Letnik: 1999 | Številka: 4 | Avtor/ica: Miha Zadnikar

Radikalizacija srca in posluha (9)

Kaj zaigrati na ameriško atako?

Preden je 1954. segla po Gvatemali, je administracija ZDA zatrjevala, da so od nje ogrožene sosedne države. Ko je bil ogrožen ves južnameriški kapital, so že pravili, da je ogrožen globalni red. Ko je bilo treba ubiti dr. Ernesta Ché Guevaro, so se obrnili in preskusili z izdatno lokalno akcijo. Kubo so odpisali in še danes je ne imenujejo, ko njihovo potniško letalo leti čeznjo. V Koreji in Vietnamu je šlo krvavo zares dolga leta. Allendeja je bilo treba leta 1973 zatreti, ker je državni sekretar Henry Kissinger izjavil, da je "kakor virus". Nikaragvo so si spremenili v poligon... Posredovali so v Panami, vmes nonšalantno pozabili na vso Afriko, se hinavsko prikupili edini potencialni dolgoročni nevarnosti Kitajski in si pripisali edino zveličavno razumevanje islama... Tačas so v pomanjkanju svežih idej napovedali razsutje evropskega Vzhoda, in ni minilo deset let, ko so se tukaj prav blizu nas dokončno izdali. Zdaj ni več dvoma, za kaj gre.

"High-tech, zraven pa zdrava, topoumna, logična kmečka pamet" (Chomskega definicija ZDA) je naposled trčil v low-tech in izročilno, edinostno, globalno najpametnejšo alogičnost srbske palanke. Čestitamo. Tako idealen trk utegne trajati in trajati. Že zdaj se kar sproti porazgublja v večen nesporazum in prejudicira teleologijo obojestranske nedolžnosti. Ignoranca poznavanja vsakršnih mentalitet versus samaarogantna mentaliteta. Okrvavljeni prsti bojo guslali svojo novo tradicijo, diskografska mašinerija pa inertno drgnila nov in nov obledel mirovniški pop. Sprenevedava junaška slava in novoliberalni kapital - mar si ni to dvoje po notranji naravi tako blizu, da lahko govorimo o vojnem povodu ljubosumne narave? Svoji k svojim?

Kar zadeva vključevanje muzike v vojne razmere, je bil zrežiran, pretenciozno katarzičen nastop skupine U2 v Sarajevu septembra 1997 prelomen: Z njim se je dokončno, po vseh patetičnih in spektakelskih band-aidih zadnjih 15 let, zakoličil nov, abstrakten, danes še premalo znan, a že trdo občuten svetovni red. Vsaka morebitna neodvisna glasbena iniciativa, ki se poslej opredeljuje do množičnih agresij, je v hipu komična, reduntantna, lokalistična, nepomembna, "benefitarska", "novohipijska", če hočete. Nemočna je že dolgo. Z vso odgovornostjo rečeno, muzika, ki bi se mogla opredeliti do trenutnega političnega stanja na Balkanu (in pomnimo čase, ko se je muzika lahko kreativno opredeljevala do trenutnih političnih stanj), bi formalno spremenila svet. Docela nora bi bila. Toda kje so se zataknile Eislerjeve sanje, da bo s štikli kakor "Kominternlied", "Lob des Lernens" ali "Einheitsfrontlied" kot poslednji med Schönbergovimi učenci iz kompozicijskega parazita zrasel v bojevnika, čigar disonančne stvaritve bodo v delovnem zanosu - za še večjo učinkovitost -prepevali proletariat in kmetje? Kdo je pokupil vse Šostakovičeve partiture, ki so svojčas udarno razkrajale nacistične oblegovalce pred Leningradom? Kdo je, navsezadnje, udušil Corneliusa Cardewa? Saj niti ne vemo več, kam pojmovno segajo pogosto rabljeni izrazi delavstvo, nacizem, subkultura in umor - pa se bo kdo znal ukvarjati še z razlaganjem glasb? Če smo še pred tremi desetletji glasbeni aktivizem lahko tipsko celo delili na dvoje, na avantgardo in angažma, sta danes oba zaprta, zazrta vase ali pa je prva kvečjemu požrla drugega - političnost moramo spet brati ezopsko, imanentno, izključno znotraj same glasbene tvarine. Zgodovinsko vzeto, to seveda ni nič novega, tudi nič slabega ne, toda kaj, ko je zmeraj manj usposobljenih za takšna podjetja. Tudi ta razlika je sad neoliberalističnega duha na pohodu - sesa moč muzične refleksije. In peha prebivalstvo v nove konservativistične okove... In krepi nove predvidljivosti pop kulture... In tako dalje in tako naprej.

