Letnik: 1999 | Številka: 4 | Avtor/ica: Viva in BIGor

Gluecifer

Rocka norveškega kralji

"Ljudje se zanimajo za to, kar počnemo, za rokenrol, predvsem zato, ker so se nasitili dolgočasnih bendov, ki stojijo pri miru in se posvečajo zgolj svojim kitaram, ne znajo pa iztisniti zabavnega koncertnega šova," pravi Captain Poon iz Gluecifer.

Po nedavnem razpadu norveških punk rock veteranov Turbonegro so norveški rokenrol prestol dokončno zasedli mlajši rojaki Gluecifer. Na pot do prestola so se napotili septembra 1995 s prvim singlom God's Chosen Dealer; vseh 500 izvodov je bilo v trenutku razgrabljenih. Dobro leto kasneje je bil z mini albumom Dick Disguised As Pussy ponovno izdan na Nineteen Inches Of Rock pri založbi Tiger. Ta je izučila skupino, kako se v rokenrol svetu ne dela, zato niso zavrnili perspektivne pogodbe švedske založbe White Jazz, ki je z albumoma Ridin' The Tiger iz leta 1997 in lanskoletnim Soaring With Eagles At Night To Rise With Pigs In The Morning ponesla Gluecifer v sam vrh sodobne skandinavske rokenrol poplave. Če so švedski kolegi Hellacopters (beri februarsko Musko!) prvi oznanili razbohoteno skandinavsko dogajanje, pa Gluecifer z živimi nastopi, ki jih je celo pevka Nina Persson iz Cardigans na MTV oznanila za najbolj vročo atrakcijo zadnjih let, prepričajo še tako zadržane skeptike. Gluecifer, ki kar kličejo v spomin koncertno in tudi diskografsko vročico švedskih Union Carbide Productions, prebijajo ledene ploskve z neposrednim telesnim rockanjem. V to sva se prepričala na februarskem koncertu pri Trevisu (glej Po koncertu v marčevski Muski!), po katerem sva se stisnila v utesnjeno garderobo kluba New Age s kitaristom Captainom Poonom, z basistom Jonom Averageom in s pevcem Biffom Malibujem, ki z glasom naježi celo telo.

Kaj se dogaja zadnja leta v Skandinaviji, od koder je prodrl cel kup rokenrol bendov? Val je celo močnejši kot v osemdesetih.

Jon Average (J. A.): To vprašanje nam nenehno zastavljajo in tudi sami se sprašujemo, kaj se je v zadnjih letih v resnici zgodilo v Skandinaviji. Vsi smo dolga leta igrali po bendih, vendar se ni nikoli zgodilo nič pomembnega - nismo imeli evropskih turnej, plošč skorajda nismo izdajali. Potem pa - bum! Kaj vem, verjetno smo se po toliko letih vztrajanja le prekalili v zares dobre glasbenike. Imaš ti kako boljšo razlago?

Captain Poon (C. P.): Po moje gre za naključje, da so vsi ti bendi prodrli v istem času. Če danes kdo piše o Hellacopters ali Turbonegro omeni tudi nas in nasprotno. To je eden od učinkov.

Pri tem je zelo pomemben tudi menedžment!

J. A.: Švedi obvladajo poslovne zadeve, medtem ko Norvežani niso kaj prida. Izdajamo pri švedski založbi, naši kolegi Turbonegro so bili pri nemški Boomba! Records. Drugi skandinavski bendi pa tako prihajajo s Švedskega. Švedi pravzaprav niso dobri pri promociji bendov, so pa pripravljeni vlagati denar v skupine.

C. P.: Prvenec smo izdali pri švedski založbi White Jazz, in čeprav z njim niso zaslužili, so vložili vanj velike količine denarja. Z drugim albumom Soaring With Eagles ... gre založbi in tudi nam v primerjavi s prvencem že veliko bolje. Tako se je treba lotiti zadev.

Skandinavija je sploh znana, da države pomagajo rokenrolu in glasbeni sceni na sploh.

J. A.: To velja predvsem za Norveško, ker založbe in drugi deli industrije ne vlagajo v bende, ne v plošče ne v turneje. Zato se lahko bendi s prošnjami obrnejo na vlado in dobijo denar.

Biff Malibu (B. M.): Tudi klubi so deležni določene podpore, kot na Nizozemskem, le da ni tako visoka. Denar namenjajo predvsem za ozvočenje in drugo opremo.

J. A.: Igranje po Norveškem je zaradi velikih razdalj med mesti zelo drago. Iz Osla je enako drago iti na koncert v Rim kot na sever Norveške. Če si želiš scene izven velikih mest, je podpora nujna. Po drugi strani pa take podpore ljudi polenijo.

