Letnik: 1999 | Številka: 4 | Avtor/ica: Koen Van Daele

Barva zvoka

Stanley Kubrick je bil eden tistih režiserjev, ki je vedel, kako je treba povampiriti klasično glasbo. Ko jo je enkrat uporabil, je postala njegova.

Eden najboljših primerov je vsekakor Tako je govoril Zaratustra, kjer se nam že v prvi minuti poslušanja prikaže pred očmi otvoritvena sekvenca iz filma 2001: Odiseja v vesolju. Celo glasbena industrija se je takoj odzvala na njegove dosežke. Da bi povečala prodajo Straussovega Opusa 30, je na številne izdaje cedejev natisnila opombo: Otvoritvena tema 2001: Odiseja v vesolju. Drži, da obstajajo tudi drugi hollywoodski režiserji, ki jim je uspelo podobno (drug znan primer je, na primer, uvodni del Wagnerjeve Valkire, ki kot Pavlov efekt prikliče v naše možgane prizore bombardiranja z napalmom iz Coppollovega filma Apokalipsa danes), vendar v tej praksi Kubrick še vedno velja za največjega mojstra. Ne le, da je skoraj povsem neznane klasične skladbe spremenil v množično pop kulturo, temveč se je lotil tudi svetovno znanih glasbenih del in jim dodelil povsem nove podobe in pomene. Pred nastankom Odisejade 2001 si verjetno nihče ni mogel predstavljati Po lepi modri Donavi kot podlago za prizore vesoljske ladje, danes pa je nekaj povsem običajnega, če gracioznost breztežnostnega prostora ponazorimo z valčkom Johanna Straussa.

Kubrickova uporaba klasične glasbe pa ni nikoli zgolj ilustrativna. Zvok in podobe vedno sobivajo v istem prostoru. Ne obstajajo ločeno, temveč se medsebojno oplajajo. Alex, glavni junak Peklenske pomaranče,obožuje seks, nasilje in Ludwiga Van. Med poslušanjem Beethovnove Devete ga slišimo razglabljati: "Oh bliss! Bliss and heaven! Oh, it was gorgeousness and gorgeousity made flesh. It was like a bird of rarest-spun heaven metal or like silvery wine flowing in a spaceship, gravity all nonsense now. As I slooshied, I knew such lovely pictures!" Seveda, kaj drugega kot slike seksa in nasilja. Glasba spodbuja njegovo ultra nasilno domišljijo. Oda radosti še dodatno prispeva k nasilnosti prizorov. Z metodo behaviorističnega zdravljenja Alexa prisilijo, da mora dolge ure gledati posnetke človeških zločinov, ki jih spremlja elektronska izvedba Devete simfonije. Ko se hoče gospod Alexander maščevati Alexu za pohabljenost in posilstvo žene, ga zapre v kopalnico in navije do konca Ludwiga Van. Zaklenjeni Alex skoči skozi okno, njegov poskus samomora pa oblasti razglasijo za "ozdravitev". V sklepnem prizoru vidimo Alexa v bolnišnici, kjer ga obišče minister za notranje zadeve, ki "ozdravljenemu" ljubitelju glasbe pripravi majhno presenečenje: v sobo namesti ogromna zvočnika, iz katerih se razlega Deveta simfonija. Ob njenih zvokih se Alex v domišljiji spet prelevi v razvratnega Kaligulo. Podoba in zvok se tako ponovno združita.

Ta da da daaammm

Ko Alex s tolpo pozvoni na vratih gospoda in gospe Alexander, zvonec zaigra prve štiri takte Beethovnove 5. simfonije. Sledi prizor posilstva ob glasbeni spremljavi Pojem v dežju …

Isti štirje takti so tudi uvodni zvoki filma Sokout (Tišina) iranskega režiserja Mohsena Makhmalbafa, ki so ga predstavili na februarskem filmskem festivalu v Rotterdamu. Tišina je zgodba o Korshidu, desetletnem slepem dečku, ki živi sam z materjo v mali tadžikistanski vasici. Ob neprestani grožnji, da ju bo lastnik (ki s štirimi trki na vrata najavi, da je prišel pobrat najemnino) vrgel iz hiše, deček odhaja na delo v mesto, kjer si služi kruh kot uglaševalec glasbil pri izdelovalcu lutenj. Vsak dan ga mati pospremi do avtobusa, ki ga odpelje v mesto. Tam ga pričaka Nadereh, deklica njegovih let in učenka izdelovalca lutenj, in ga pospremi do delavnice. Toda svetlolasi fant je še vedno samo deček. Svet je poln igrivih, zapeljivih zvokov. V skrbi, da ga zvoki ne bi zapeljali, mu mama svetuje, naj si med vožnjo z avtobusom v ušesa natlači vato. Toda skušnjava je pogosto prevelika. Pogovor dveh deklic, radijski tranzistor, potujoči glasbenik, ki igra ljubezensko pesem ... Vsi ti čudoviti zvoki ga premamijo, da večkrat zgreši postajo, se izgubi v mestu ali pa zaide z običajne poti. Ker pogosto zamuja na delo, lastniku lepega dne prekipi in dečka odpusti. Korshid poišče prijatelja glasbenika, da bi mu pomagal, toda tudi njemu ne uspe prepričati lastnika.

