Letnik: 1999 | Številka: 4 | Avtor/ica: Gregor Pirš

Skladatelj Vitja Avsec

Njegov odnos do glasbene materije in sloga je sproščen. Neobremenjeno uporablja in med seboj kombinira najrazličnejša izrazna sredstva, od popolnoma arhaičnih do radikalno sodobnih. Najlepše pri tem je, da mu jih uspeva združevati v posrečeno in ekspresivno celoto. Material obravnava zelo svobodno. Nikoli ga ne podreja enostranskemu konceptu.

Mladi slovenski skladatelj Vitja Avsec je tisti srečni izbranec, ki se bo predstavil na skladateljskem večeru Glasbene mladine ljubljanske v sredo, 21. aprila letos, v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma. Devetindvajsetletni glasbeni ustvarjalec je kompozicijo študiral na Glasbeni akademiji v Ljubljani pri prof. Danijelu Škerlu. Ustvarja komorno in simfonično glasbo, poznamo pa ga tudi kot plodovitega skladatelja glasbe za gledališče; doslej je namreč opremil kar 25 gledaliških in lutkovnih predstav, čeprav, kot sam pravi, je bistvo njegovega iskanja v čisti instrumentalni in vokalni glasbi. Prejel je priznanje na zveznem festivalu ljubiteljskih gledaliških skupin leta 1987 v Trebinju in nagrado za zborovsko glasbo na mednarodnem natečaju APZ Tone Tomšič.

Moj spomin nate in na tvoje glasbeno ustvarjanje sega nekako v čase, ko si na srednji glasbeni šoli v Ljubljani zaslovel z Istrskim fugatom za godalni kvartet; če se prav spomnim, je bilo pred dvanajstimi leti. Mi lahko na kratko poveš kaj o skladateljskih začetkih?

S komponiranjem sem se začel ukvarjati že v osnovni šoli, in sicer za gledališče Oder treh herojev v Pirničah. Začel sem s spevoigro, potem pa me je pisanje gledališke glasbene opreme premamilo ... takrat sem začutil, da bom postal skladatelj. Na Srednji glasbeni in baletni šoli sem veliko komponiral, čeprav skladbe večinoma niso bile izvajane. No, prva resnejša skladba, skladba, ki jo je spoznalo nekoliko širše občinstvo, je v resnici Istrski fugato. Fugato mi je ostal v lepem spominu kot moje prvo delo, ki ga je občinstvo lepo sprejelo in je bilo večkrat izvajano, nekajkrat tudi v Cankarjevem domu.

V Istrskem fugatu se (vsaj jaz tako čutim) razkriva tvoj izrazit talent za vodenje zvočnega toka, glasbenih linij. To lastnost je opaziti v tvojem opusu že od vsega začetka. Kako ti to uspeva? Ti glasbeno ustvarjanje pomeni problem ali stresaš skladbe iz rokava?

Nikakor jih ne stresam iz rokava. Gre za proces ...

Tvoja glasba teče izredno naravno, ne pozna sprenevedanja ...

Vedno znova ugotavljam, da je kompozicija naporen in dolgotrajen proces. Že samo zbiranje materiala; potem je seveda treba ta material oblikovati. Če se pri pisanju skladbe na neki točki zataknem in ne vem, kako naprej, preprosto počakam. Počakam tri ure, morda dan. Sčasoma se pokaže rešitev. Pomembno je stvar prekiniti, ko ne gre več naprej. Oditi na sprehod, početi kaj drugega, vendar vseskozi ostati v stiku s skladbo. Rešitev se sčasoma pojavi sama od sebe.

Res je tudi, da se nikakor ne sramujem zgodnjih skladb. Jemljem jih kot umetniško enakovreden del opusa.

Pri poslušanju Fugata se mi je nehote porodila asociacija na Komorno simfonijo Arnolda Schönberga ... mislim, da si v Fugatu dosegel udarnost in kinetično energijo Schönbergovega zgodnjega opusa. Koliko si se v resnici naučil od klasikov dvajsetega stoletja?

Pri Fugatu sem se do vsega dokopal sam. Od klasikov sem se sicer naučil veliko, res pa je, da se redko neposredno ravnam po tujih zgledih. Veliko sem poslušal in študiral Bouleza, Ligetija, Messiaena in Beria. Še posebej Boulez in Messiaen delujeta name zelo inspirativno. Kar se tiče slovenskih skladateljev, še posebej spoštujem delo Lojzeta Lebiča in Primoža Ramovša.

Tvoj odnos do glasbene materije in sloga je sproščen. Neobremenjeno uporabljaš in med seboj kombiniraš najrazličnejša izrazna sredstva, od popolnoma arhaičnih do radikalno sodobnih. Najlepše pri tem je, da ti jih uspeva združevati v posrečeno in ekspresivno celoto.

Material obravnavam zelo svobodno. Nikoli ga ne podrejam enostranskemu konceptu.

Torej nisi človek, ki bi se omejeval. Si človek, ki sliši, ki se posluša. Kakšna je pravzaprav tvoja vizija sodobnega sloga? Kam te nese?