C. P.: Ni se treba tako zelo truditi za pridobivanje publike in trdo delati. Vedo, da ne bodo izgubili nič svojega. To pa že niso najbolj zdrave razmere za vodenje kluba ali benda. To bendu omogoča, da brez težav izda ploščo, jo proda v 400 izvodih in doma še vedno dobi 1000 dolarjev za koncert.

Pred tremi leti sva delala intervju s skupino Turbonegro, njihov pevec je dejal, da norveška rockovska scena propada, da ni nobene državne podpore - vi govorite povsem drugače.

J. A.: Ali se je zajebaval ali pa ni imel pojma.

C. P.: Pred tremi leti so bile razmere celo precej boljše kot zdaj. Država je namenjala veliko več podpore, zdaj je praktično ni. Tudi MTV smo izgubili in ne moremo več spremljati, kaj se novega dogaja na sceni.

Kaj hočeš reči s tem, da ste izgubili MTV?!!?

C. P.: Kabelska televizija nam ne nudi več tega programa.

Že, ampak zakaj je to tako tragično, MTV pa res ni neka strašna postaja. Na primer, Viva Zwei je veliko boljša.

C. P.: Ja, pa saj niti te nimamo.

Saj to je še bolje, tako se več ukvarjate z domačo sceno.

B. M.: Pa veš, kaj se zgodi? Najbolje prodajane plošče so kompilacije Vana Morrisona, Johnnyja Casha, Paula Simona in drugih. Novi glasbeniki ne morejo prodreti. Treba je nekako priti do mularije - in televizija je najlažja pot.

>Kako pa je kaj z glasbo na radijskih postajah, v časopisih, morda v fanzinih?

B. M.: Imamo velike nacionalne radijske programe, ki vrtijo shit musko.

Neodvisnih sploh nimate?

B. M.: Nekaj jih je, a so res zelo majhne in praktično nimajo pomena.

J. A.: Imeli smo dva glasbena časopisa, ki sta lani bankrotirala.

Kako pa potem glasba kroži med ljudi?

J. A.: Na koncerte je treba hoditi.

B. M.: V tem trenutku so razmere zelo težavne. Če bi bili zdaj bend na začetku poti, bi nam trda predla. Prodrli smo namreč najprej na Švedskem in v Evropi, šele potem so nas sprejeli doma. V zdajšnjih razmerah bi težko slišali, da smo postali veliki na Švedskem in v Evropi. Mladim bendom je res težko podreti mejo tistih 300 ljudi, ki jih stvar najbolj zanima.

Katere bende z Norveške bi nam priporočili?

C. P.: Hellride, ki bo v kratkem verjetno podpisal z White Jazz, za njih boste gotovo še slišali.

J. A.: Dobri so tudi Richochets.

B. M.: No ja, ti znajo biti kar dolgočasni, The Rejects so OK. Če vas zanima, kaj se dogaja na norveški sceni, morate pobrskati po katalogu Hit Me! Records. Za njo izdajajo vsi najboljši norveški underground bendi.

Skandinavska rokenrol scena ima veliko skupnega z avstralsko. Priredili ste Bored! in Rose Tattoo, rife ukradli AC/DC.

C. P. in J. A.: (smeh) Res je.

J. A.: Sodelujemo tudi pri kompilacijski plošči, posvečeni Radio Birdman. Tvoja ugotovitev definitivno drži, ne vem pa, zakaj je tako. Morda preprosto zato, ker so delali dobro glasbo.

C. P.: Iz Avstralije prihaja res okusna godba in v undergroundu imajo veliko dobrih bendov.

J. A.: Ni pa nobene naravne povezave med Avstralijo in Skandinavijo. Na nas je vplivala dobra glasba, dobro glasbo pa najdeš tam, kjer je, in črpaš iz nje.

B. M.: Podobnost med Avstralijo in Skandinavijo, ki izvira iz zemljepisne lege, je verjetno ta, da se ne da na turneji ujeti ravno vsakega benda, kot se ga da na primer v Nemčiji. Tam spremljajo bende na turnejah in nimajo časa sami postati res dobri. V Skandinaviji se moramo zabavati sami, ker enostavno ni veliko bendov, ki bi igrali po naših odrih. S tem pa bendi postajajo boljši, nastaja bolj zdrava scena, tako kot v Avstraliji. Včasih je res dobro, če prihajaš iz bolj zakotnega okolja, ker se lahko bolj posvetiš bistvenim stvarem. Nič ni samoumevno, nič ni zasluženo zlahka.

Ko so Hellacopters prodirali na sceno, so objavili ogromno singlov. To je bila pametna promocijska poteza.

