Not For Sale

Poskus pogleda v »sceno« slovenske klasične muzike

V pisanih medijih so recenzije slovenske sodobne klasične godbe redke. Izjemno. Največ, kar najdemo, so kratke vesti. "Ta in ta slovenski skladatelj je predstavil svoj novi diskografski izdelek, že drugi v svoji dolgoletni karieri," če povzamem zapis, recimo, Marijana Zlobca. Resnih in poglobljenih (sic!) primerjalnih analiz naše, slovenske klasične muzike ni. Tudi tole ne bo poskus ovrednotenja skladateljskega dela, ampak poskus pogleda v "sceno".

Promotion only

Plošče, kjer slovenski akademsko izšolani glasbeniki godejo tuje viže, prodajajo na velikih mednarodnih letališčih in v zakotnih, predmestnih prodajalnicah (Simfoniki RTV s Smetano, na primer). Poceni, zelo poceni. Ampak se vsaj prodajajo, tudi v vsaki domači prodajalnici jih najdem, kadar kupujem primerno darilo za "glasbeno osveščenega prijatelja". Plošč, kjer pa slovenski poustvarjalci ubirajo po partiturah domačih, slovenskih skladateljev, teh pač ni. Vsaj vseh ne. Na tistih, ki jih ni, v resnici piše: promotion only/not for sale. Zakaj jih ne prodajajo in koga promovirajo?

Vprašanja brez odgovorov

Zakaj plošč, ki jih izdaja Društvo slovenskih skladateljev, ne prodajajo? Ker se vrhunska umetnost pač ne more prodajati, ker je to blasfemično dejanje? Ker se bojijo demistifikacije poklica - poklicanosti? Ali institucija "skladatelja" in njegova inertnost - prodaje pač ne kupi? Ali pa zato, ker živi in umrje od dnevne službe, plošče pa so narejene za bodoče rodove, ki bodo razumeli?

Vprašanj nikakor noče biti konec. Vse podobnosti z drugimi glasbenimi zvrstmi so zgolj naključne. Prav tako podobnosti z resničnim svetom.

Koga ali kaj?

Koga in kaj promovirajo promocijske ploščice? Slovenske skladatelje v tujini ali doma? Mogoče bolj ambiciozno: promovirajo vso Deželo? Ali nekaj vmes: predstavljajo sodobne ustvarjalne trende domačemu glasbenemu izobražencu? Komu ali čemu?

Ustvarjanje hic et nunc se prav po božje časti, pripravlja pa se za takrat, ko bo klasika in vzor takratnim mladim upom. Ampak: oholo je delati za večnost. Samo pomisli: če bi kdo delal, karkoli, dobil za to plačilo, potem pa tega ne bi na ogled postavil, bi ga postavili na cesto. Če je kulturna politika sprejela smernice, naj gre klasika v gibanje in klasje, naj vsaj doreče tudi problem prisotnosti izdelka na trgu. Saj gre za izdelek, kot posledico dela? Ali je še vedno na delu božanski navdih? Ali si predstavljate primerjave z današnjo slovensko kakršnokoli-že-je ekonomsko tržno diktaturo? Da pa je za tvoj denar dovoljeno delati vse, tudi fantomska glasbena dela, tega ne kupim. Naj delajo velika bodoča klasična dela, naj jih posnamejo na nosilce zvoka, samo naj jih postavijo v izložbo dragih kamnov in eksotičnih rastlin. Da jih bomo vsaj videli in jim zavidali: "Glej, kako lepo ploščo mu je uspelo narediti." Mogoče pa jo kdo celo kupi …

Na ogled postavi …

Ovitki plošč, o katerih gre beseda, so grdi. Zelo grdi. Ena sama svetla izjema (Slo-wind) med sivino. Tako žalostnih in dolgočasno patetičnih ovitkov v trgovini niti ne pogledam. Princip promocije gre v korak z oblikovanjem embalaže: reprodukcije abstraktnih, prežvečenih akrilnih umetnin in zgodovinskih, slabo posnetih fotografij, najrajši s kakšnega davnega koncerta z vsemi scenskimi "detajli". Vse podobnosti z dodelanimi zunanjimi podobami plošč tujih gramofonskih družb so zgolj naključne. In to pri vsej množini odličnih ovitkov: denimo Kremerjevih treh zadnjih diskografskih delih ali dodelanem portretiranju Deutsche Grammophon.