Seveda se ne damo kar tako. Nadebudno mladino in druge morebitne zainteresirane smo v tem ilegalnem kotičku, namenjenem za vse, ki še znamo razbirati, spet dolžni napeljati k zgodovinskemu spominu, k nečemu, kar je nekoč že bilo - brez odvečne nostalgije, a z vso potrebno jezo. Ni odveč opomniti - to je pač radikalizacija srca in posluha. Skladatelj, organizator, kontrabasist Charlie Haden je v svoji dolgi karieri s tovariši in tovarišicami soustvaril albuma, ki sta temu tekstu odigrana dobesedno na črko, saj v razmiku, v katerem sta bila posneta, filigransko posnemata tudi pot, ki jo je tisti del glasbenega aktivizma, ki mu pravimo angažma, prehodil v nekdanjih davnih petnajstih letih, torej od časa, ko se ni bilo težko družiti in se je vsevprek govorilo "mi", do trenutka, ko je bilo treba "mi" že zbobnati skupaj na dovolj zvit način, da je v glasbi sploh še nastalo kaj politično pomembnega. Ko je postal, navsezadnje, "mi" mogoč samo še v robnih umetnostnih praktikah. O naročenih in preplačanih tovrstnih praktikah na tem mestu ne bomo govorili, saj jih naša ambicija ne doseže.

Prvi album je uradno izšel leta 1970 (posnet 1969) in nosi projekten naziv Liberation Music Orchestra. Charlie je dobil zamisel zanj neko noč poleti 1968, ko je po televiziji spremljal državno konvencijo demokratov in demokratinj: Ko je govorniška beseda nanesla na Vietnam, sta kalifornijska in newyorška delegacija na galeriji začeli spontano prepevati protestno pesem "We Shall Overcome". Vodstvo konvencije je v zadregi ukazalo priložnostnemu pihalnemu orkestru, da je čez petje začel igrati koračnici "You're a Grand Old Flag" in "Happy Days Are Here Again". Razlegla se je absurdna zvočna mešanica, ki je Charlieja inspirirala za pesem "'68 '69 Circus" in vso ploščo, na kateri ne manjkata niti "epilog k prvi strani" (LPja, seveda) in poseben "interludij za popivanje", med katerim se velja okrepčati za nadaljnja revolucionarna izvajanja. Drugi album je ugledal luč vinila leta 1983 (posnet 1982) in se imenuje The Ballad of the Fallen. Charlie je zbral precej podobno levičarsko bando, njegova tokratna ideja pa se napaja v preprosti risbici, ki jo je deklica Celia ustvarila v pregnanskem centru Manuel Franco v Managui, Nikaragva, in je tudi objavljena na omotu. Na njej nahajamo inskripciji: "Ne! ameriški intervenciji; jenkijski osvajalci ven iz El Salvadorja! - Naš edini zločin je, da smo siromašni!" in "Utrujeni smo od tolikerih krogel, ki nam jih je poslal Ronald Reagan!".

