Urbana črnina

Princ Pavel Veliki

Težko boste našli kakšno njegovo fotko. Če ga boste srečali na ulici, ga boste zaradi nevpadljivosti zlahka spregledali. Nikar pa ne preslišite njegovih muzik.

Še prav dobro se spomnim, kako smo pred dobrimi petnajstimi (no ja, skoraj slabimi dvajsetimi) leti gledali v Pionirski list (tisti iz boljših familij pa v Bravo) in lovili kakšen zapis o kraljih popa. Prav takrat se je namreč na osnovni šoli II. Grupe odredov Mozirje, podružnica Nazarje, bil velik boj med tistimi, ki so trdili, da je kralj popa Michael Jackson, in med temi, ki smo krono pripisovali Princu. Pa so nas “đeksonarji” kaj hitro deklasificirali, češ da je princ (Prince) lahko kvečjemu naslednik kralja, ki pa je - nedvomno - vedno bolj bledolični Michael. Zgodovina je povozila oboje. Michael je postal karikatura, ki je tik pred razpadom, za Artista, formerly ... pa smo tako že pred leti lahko rekli: “Klinc, pa tak Prince, ki še Prince ni več!” Ampak takrat je bilo vsaj meni že dolgo vseeno za oba ... In mirno sem živel svoje glasbo raziskujoče življenje. Ker je bil en moj dedi knap, drugi pa sekač, sem raje kot muziko kraljev in princesk poslušal produkcijo dvornih norčkov in undergroundovskih tlačanov. Ampak zdaj počasi začenjam sumiti v verodostojnost rodovnika - globoko v moje srce, na posebej zloščeno in sijoče mesto se je v zadnjih letih začela usedati muzika s plemenitaškim pedigrejem. Spet jo dela princ, a ne tisti, ki se svojega imena sramuje, ampak tisti, ki ga zadnje čase marsikdo v zvezde kuje. Dame in gospodje, ter tisti, ki to niste: predstavljam vam njegovo samosvoje odštekano producentsko visočanstvo, Princa Pavla.

Paul Huston se je rodil v Brooklynu in je bil do enajstega leta čisto navaden črn mulc, ki je živel v zmerno do pretežno urejeni učiteljski črni familiji na mirnem Long Islandu. Pri enajstih pa ga je začarala nova kultura, ki se je začela razvijati na ulicah New Yorka. Hip hop, kajpada. Ker je bil ata Huston sam velik glasbeni fan - navduševal se je nad jazzom -, se mu je zdelo sinovo zanimanje za glasbo čisto v redu, in pubertetnik Pavel je kaj kmalu začel praskati vinile na novem gramofonu. V začetku osemdesetih se je začel udeleževati didžejskih bitk, sprva lokalnih na Long Islandu, kasneje pa tudi večjih na Manhattnu, a ga zaradi njegove mladosti nihče ni želel angažirati v resnejšem projektu. Leta 1986 pa se je le uspel vriniti v band, in to ne v kakršenkoli caplarski ansambel, ampak v inovativno, skorajda že intelektualistično zasedbo Stetsasonic. Njegov uradni naziv v bandu je bil “surgeon on the mix”. Toda samo gramofoni mu kmalu niso več zadostovali, saj ga je vse bolj zanimala kompleksna glasbena podoba komadov, zato je metal vedno bolj vroče poglede proti studijskim aparaturam. Njegove prve mojstrovine so gramofonske igle ugledale leta 1988, ko je za album In Full Gear Stetsasonicov produciral pet komadov, med njimi tudi naslovni komad, ki se je koj uvrstil na listo klasikov.

Toda prave Paulove sposobnosti se da slišati na albumu 3 Feet High And Rising, ki ga je leta 1989 produciral za golobrade sokrajane De La Soul. Platina je samo potrditev albumove superiornosti, več kot to pa so zagotovo vredni čisto novi standardi produkcije in inovativnost, ki kar brizga iz sicer hipijaško dizajnirane plošče. Paul si je za povezovanje komadov v celoto izmislil kratke zabavne in duhovite “radijske igre”, jingle (zdaj jim rečemo skiti), ki jih je kmalu posvojila (in - resnici na ljubo - banalizirala) celotna rapperska srenja. Njegov prvi zaščitni znak so torej genialno zamišljeni in izvedeni skiti, drugi pa je bizaren izbor samplov: Paul namreč v komade vključuje vse, kar leze in gre in oddaja vsaj nekaj zvoku podobnega. Soulovskim in fankijaškim melodičnim zankam ter starošolskim klubskim komadom in breakbeatom se mimogrede pridružijo posnetki s kakšne otroške plošče in/ali zaprašena radijska ali TV špica, za povrh pa na vse prilepi še kakšno napol razglašeno trobento - in pobje, zadeva dela!