Podobno je z besedili, ki so natisnjena med temi groznimi platnicami, v "programski knjižici". Vse napisano zelo malo pove, kljub vsej resnicoljubnosti recenzenta, včasih skladatelja samega. Kupček teoretičnih tez in veliko nedoslednosti. Praviloma navedejo leto nastanka dela, celo dan krstne izvedbe, pozabijo pa leto posnetka in kraj. Tako se izognejo možnosti prizanesljivega poslušanja "zgodovinskih" posnetkov. Vedno pozabijo leto izdaje plošče. O kakšnih sočnih zgodbah, komu je delo posvečeno in kaj vse se je dogajalo med celotnim procesom, pa ni sledu. Kot bi ne vedeli, kako zanimivo je, tudi za medije, vedeti, kako so potekale vaje, na primer za Schnittkejev godalni kvartet, ko je skladatelj godalcem iz Bergovega kvarteta pošiljal vsako stran posebej in so dobili celotno delo šele na dan premierne uprizoritve. In koliko zanimivih anekdot se je nabralo v teh "tujih" knjižicah, priloženih k ploščam.

Težka industrija

Pred leti sem bil naročen na angleški Gramophone, čisto povprečno, specializirano glasbeno revijo, kjer so v vsaki številki recenzirali čez sto novih plošč. Vsak mesec. In to sploh niso bile vse nove mesečne produkcije klasične muzike. In zakaj so objavljali zapise o ploščah? Razloga sta bila (vsaj) dva: promocija glasbene industrije in založništva in egotrip muzikološko navdahnjenih piscev. Glasbeniki (skladatelji in poustvarjalci) so le prodajni element v klasičnem show businessu. Prodajajo se v paketu s ploščo. Tudi novokomponirana dela so deležna enake tržne logike, vsej avantgardnosti navkljub. Vse velike besede o kreativnosti, avtorski poetiki in iskanju novih izraznih sredstev in tehničnih pripomočkov je industrija presegla in posegla tudi v nastajanje končnega izdelka, bolj lucidni avtorji pa so to kmalu dojeli. Kompromis je postal priložnost za promocijo vseh zvrsti glasbenih del. Tržno-promocijskih zakonitosti se je edini zavedel (ali intuitivno zaznal) in jih izkoristil Vinko Globokar, ki je edini imel recenzije plošč v omenjeni angleški reviji. O vrednosti njegovih skladb naj sodijo drugi, njegova dela pa le lahko spoznajo in kupijo vsi, ki jih to zanima. In če skladatelj že dela in snema, je smiselno ponuditi "umetniško dejanje" vsem, ki ga želijo. In muzika, pravijo, govori vse jezike sveta, ni res?

Državni ljubimci

Lani je Ministrstvo za kulturo finančno podprlo izid 38 klasičnih CD-jev. Če se država odloči denarno podpreti nastajanje glasbenih del, ki se tržno niso sposobna preživljati, naj to počne vsaj dosledno: ne samo da plošča nastane, naj se jo ponudi povsod, kjer jo lahko najde potencialni ljubitelj. Sicer se zdi, kot da se sramuje? "Ja, naj jo naredi, naj izide, sliši pa naj ta zmazek čim manj ljudi." In medije, kjer se ponujajo in dobijo muzike vseh sort, poznamo: opevane internetne prodajalnice plošč so dovolj velike, da se lahko v njih znajde tudi Alojz Srebotnjak ali kakšen njegov stanovski kolega. Pa jih tam ni, na velikih naslovih boste zastonj klepali po tipkovnici in upali na naše predstavnike sodobne klasične godbe. In samo svetovna ponudba državno podprte umetnosti je danes smiselna: povsod po planetu, tudi v Deželi, je dovolj ljubiteljev, ki takšne "nove glasbene prakse" kupujejo. Ja, gredo v prodajalno, tudi virtualno, pregledajo, preposlušajo in kupijo - plačajo. Pa sem na začetku: Ni naprodaj. To je še hujše, kot: "Žal, zmanjkalo je Božičeve zadnje cedejke …"