Obe plošči se razkošno prevprašujeta o možnostih za aranžma revolucionarnega španskega in širšega svobodnjaškega latinskega gradiva, in toliko, jasnoda, pomenita zgodnji world music oziroma jazz, kakršen je v navadi še danes, v devetdesetih. Svetujem vzporedno poslušanje obeh. Privoščite si srhljivo godbeno in osebno mentalno izkušnjo, čisto zgodovinjenje - "vietnamski" projekt je izenačen po svojih improviziranih in komponiranih investicijah (vse je še odprto, možnosti je precej), pri "salvadorskem" projektu pa gre večidel samo še za odrezave, mučne, strastno odigrane aranžerske eskapade, precizniški pleh, kup vojaških udarcev in bolestno baladno ozračje; improvizirani pasusi so (namenoma?) konvencionalni. Kolikor gre pri tem za razliko v notranjih glasbenih principih, kakršna se ustvari skoz petnajst let, toliko sta ti godbi stvar politike, ne glede na vso drugo, "zunanjo" politiko, ki je sprovocirala takšni godbi. Oba posnetka sta čudovita, le da je pri drugem občutno manj prostora, manj časa. In zdaj si z vsem domišljijskim naporom predstavljajte, kako sta prostor in čas zginjala skoz razdobje, ki se razteza med Salvadorjem, Irakom in Balkanom... Dnevi, ki jih preživljamo, vam bodo poteptali še poslednje domišljijske vozle. Danes takih albumov iz zgoraj opisanih razlogov - oziroma spričo nakopičenosti razlogov, ki so pripeljali tudi do teh dveh plošč - ni več na posluh... V muzikah je osnovna zamisel spet prepuščena utopijam, utvaram, iluzijam, angažma Hadenove sorte se je prepletel z avantgardo in šel je na dokončno margino. Na nas, sotrudnice, sotrudniki, ki znamo razbirati - pa tudi poslušati - je, da v navidez abstraktnih utopičnih, utvarnih, iluzornih, avantgardno angažiranih podjetjih razbiramo novih političnih nabojev. Zmerom težavnejša naloga, a pri njej ne gre pozabiti na svetlo okoliščino, da so muzike spredaj - v primeri s podobo so avantgardne že per se.

Miha Zadnikar

Liberation Music Orchestra, Impulse! IMP 11882, LP 1970 (CD 1996)

osebje: Perry Robinson (klarinet), Gato Barbieri (tenor saksofon in klarinet), Dewey Redman (alt- in tenorsaksofon), Don Cherry (kornet, indijske lesene in bambusne piščali), Mike Mantler (trobenta), Roswell Rudd (trombon), Bob Northern (rog, ročni leseni bloki, kokošja piščalka, zvonovi in vojaška piščalka), Howard Jonson (tuba), Sam Brown (kitara, tanganjiška kitara in palčni klavir), Carla Bley (klavir in tamburin), Charlie Haden (kontrabas), Paul Motian in Andrew Cyrille (bobni in tolkala).

--The Introduction; Song Of The United Front; El Quinto Regimiento-Los Cuatro Generales-Viva La Quince Brigada; The Ending To The First Side; Song for Ché; War Orphans; The Interlude (Drinking Music); Circus '68 '69, We Shall Overcome.

The Ballad of the Fallen, ECM 1248, LP + CD 1983

osebje: Charlie Haden (kontrabas), Carla Bley (klavir in zvončki), Don Cherry (žepna trobenta), Sharon Freeman (rog), Mick Goodrick (kitara), Jack Jeffers (tuba), Michael Mantler (trobenta), Paul Motian (bobni, tolkala), Jim Pepper (tenor- in sopransaksofon, flavta), Dewey Redman (tenorsaksofon), Steve Slagle (alt- in sopransaksofon, klarinet, flavta), Gary Valente (trombon).

--Els Segadors; The Ballad of the Fallen; If You Want to Write Me; Grandole Vila Morena; Introduction to People; The People United Will Never Be Defeated; Silence; Too Late; La Pasionaria; La Santa Espina.