J. A.: Za bende, kot smo mi in Hellacopters, so singli neizbežni in najboljša možna promocija. Doslej smo jih izdali osem ali devet. Vedno bo obstajala množica ljudi, ki jih nova glasba res zanima, preverjajo pa jo s singlicami.

Kaj pa si mislite o besedilu na prvencu Hellacopters, ki je proti cedejkam in za vinil?

C. P.: Za te zadeve se ne zmenimo preveč. Vinil je sicer kul, vendar smo konec devetdesetih in cedejke so prve. Vinil je za nas pomemben, ker veliko naših fanov kupuje samo vinil.

J. A.: Pa tudi ne vemo, kaj točno so Hellacopters hoteli povedati.

C. P.: Tudi njim je zdaj (po uspehu, op. Viva in BIGor) že vseeno. (smeh)

Kako pa gledate na odziv Amerike. Njih vedno fascinirajo scene od drugod, ne tako davno japonska scena, danes so se zagreli za vas.

C. P.: V ameriškem undergroundu kotirajo bendi našega razreda zelo dobro. Tam je ogromno bendov, a le redki med njimi so res dobri, ogromno je zdolgočasenih punk rock bendov. Ko bomo šli tja igrat, jih bomo z glasbo dobesedno odpihnili. Koncerte bomo imeli sredi marca, igrali bomo v New Yorku in Austinu. Po teh koncertih se bomo potem morda odločili za daljšo turnejo v aprilu.

J. A.: Zadeve smo se lotili previdno. Na turnejo gremo ob izidu desetinčerja pri založbi Man's Ruin, to so bolj promocijski koncerti. Glede na odziv se bomo odločili, ali se je smiselno vrniti ali ne.

C. P.: Za ameriško tržišče je zelo pomembno, da imaš dober menedžment. Najeti je treba prave ljudi, da poskrbijo za promocijo po medijih. Po večjih mestih lahko ljudje vsak večer izbirajo med desetimi koncerti. Enostavno moraš ponujati kaj posebnega, če hočeš pritegniti njihovo pozornost, drugače sploh ne bodo vedeli, da obstajaš in da si bil tam.

Kdo vam poleg Man's Ruin stoji ob strani?

C. P.: Man's Ruin v bistvu niti niso tako veliki. Pred kratkim smo izdali tudi singel za newyorško založbo 007. Tudi s tem je mogoče pritegniti pozornost.

V glasbi niste zaradi denarja?

J. A.: Seveda nismo, nam je pa v zadovoljstvo, da služimo z igranjem, saj se trudimo in veliko delamo. Stalno smo na poti, in ne bi bilo dobro, da bi bili non-stop na kantu. To nikamor ne pripelje, prej se naveličaš. Srečali smo že toliko bendov, ki so neprestano na turnejah in popolnoma izčrpani, a nikoli nimajo denarja. Kje je njihov denar? Kdo jim ga dobesedno krade! Mi se ne pustimo, hočemo imeti maksimalen nadzor in dobiti pošten delež. In to se mi zdi zelo pošteno.

B. M.: Tudi nam mora pripasti določen delež, največji v bistvu. Denar naj dobi tudi založba, tudi klubi, v katerih igramo, tudi agencija, ki skrbi za naše turneje, vendar smo mi tisti, katerim pripada največji kos. Mi smo bend, ki vsem drugim daje delo. Ne bi bilo smiselno, da vsi drugi služijo, le mi ne. Po drugi strani pa smo se pripravljeni skregati z organizatorji in zahtevati, da ceno vstopnice spusti, če opazimo, da je previsoka - ob tem je treba upoštevati, da prihajamo z Norveškega in da živimo od glasbe.

C. P.: Včasih se stvari izmuznejo iz rok, vsega ne moremo nadzorovati. A trudimo se, ne želimo, da bi si ljudje lomili vratove, da bi prišli na naš koncert.

Kako bi pokomentirali vaš imidž - kot da bi se zgledovali pri Rocket From The Crypt?

B. M.: Kaj??? Ne tako direktno!

C. P.: Res je, da imamo uniformo in da imajo oni zelo podobno, bistveno pa je, da ne delajo tako dobre glasbe, kot je naša. Gre pa za isto stvar.

B. M.: Gre pravzaprav za nadgradnjo same glasbe. V petdesetih je imela vsaka skupina uniformo, celo garažni bendi šestdesetih so imeli enake obleke ali vsaj srajce. Kar igramo, temelji na starem rokenrolu, zato smo sklenili, da se tudi tako oblečemo. Ko smo na odru, hočemo biti bend!

J. A.: Nastopi so za nas poseben dogodek, zato se primerno uredimo.

V obleko kraljev rocka?