In ker dela, so ga De La Soul k sodelovanju povabili še dvakrat: skoraj v celoti je produciral še njihovo drugo (De La Soul Is Dead) in tretjo (Buhloone Mind State) ploščo. Da je poba produkcijski čarodej, pa niso vedeli samo De La Soulovci, ampak so posnetke v remiksanje nosili še mnogi drugi. Tistim popularnim je (upam!) računal velike denarce, undergroundarjem pa je (vem!) komade varil po minimalnih tarifah. In vse je občutilo njegove zlate prste: Alliance Ethnik, Beastie Boys, Cypress Hill, MC Lyte, Queen Latifah, Boo-Yaa T.R.I.B.E., Boogie Down Productions, George Clinton, Vernon Reid in (pazi!) Fine Young Cannibals. Spisek seveda ni popoln. A medtem ko je tezgaril za druge, je imel Paul načrte tudi zase. Tako je leta 1994 z Wu-Tangovim zvočnim arhitektom RZO ter z rapperjema Too Poeticom in Fruitkwanom (ta je bil z njim že v Stetsasonic) ustanovil - hja, recimo temu horror core - skupino Gravediggaz. Na njihovih posnetkih je poleg produkcijskega dela tu in tam tudi spregovoril - komadi pa pod zaigrano krinko brezkompromisnih in nasilnih urbanih vojščakov skrivajo veliko grenkih resnic o poteh in pasteh zabavne, še posebej glasbene industrije.

Med prvo in drugo ploščo Gravediggaz (po drugi sta skupaj z RZO skupino prepustila Fruitkwanu in Too Poeticu) je Pavel končno izdal tudi samostojno ploščo. Odštekan album Psychoanalysis (What Is It?) je najprej v 5000 primerkih izdala podzemeljska založba Word Sound. Ker je šla zadeva dobro v promet, so ga ponatisnili, a še ni bilo dovolj. Sredi leta 1997 je založba Tommy Boy odkupila pravice za album in natisnila svojo, malce spremenjeno verzijo. (Sorry Ičo, umaknili so prav The Bitch Blues.) Psihoanaliza je točno to: na obisk k psihoanalitiku pride možak, ki pravzaprav predstavlja rap muziko, in v izpovedih preleti vse vsebinske teme in deviacije ter glasbene podžanre. Konceptualno in produkcijsko dodelan album je postal kulten v tistem segmentu hip hop publike, ki pospešeno uporablja možgane in niti slučajno ne mara za siceršnje rappovsko hitovje. Prince Paul pa je s tem albumom pokazal, da je briljanten konceptualist, pripovedovalec zgodb. In na tej točki se pravzaprav šele začne njegov življenjski projekt - umestitev princa med tatove.

Konceptualizem in Paulova obsedenost s tem, da je potrebno skladbe na plošči zložiti v dramaturško zaokroženo celoto, nakazujeta njegovo drugo veliko umetniško ljubezen - film. Leta 1997 je tako sodeloval z mladim komikom in igralcem Chrisom Rockom (kot intergalaktični radijski povezovalec je blestel v Petem elementu) pri snemanju komičnega, spoken word albuma Roll With The New, ki je bil kasneje celo nagrajen z grammyjem. Nekako v tem času je Prince Paul v off-broadwayskem gledališču Shakey's Pizza Award Theater predstavljal monodramo, no ja, raje recimo one man show, A Prince Among Thieves. Publika (med katero se je redno pojavljal tudi superstar newyorških Knicksov Patrick Ewing) je konec showa redno dočakala na nogah in z ovacijami pozdravljala avtorja in izvajalca v enem - Princa Paula. Kljub temu je Paul kmalu ugotovil, da je vsakonočno odrsko nastopanje zanj le preveč izčrpavajoče, in je izvajanje drame po slabih dveh mesecih prekinil. Scenaristične kariere pa ni obesil na klin, saj ga je k sodelovanju kmalu po tem povabil stari prijatelj, režiser James Cameron. Paula je najel kot ghost-writerja in ga uvrstil v ekipo piscev, ki je varila scenarij za prihajajoči uberhit Titanic. Jep, prav mogoče je, da si je Paul izmislil razvpiti patetični prizor na kljunu. Ko je založba Tommy Boy začela kazati zanimanje za ponatis Psihoanalize, je Paul začutil priložnost in šefom založbe predstavil sanjski projekt: prenesti monodramo A Prince Among Thieves na film in na pripadajoči album - soundtrack. Šefi na Tommyju so rekli OK, če bo šlo s ponatisom Psychoanalysis vse v redu, bomo pač naredili še Princa. In še dobro, da so ga.

