Letnik: 1999 | Številka: 4 | Avtor/ica: Jure Matičič

Jonny L

Producent bobna in basa

Jonny L je eden od tistih, ki so uspešno preživeli rave dneve. Prek neštetih zapletov se je oblikoval v enega najprodornejših producentov bobna in basa.

Vsak glasbeni žanr je šel skozi različne stadije. Tudi boben in bas, kot ga poznamo danes, se je posredno rodil iz tradicije acid house in kasneje hardcore zvokov. Se pravi iz prvega in drugega vala rave kulture.

Ravno tedanji producenti so z eksperimenti in še prej z asimilacijo zgodnjih ameriških vplivov chicaških, newyorških in detroitskih scen priskrbeli osnove za kasnejši razvoj tipično angleških glasbenih smeri. Seveda ne smemo zanemariti še elektra, hip hopa, techna …, ki so pomembni mejniki v glasbeni zgodovini skoraj vsakega producenta elektronske glasbe. Rave dnevi pa se, kljub vsemu, praviloma omenjajo z določenim zadržanjem, sramom. Vsi udeleženci množičnih ilegalnih zabav se izkušenj konca osemdesetih in začetka devetdesetih načeloma sramujejo in jih preprosto skušajo pozabiti. Avtorji, ki se ukvarjajo z razvojem elektronske glasbe, pogosto poudarjajo zasluge rave scene, ki se je razvila na začetku devetdesetih, predvsem pri načinih produkcije in rabe (poceni) studijske tehnologije. Morda je za izgubo pomembnega zgodovinskega spomina kriva masovna komercializacija, ki so jo doživele takratne scene, morda tudi preveč obsežna raba različnih substanc. Sicer pa se udeleženci in soustvarjalci tega, kar se je imenovalo rave, nimajo česa sramovati. Veliko današnjih elektronikov se brez takratne scene sploh ne bi približalo novim glasbenim tokovom. Aphex Twin, 4 Hero, DJ Hype … in še bi lahko naštevali … so na začetku karier producirali hardcore komade, ki so bili namenjeni predvsem množicam srečnih rejverjev.

Tudi Jonny L je eden od tistih, ki so uspešno preživeli rave dneve. Prek neštetih zapletov se je oblikoval v enega najprodornejših producentov bobna in basa. Črka L v imenu ni ostanek raverskih časov, ampak le okrajšava za pravi priimek Lisners. Prve glasbene vplive sta mu priskrbeli hip hop in elektro sceni v osemdesetih, ko se je izvorno ameriški zvok že močno ukoreninil v Angliji. Podobne B-Boy (bad boy) korenine ima tudi eden največjih herojev bobna in basa, Goldie, ki je podobno kot Jonny L vstopil v drum'n'bass kulturo relativno pozno. Medtem ko je bil Goldie trajno zapisan med največja imena drum’n’bass godbe, je bil Jonny L za večino sredinskih junglistov (do uspešnega preboja z albumom Sawtooth leta 1997) le marginalen pojav, ki si prisvaja njihov zvok in ga dopolnjuje z vplivi iz tehno godbe.

Jonnyjev glavni najstniški cilj je bil dobiti dovolj denarja za studijsko opremo. Najlažji in najlepši vir zaslužka je bilo ulično kazanje tehničnih sposobnosti na Rolandih 303 in 606 okoli Covent Gardna in Knightsbridgea v Londonu. Ker se večina glasbenikov načeloma ne ukvarja preveč s šolo, se je tudi Jonny L raje posvečal glasbenim eksperimentom v breakbeatih. Avtomobilska nesreča, v katero je bil vpleten, ko je bil star 14 let, mu je omogočila, da je v nekaj letih sestavil majhen analogni domači studio. Prvi rezultati studijskega dela so bili najbolj podobni house godbi, čeprav je prava studijska izkušnja prišla šele kasneje. Jonny L je nekaj časa obiskoval tečaj jazza na lokalnem Kingston collegeu, kjer je pokazal tehnično nadarjenost in odlično sposobnost za rabo naprav, ki služijo produciranju glasbe, ter tako navdušil profesorja. Ta mu je kasneje ponudil službo v večjem studiu, ki sicer ni bila dobro plačana, zato pa je Jonny dobil priložnost, da se spozna z najmodernejšo studijsko opremo.

Prve priložnosti, ki jih je dobil kot producent, so prišle z remiksi, ki pa niso prinesli uspeha, zato se je Jonny za nekaj časa preselil v Avstralijo, natančneje v Melbourne. Na povratek v London ni bilo treba dolgo čakati. Avstralska scena je bila podobna londonski, le da se je vse dogajalo z osemmesečnim zamikom. Po vrnitvi je Jonny L naredil prvo samostojno potezo: za komad Hurt You So je podpisal pogodbo z založbo Virgin. Hurt You So je bil njegov prvi odmevni komad iz hardcore/rave obdobja, v širši obtok pa je prišel šele z vplivnim Grooveriderjem, ki ga je kot didžej neprestano vrtel. Tudi v kasnejši drum’n’bass produkciji je Grooverider igral veliko vlogo pri uveljavitvi Jonnyja kot producenta bobna in basa.

Po komadu Hurt You So ter drugih uspešnih komadih je Jonny končno podpisal pogodbo z založbo XL, pri kateri je izšel tudi njegov zadnji album Magnetic. Zapletlo se je, ko so mu pri založbi prepovedali, da bi v komadih uporabljal breakbeate. Rezultat je bilo nekaj komadov, ki so združili vse njegove house, tehno in acid vplive, za glavni dodatek pa se je vendarle izkazal jungle.