Zaplet v filmu Sokout je minimalen. Fokus je drugje. Makhmalbaf, ki je dobro poučen o premišljeni uporabi zvokov, izostri in uglasi naš pogled, našo zaznavo. Z občutljivim filmskim zvokom spoznamo drugačen svet. Odkrijemo bogat mozaik zvokov tržnice, šelestenje listja, zvoke živali (deček po zvoku prepozna čebelo, ki bo dala dober med), glasbo dežja … Ko se Korshid izgubi v mestu, ga Nadereh najde tako, da zapre oči in sledi zemljevidu zvokov. Tišina je simfonija zaznav in občutij. Iz te perspektive tudi Kubrickova prizadevanja v Odisejadi 2001 niso zelo daleč: "Hotel sem posneti film kot močno subjektivno izkušnjo, ki doseže notranjo raven gledalčeve zavesti, tako kot glasba." Makhmalbaf to imenuje "film o glasbi in notranjem glasu, ki naj bi mu vsak od nas sledil."

Sokout se konča z veličastno, sanjsko sekvenco. Med hojo po bazarju Korshid sliši izdelovalce posode, ki oblikujejo pločevino. Da bi premagal prekletstvo štirih kontrapunktičnih zvokov, prosi izdelovalce posode, naj s kladivi udarjajo uvodne takte 5. simfonije. Deček jim začne dirigirati, grozeči toni se spremenijo in prerastejo v pravo simfonijo.

Ciklus malenkosti

Makhmalbaf je v intervjuju povedal, da je dobil zamisel za uporabo 5. simfonije iz skladateljevega življenjepisa: eden od Beethovnovih stanodajalcev je namreč vedno potrkal na vrata v tem ritmu. Vsakdanje malenkosti iz Beethovnovih zadnjih let življenja pa so tudi osnova za prvi celovečerec belgijske režiserke Ane Torfs. Njen sijajen črno-beli film Zyklus von Kleinigkeiten(Ciklus malenkosti) je doživel svetovno premiero na letošnjem rotterdamskem filmskem festivalu.

Na začetku filma izvemo, da se je Beethovnovo zdravje po letu 1815 naglo slabšalo. Bil je že tako gluh, da ni mogel več slediti običajnemu pogovoru. Do smrti leta 1827 je uporabljal beležko, s pomočjo katere je komuniciral z ljudmi. Te tako imenovane "pogovorne beležke" štejejo več kot 4000 strani in vsebujejo natančne zapiske ljudi, ki so bili v stiku s skladateljem.

Torfsova je pripravila domišljeno kinematografsko interpretacijo bogate skladateljeve zapuščine. Kjer bi (ali pa morda že je?) Hollywood zapolnil vse bele lise (v beležkah so zapisane le besede Beethovnovih sogovornikov, ne pa tudi njegovi odgovori) in ustvaril spektakularen lik v slogu kakega Amadeusa, po možnosti "temelječ na resnični zgodbi", kostumsko dramo ter potencialnega dobitnika oskarja, Ana Torfs odločno vztraja pri tem, kar ji je na voljo: pri besedilu in glasbi. Namesto "ta da da daammm" tako slišimo občutljivi Kvartet za godala, ki ga je Beethoven napisal v zadnjih letih življenja (opus 127, 130-133, 135).

Kamera v negibnem izrezu snema iz zornega kota skladatelja, zato ga v filmu nikoli ne vidimo.

Vsak prizor deluje kot oživljena slika. Beethovnovi gostje jedo, pijejo, se spogledujejo, dvigujejo obrvi, se smehljajo, občudujejo … Torfsova posname pogovore kot notranje dialoge: slišimo lahko vprašanja, komentarje, opazke … toda njihove ustnice se ne premikajo. Seveda tudi nikoli ne slišimo glasu samega mojstra. Filmski zvok je izjemno subtilen. Na začetku imaš celo občutek, da ni nobenih neposrednih ambientalnih zvokov in da slišiš le studijsko posnete glasove nastopajočih, potem pa začneš počasi zaznavati majhne zvoke: roka, ki počiva na mizi, se rahlo premakne, žvenket kozarcev, piš vetra … Občutek imaš, kot da prisluškuješ zvokom v svoji notranjosti. Strogost in čistost njenih vizualnih in slušnih skladb izostri naša ušesa, oči in druga čutila.

V pogovoru po projekciji filma je režiserka povedala, da se je Beethoven, podobno kot številni sodobnejši skladatelji, preživljal predvsem z igranjem in improviziranjem. To jo je napeljalo na misel, da je morda začel zares skladati šele v obdobju, ko je postajal gluh.

Koen Van Daele

Prevod: Sabina Potočki

Sokout (Tišina)

Režija, scenarij in montaža: Mohsen Makhmalbaf; fotografija: Ebrahim Ghafori, Reza Sheykhi; zvok: Behroz Shahamat; nastopajo: Korshid Normatava, Nadereh Abdelah Yeva, Araz M. Shirmohamadi, Golbibi Ziadalah Yeva; produkcija: MK2 Productions, Makhmalbaf Production.

Iran/Francija/Tadžikistan, 1998, 35 mm, barvni, 77 min.

Zyklus von Kleinigkeiten (Ciklus malenkosti)

Režija: Ana Torfs; glasba: Beethoven – pozni godalni kvarteti, v izvedbi: Quatuor Danel; fotografija: Jorge León; montaža: Jurgen Persijn; kostumi: Ann Weckx; snemalec zvoka: Rudi Biber; snemalec glasbe: Michaël Nijs, John Van Craenenbroeck; miks: Jan Ryckaert; producent: Cobra Films, Daniel De Valck; koprodukcija: Balthazar Film, Navigator Film, vzw Storm, Canvas.

Belgija/Nizozemska, 1998, 35 mm, črno-beli, dolby SR, 86 min.