudi svetle in temne trenutke iz zgodovine anarhizma in delavskega gibanja. Dvojni singel 1936, The Spanish Revolution, posvečen španski državljanski vojni, ni ponudil le prearanžiranih španskih narodnih pesmi v duhu ex-godbe, ampak tudi 144 strani dolgo knjižico s fotografijami iz anarhističnih CNT arhivov. The Ex so z raziskovanjem, črpanjem in obdelovanjem različnih tradicionalnih zakladnic (kurdske, madžarske, turške in drugih) bogatili navidezno linearno izraznost. Leta 1991 so izpeljali projekt 6, ki je zaobsežen na šestih različnih singlih, izdanih vsak drugi mesec v tistem letu; predstavlja raznolike žanrske podvige skupine The Ex: od rocka in folka do jazza in rapa, od sodelovanja s kurdskim glasbenikom Braderjem in amsterdamskimi improvizatorji do belgijskih komikov Kamagurka in Herr Seele. S tem projektom šestih singlov so The Ex še dodatno nadgradili dve leti prej izdani album Joggers and Smoggers, pri snemanju katerega so se v zasedenem kompleksu ADM v Amsterdamu skupini pridružili še Lee Ranaldo in Thurston Moore iz Sonic Youth, Ab Baars, Woilter Wierbos in Wilf Plum. Šlo je za še radikalnejšo eksperimentalno nadgradnjo Blueprints For A Blackout in za še krepkejše navezovanje na etno, folk in jazz motive.

The Ex, predani levičarji in anarhisti, izdajajo vse nosilce, pamflete, knjižne izdaje, plakate in druge medije pri samozaložbi Ex Records; tako se nazorno ograjujejo od velikih glasbenih konglomeratov in korporacij. Brez dlake na jeziku so leta 1990 s singlom Dead Fish pokomentirali razkroj neodvisne glasbene produkcije, ki se je po zatonu punkovskega in hardkorovskega idealizma vedno bolj komercializirala in se lomila pod vplivi kapitala, zato so bili toliko bolj presenečeni leto kasneje, ko so za album Scrabbling At The Lock prejeli nizozemsko glasbeno nagrado Dutch BV Pop Prize '91. Medtem pa so se vedno bolj oddaljevali od neposrednega političnega aktivizma in ga nadomeščali s sodelovanji z najrazličnejšimi glasbeniki in ustvarjalci, predvsem iz improvizacijskih in multimedijskih krogov. Leta 1992 so tako sodelovali na Bimhuis October Meetingu v improvizacijskem projektu, ki so ga arhivirali na video kaseti Live At The Bimhuis, dve leti kasneje so delali z glasbenikom in performerjem Joopom van Brakelom ter s plesno skupino koreografa Wima Kannekensa; sodelovanje je obrodilo glasbeno-plesni performans It' All Too Beautiful.

Raznolika sodelovanja so bistveno prispevala k vse pogostejšemu individualnemu delu članov skupine The Ex; leto 1996 so preživeli razkropljeni: kitarist Terrie se je odpravil na celoletno potovanje po Afriki, pevec G. W. Sok se je pridružil trubadurski punk folk skupini De Kift, basist Luc je sodeloval v freejazzovskem kvartetu Roof in z njim posnel album The Untraceqable Cigar, medtem ko je kitarist Andy sodeloval z energično klezmer noise zasedbo Kletka Red, projektom Leonida Soybelmana iz Ne Zhdali, pri albumu Hijacking za založbo Tzadik. Leto kasneje se je po porodu bobnarke Katrin skupina ponovno zbrala, medtem pa poskrbela za ponovne izdaje kopice starejših plošč. S svežo energijo in z novimi idejami se je spustila v nove avanture, med katerimi še najbolj izstopata udeležba z The Instant Composers Pool na groningenskem jazzovskem maratonu, na katerega jih je povabila nizozemska radio-televizijska korporacija NPS, ter turneja z malijskim glasbenikom Djibrilom Diabatejem.

The Ex so se iz radikalne anarhopunkovske skupine razvili v glasbeno skupino, ki jo ceni celo samo kraljestvo Nizozemska. S številnimi sodelovanji in stranskimi projekti je razvila razpoznaven glasbeni izraz, ki je zaradi različnih in odprtih pristopov postal popolnoma nepredvidljiv. Neposredno anarhistično delovanje se je preobrazilo v odprto in svobodno delovanje, ki je zgrajeno na razumevanju glasbe kot medija komunikacije med ljudmi različnih pogledov in kot medija multikulturnosti.

BIGor