Za snemanje filma in soundtracka je Paul rekrutiral celo vrsto starih prijateljev, nekaterih že skoraj pozabljenih rap legend, pa nekaj aktualnih zvezdnikov; glavni vlogi je zaupal doslej anonimnima mladima rapperjema Breezu (The Juggaknots) in Shaju (Horror City), ki sta vlogi (vsaj na soundtracku) odigrala več kot prepričljivo. Film je sicer že posnet, a Paul si je za montažo vzel kar precej časa, tako da bo na vizualizacijo zvokov albuma treba še malo počakati. In sodeč po plošči se bo čakanje še kako izplačalo: A Prince Among Thieves je namreč prava hip hop opera, na plošči dolga dobrih 77 minut. Album je zagotovo vrhunec Paulovega ustvarjalnega opusa in genialno združuje scenaristične in glasbeno produkcijske zmožnosti. Muzike na A prince Among Thieves so zagotovo ene najboljših Paulovih in v precejšnji meri kažejo na producentsko zrelost. Čeprav se je malo odmaknil od zanj značilnega mešanja glasbenih žanrov, je plošča vendarle v vseh pogledih nadvse zabavna in zanimiva, po glasbeni plati pa pravzaprav neopisljiva. Je pač tako, da je mojstrovine Princa Paula neštetokrat bolj zabavno in prijetno poslušati kot pa o njih pisati. Če kanite domačo fonoteko letos obogatiti z enim samim hip hop diskom, potem izberite Princa med tatovi. Še posebej tisti, ki vam gre na kozlanje ob Masu, Foxy Brown, Puffu Daddyju in drugih šminkerajskih slabičih, ljubih MTV. Za začetek preberite povzetek libreta, ki ga najdete v okvirčku, potem pa si vzemite 78 minut časa in preposlušajte album. Pri Napotnikovih doma imamo zadnje čase na plejerju izbrano opcijo “repeat all”. Mislim, da veste, kateri disk je v njem ...

PRINC MED TATOVI (povzetek libreta hip hop opere)

Opera ne bi bila opera, če ne bi prikazovala klasičnega boja med dobrim in zlim in če ne bi bila polna spletk in hinavščine. Glavna junaka zgodbe sta prijatelja Tariq (Breeze) in True (Sha), par urbanih mulcev, ki vsak po svoje iščeta pot iz velemestnega geta v lahko in lepše življenje. Tariq je 21-letni rapper, ki nujno rabi denar - do dogovorjenega sestanka z Wu-Tangovim producentom RZO mora dokončati demo posnetek. V upanju na podpis snemalne pogodbe ga mori samo ena stvar: če ne bo denarja, ne bo posnetka in - adijo, kariera. Njegov prijatelj True ga prepriča, naj se vsaj za nekaj dni prelevi v hustlerja - naj se torej pridruži kriminalni združbi, ki jo vodi Mr. Large (Chubb Rock). Tariq sicer okleva, a nazadnje le pristane. True ga seznani z Mr. Largem in drugimi vodji nelegalnih operacij: z zvodnikom Grofom Mackulo (Big Daddy Kane), z uličnima nasilnežema Breakneckom (Special Ed) in Die Hardom (Biz Markie) ter z motenim tihotapcem z orožjem Crazyjem Loujem (Kool Keith), ki Tariqa prepriča, da bo za obrambo pri dealanju droge za Mr. Largea še kako potreboval dober gun.

Tariq kmalu postane uspešen preprodajalec droge s stalno klientelo - še posebej je nad njim navdušena skupina džankijev (Chris Rock in De La Soul). True je navdušen nad prijateljevim uspehom in mu želi čestitati na prav poseben način: povabi ga v Pickwick Motel, v sobo 69. Ko Tariq prispe v motel, ga tam ne čaka True, ampak zapeljiva vlačuga, ki Tariqa kaj hitro omreži. Vroče razpoloženje v sobi prekine nasilni policaj Bitchkowski (Everlast), ki pri Tariqu najde neregistrirano pištolo in mamila. Na policijski postaji Tariqa zaprejo v celico, kjer je že več osumljencev (Sadat X, Xzibit in Kid Creole). Tariq na postaji izve, da je celoten neprijeten položaj, v katerem se je znašel, maslo njegovega “prijatelja” Trueja. Po telefonskem pogovoru z mamo ga v zaporu obišče Prečastiti (Dom Dom), ki doseže Tariqovo izpustitev iz formalnih razlogov - Bitchkowski namreč ni imel naloga za preiskavo.

Tariq takoj po izpustitvi pokliče RZO, da bi zaprosil za prestavitev sestanka, ker bi rad prej dokončal demo. Medtem ko se pogovarja z RZO, v ozadju sliši glasbo za svoj demo, le da zdaj na podlago rapa True. Tariq spozna Truejevo dvojno izdajo: True mu je pasti nastavil zato, da bi mu ukradel demo, sam šel na sestanek in dobil snemalno pogodbo. V velikem westernovskem finalu opere si tako nasproti stojita spletkarski izdajalec True in ponižani naivnež Tariq. Oba ustrelita naenkrat in Tariq se zave, da četudi bi preživel, bi ga verjetno ubil Mr. Large - pač zato, ker je ubil njegovega človeka Trueja, zato si, sicer ranjen, sodi sam. A True je bil za finalni dvoboj bolje pripravljen - streljanje preživi zaradi neprebojnega jopiča. Zlo torej na koncu premaga dobro, in True zapusti sceno, popolnoma pripravljen, da se vključi v mašinerijo glasbene industrije.

Opomba: v oklepajih so navedena imena interpretov vlog.

Napo-Lee-Tano