C. P.: S tem bi se strinjal.

B. M.: Smo kralji zelo majhne države. Ko bomo zaslužili še več denarja, bomo imeli še boljše obleke, morda celo zlate - in na koncu bomo videti kot Kiss ...

Kiss so v Skandinaviji zelo popularni, kajneda?

C. P.: Saj so popularni povsod po svetu.

V Sloveniji in na ozemlju nekdanje Jugoslavije niti niso.

B. M.: To pa zato, ker v sedemdesetih niste mogli spremljati dogajanja v ameriški kulturi, mi pa smo. Z Ameriko so nas stalno bombardirali. Vsak mulc iz Skandinavije je imel na steni ogromen plakat z njihovega koncerta. Zdaj so ti ljudje stari 30 let in več ter še vedno hodijo na njihove koncerte. (smeh) Mularija jih ne mara preveč, so pa zato popularni med ljudmi, ki bi radi podoživeli svojo mladost.

Skandinavski, pravzaprav švedski bendi v šestdesetih so bili pod močnim vplivom angleške scene. Bendi so redno prihajali igrat na Švedsko, celo živet. Je bilo tako tudi na Norveškem?

B. M.: Od Anglije do Norveške ni daleč, tako da so bendi kot Yardbirds in Animals pogosto prihajali na Norveško vadit pred turnejo, imeli so nekaj koncertov. Takrat so še vsi imeli denar, bili so časi, ko se je začela dogajati mladinska kultura. Poslušal se je Radio Luksemburg, na Norveškem pa so bili zelo popularni predvsem angleški bendi. Z nekaterimi ljudmi, ki so v šestdesetih igrali v randb, beat, still surf bendih, smo se celo srečali. V petdesetih je bila v Oslu močna jazzovska scena, pri nas je gostovalo veliko jazzovskih glasbenikov. V nasprotju s Francozi in Italijani, ki imajo do svoje kulture zelo zaščitniški odnos, tudi Francova Španija spada v ta krog. Skandinavija skupaj z Nemčijo je bila glavna tarča za angleške bende.

Kako pa ste se vi našli? Ste bili v različnih bendih in se potem zbrali v Gluecifer?

J. A.: Biff, jaz in naš prvi bobnar smo igrali v skupini Allmen, Captain Poon je igral v hard core bendu Angsts, Raldo je igral v sixties garažnem bendu Loseramo, Danny pa je igral ..., njegove preteklosti sploh ne bi omenjal.

B. M.: Naveličali smo se in dvignili roke od vsega skupaj.

Zakaj ste si premislili?

B. M.: Dali smo si še eno priložnost, potem ko smo na novoletni zabavi naredili skupino, ki je preigravala samo Misfits. Zabavali smo se, ljudem smo bili všeč, zato smo se odločili, da naredimo tudi svoje komade. Ko smo enkrat začeli, so se stvari nenadoma začele hitro odvijati - našo prvo singlico so dobili v roke pravi ljudje.

Kdo konkretno?

B. M.: Nick Andersson iz Hellacopters; povabili so nas na koncert v Stockholm. Če ima tako močna oseba rada bend, ga hitro vzljubijo tudi drugi. In tako to potem gre ...

Torej so vam pomagali?

B. M.: Ne vem, če lahko rečemo, da so nam pomagali. V bistvu smo dobri prijatelji, dobro se zabavamo, veliko igramo skupaj; uveljavili so se prej kot mi, in ker smo igrali skupaj, so ljudje začeli spoznavati tudi nas.

Kakšna so vaša pričakovanja?

J. A.: V bistvu ne razmišljamo veliko o prihodnosti. Bolj čakamo, da se nam kaj zgodi. Že od začetkov vadimo, snemamo in turamo. Največ od vsega turamo.

Ste pogosto na turnejah?

B. M.: Od 120 do 140 koncertov na leto.

J. A.: Po toliko nastopih si moramo vzeti čas, si malo odpočiti, uživati v tistem, kar smo dosegli, in se pripraviti na novo ploščo. Upamo, da bo naša najboljša.

B. M.: Naši cilji se vedno vrtijo okoli novega materiala, nove plošče. Novo bi radi izdali pred koncem leta, snemali bomo poleti ali jeseni; posneti nameravamo zelo zelo dobro ploščo. Zavedamo se, da je snemanje dolg učni proces, precej lažje je, na primer, igrati v živo kot pa narediti dobro ploščo - tako, ki bi lahko postala klasika rokenrola in bi jo ljudje lahko poslušali dolga leta. To je naš glavni cilj, tako daleč v prihodnost še vidimo.

Viva in BIGor