Zbiralci in prijatelji

V zadnjem času sem se lotil načrtnega zbiranja (kupovanje, podarjanje, sposojanje in drugo) slovenske klasične ploščarske ponudbe. Točnega števila izdanih plošč ne vem, je pa v moje uhlje in še rajši roke prišlo skoraj štirideset plošč sveže napisane in odigrane muzike. Vsaj štirideset ur glasbe, ki je v prodajalnah skoraj ni.

Veliko plošč, ki jih Ministrstvo za kulturo (MZK) podpre, vsako leto neredko konča kot promocijsko darilo. In kaj dobi MZK za to? Nič. Pač pa jih producent ročno podeli: nekaj obsedenim piscem, nekaj glasbenim direktorjem in veljakom, ostane jih še za prijatelje. Vsi so zadovoljni, da plošča je. Kaj se zgodi s siroto na poti po Svetu, je vseeno. "Glej, še ena v moji bogati zbirki na polici …" rečemo važno.

Poskusni kunci

Zbrana množina plošč slovenskega novodobnega klasičnega ustvarjanja (uf, uf, uf) v mojem igralcu kompaktnih melodij bo končala na polici, nekaj bo vrnjenih, katera celo podarjena. Nikoli pa ne bom o nobeni napisal recenzije, je predstavil vsem potencialnim ljubiteljem sodobne klasične godbe. Predvsem, ker ni bila narejena s to željo, ker je sama sebi dovolj in poslušalca že z ovitkom (kaj pa je sploh vsebina?) izloča iz igre spoznavanja. In kdo osmisli javno početje? Uporabnik, pa naj bo en sam, je vezni element vseh (so)delujočih pri nastanku glasbene plošče. Poslušalec je odjemalec, samo ne same sebi namenjene zapuščine. Poslušalec je že dolgo deležen tržnih zakonov in vseh popov in podobnih agresij, ki pa samo polnijo vrzel, ki jo povzroča vsa "vrhunska in odlična iščoča glasbena klasika".

In kdo sploh rabi kakršnokoli kritiško besedo o delu? Tisti, ki jih zanima glasba osebno, so plošče dobili od prijateljev. Kdo pa to glasbo sploh posluša? Sploh kdo? In - če bi bila tole recenzija - bi jih bilo več, ki bi jih radovednost zapeljala in bi v prodajalnici vprašali:

"…ber dan, a mate že ta novo ot Srebotnjaka?"[1]

Srečko Meh

Ob izbrani diskografiji

Uporabljenim ploščam ne moremo dati oznake "izbrana diskografija", ker je vsaka podobnost z drugimi zvrstmi ali s primerljivo godbo po svetu zgolj navidezna. Vsak izbor slovenske sodobne klasične muzike je po svoje izbran. Samo: izmed česa?

*v okvirček izbrane diskografije daj plošče z oznako PROMOTION ONLY/NOT FOR SALE:

Ansambel Slavko Osterc: Osterc, Ciglič, Štuhec, Ramovš, Jež, Mihelčič, Petrić, Lebič. (Ars Slovenica, Ed. DSS)

Lojze Lebič: Požgana trava, Glasovi, Sentence, Korant, Uvertura. (Ars Slovenica, Ed. DSS)

Pavel Mihelčič: Sinfonietta, Solange, Blow Up, etc. (Ars Slovenica, Ed. DSS)

Nenad Firšt: Bi, Concertino, Koncert, Zvezda. Gledaš jo večno. (Ars Slovenica, Ed. DSS)

Primož Ramovš: Organofonija, Concerto Doppio, Koncert, Per aspera ad Astra. (Ars Slovenica, Ed. DSS)

[1] Alojz Srebotnjak – letošnji Prešernov nagrajenec.