Pri enem od njegovih prvih drum’n’bass komadov, This Time, mu je pomagal bristolski junglist Roni Size, uporabna pa se je izkazala tudi Jonnyjeva nagnjenost do vokalov v elektronskih komadih. To je posredno vplivalo tudi na Ronijev odnos do vokalov, še posebej pri skupini Reprazent in pri trenutnem projektu Breakbeat Era, saj oba vključujeta pevki. Jonny je vokale uporabljal tudi v jungle/drum’n’bass komadih, ki so nastajali iz jazzovskih vplivov (ponovno mu jih je približal Roni Size), obenem pa se ni oddaljil od uporabe tehno elementov (This Time je za malo ploščo remiksal Carl Craig). Posebno spodbudo mu je dal Peshay, ki je pokazal, da zvrst bobna in basa ni zaprta in da je možno drum'n'bass komade tudi bolj izrazito mešati z drugimi zvrstmi glasbe.

Album Sawtooth iz leta 1997 je mešanica ostrih in neposrednih breakbeatov, ki so bili namenjeni predvsem plesišču, vokalov, ki so vedno prisotni nekje v ozadju, ter le redkih nežnejših izletov. Jonny na sceni ni pričakoval veliko uspeha, saj je bil Sawtooth v primerjavi z drugimi izdelki bobna in basa preveč tehnoiden in futurističen. Posebnost albuma je neke vrste elektro komad Detroit, ki jasno pokaže navdušenost nad zgodnjimi tehno junaki. Komad Piper, ki je bil prvi singel albuma, pa je prišel ravno pravi čas, ko je bil tech-step (se pravi hitrejša in bolj industrijska verzija bobna in basa) v vzponu. Leto 1997 je pomenilo vrhunec vzpona te zvrsti tudi s kompilacijsko ploščo The Prototype Years, na kateri je Grooverider predstavil tipično tech-step produkcijo, ki se ji je približal Jonny L. Grooverider je komad Piper neprestano uporabljal v didžej setih in ga kasneje tudi remiksal.

Takoj ko je bil album Sawtooth na policah trgovin, je bil Jonny L že zaposlen z novimi zamislimi. V intervjujih je za naslednji album napovedoval eksperimentiranje in uporabo pravih glasbil ter mirnejši zvok, ki bi se precej razlikoval od agresivnih tehno potez albuma Sawtooth. Vendar je bil sad enoletnega dela drugačen od napovedi in še bolj agresiven kot Sawtooth. Album Magnetic se je konec leta 1998 z brezkompromisnostjo postavil kot kontrast nedefiniranim mešanicam, ki so jih naredili Goldie, 4 Hero in Grooverider. Album je spet namenjen plesišču ter se spogleduje z izdelki založb Renegade Hardware, Virus, No-U Turn ...

Minimalistično two-step programiranje, temačni funk in elektronsko breakbeatniško distorzijo dopolnjujejo sodelovanja, ki prihajajo iz različnih taborov. Lady Kier iz skupine Dee Lite je poskrbela za vokale v komadu Accelerate, britanski rapper Silvah Bullet pa je prispeval rime za 20 Degrees, ki še najbolj spominja na Goldijev komad Digital, pri katerem je gostoval KRS-One. Najbolj intrigantno in zvočno zanimivo je sodelovanje z Opticalom v komadu Viper. Optical je pred kratkim kot zvočni inženir gostoval pri Goldiju in Grooveriderju, naredil album z Edom Rushem, pred letom pa je že remiksal Jonnyjev komad Moving Thru Air, vzet z albuma Sawtooth.

Magnetic uveljavlja Jonnyja kot producenta, ki zanesljivo ostaja v središču pozornosti, čeprav z izdelkom spet ni popolnoma zadovoljen, saj hoče ponovno uvajati nove ideje in nemudoma nadaljevati tam, kjer je nehal. Magnetic jemlje le kot uspešen sklep prve faze. Sedaj se namerava posvetiti drugačnim stvarem, eksperimentiranju z dubom, reggae godbami, detroitskim tehnom, bobnom in basom, house in garage godbami in hardcorom.

Boymerang ali Graham Sutton je o preboju iz postrockovske skupine Bark Psychosis na drum’n’bass sceno rekel, da je boben in bas le glasba. Vse se giblje okoli glasbe in nikogar ne zanima tvoja preteklost. Scena je zelo odprta, čeprav je že padla v nekatere ustaljene vzorce. Tudi Jonny L se je drum’n’bass sceni pridružil zaradi velikih potencialnih možnosti glasbenega žanra. Mogoče lahko na tej točki boben in bas primerjamo z neskritostjo in iskrenostjo zgodnjih rave dni. Le da je sedaj joint zamenjal tabletke ecstasyja. Jonny je kljub statusu drum’n’bass producenta še vedno lahko tehno, house, ambient ... producent.

Tako Graham kot Jonny L pa sta veliko dolžna podpori vizionarskega Grooveriderja, ki breakbeatom zvesto sledi od hardcore dni, zraven pa ne izgubi občutka za druge glasbene zvrsti. V prihodnosti Jonny L napoveduje sodelovanje z Riderjem, čeprav o tem še nismo dobili nobenih natančnih podatkov.

Jure Matičič