V začetku sem iskal razmerje med nasprotji: med obliko in vsebino, med preprostim in kompleksnim ... Ne spuščam se toliko v raziskovanje zvoka. Zanima me oblikovanje - organizacija materiala in artikulacija forme. Stvari skušam spraviti do čim višje stopnje preglednosti, bolje rečeno "preslišnosti".

Kakšen vpliv ima na tvoj slog okolje?

Domače okolje, žal, ni najbolj stimulativno glede zvočnega raziskovanja, glede novih tokov in tehničnih inovacij, zato najbrž ni čudno, da se sam z raziskovanjem zvoka doslej nisem ukvarjal. Vzemimo kot primer elektronsko glasbo, ki je povsod po svetu usodno zaznamovala razvoj sodobnega kompozicijskega sloga. Pri nas se z njo ukvarja le peščica umetnikov.

Mislim, da ima sodobna glasba z vso mnogostransko usmerjenostjo lepo prihodnost. Do poenotenja teoretskih izhodišč in sloga po mojem ne bo več prišlo.

To je (že danes) razvidno tudi iz tvoje glasbe. Si kdaj iskal navdih v drugih vejah umetnosti?

Privlačita in navdihujeta me poezija in likovna umetnost. Seveda ne neposredno. Občudujem, na primer, konceptualno urejenost in hkrati svobodno virtuoznost pesnika Milana Jesiha, veliko sem bral Kosovela, Lorco, Whitmana ...

No, ena izmed točk recitala v Cankarjevem domu bosta tudi Dve haiku pesmi za sopran in klavir. Kako to, da si se odločil ravno za zgoščeno haiku poezijo?

Dve haiku pesmi sem napisal po naročilu pianista Andreja Jarca. Prvič sta bili izvedeni na večeru francoskih in slovenskih samospevov v Koncertnem ateljeju Društva slovenskih skladateljev, izvedla ju je Dunja Spruk. Haikuji pogosto slikajo naravo. Obe pesmi, ki sem ju izbral jaz, pa govorita o ljudeh. Človek me zanima bolj kot narava.

Si humanist?

Lahko bi rekli. Eden od aspektov obeh pesmi je strpnost, združenost človeštva v celoto. Skladbo sem predstavil v Sarajevu tik pred izbruhom vojne. Napetost v zraku me je nekako vzpodbudila k takemu razmišljanju.

Dve haiku pesmi sta tvoji izrazito modernistični stvaritvi.

Napisani sta bili v prvem letniku študija na ljubljanski glasbeni akademiji. V formalnem smislu sta napisani svobodno. Pritegnila me je jedrnatost obeh pesmi, ki skladatelju nudi zanimive možnosti.

Si se kdaj dotaknil, recimo, minimalizma?

Ne. Vendar ga ne zaničujem. Ravno nasprotno. Vedno bolj ugotavljam, da ima določen pomen v sodobni glasbi.

Kaj pa (danes lahko rečemo že nekdanji) avantgardizem? Mislim na dekadentnost v sodobni glasbi?

Ne maram skrajnih pozicij. Po drugi strani je res, da vedno manj stvari odklanjam. Umetnost ima smisel, če vsak počne svoje po svoje. K temu je treba pristopiti brez predsodkov.

Je velika razlika med pisanjem gledališke in čiste glasbe? V gledališču se pogosto pojavlja potreba po lahkotni glasbi. Tudi to glasbeno vejo spretno obvladaš.

Tovrstne glasbe sem pač napisal veliko, predvsem za ljubiteljska gledališča. V gledališču se moraš znajti. Izbrati moraš primeren slog in ustrezen zvok. Formalno pride do vrste omejitev. Tudi v gledališču poskušam doseči čim večjo glasbeno suverenost. Ustvariti glasbo, ki je sicer napisana za gledališče, a lahko funkcionira tudi samostojno.

Za gledališče nikoli nisi pisal resne, sofisticirane glasbe. Te to mika? Imaš izrazite glasbeno-režijske sposobnosti.

Mika me, seveda. Rad bi opremil predstavo na leto. Toda ni pravih naročil. Slovensko prizorišče je majhno, prostor omejen.

Med šolanjem in študijem si veliko in navdušujoče improviziral. Kako je s tem danes?

Improviziram veliko. Vendar pa mi improvizacija pomeni predvsem vajo v resničnem obvladovanju glasbenega stavka, melodičnih in harmonskih izpeljav. Ne gre za umetniško izživljanje. Sem ter tja sicer uporabim kakšen improvizacijski element v skladbah.

Tvoja velika ljubezen je harmonika.

Iz harmonike sem diplomiral na SGBŠ v Ljubljani. Sedaj jo že četrto leto poučujem.

Vadiš? Imaš koncertantne ambicije?

Vadim zmerno, koncertantnih ambicij pa pravzaprav nimam. Če bi obstajal oddelek za harmoniko na ljubljanski akademiji, bi jo po vsej verjetnosti študiral. Zanima me predvsem igranje v komornih skupinah.

Tvoja Danza ritmica za harmoniko je zanimiv primer združitve poustvarjalnega in ustvarjalnega elementa. Sinteza ognjevitosti in kontemplativnosti, ki se sčasoma razvije v humorno arhaično temo. Izjemno duhovita, briljantna ideja! Prokofjevska subtilnost!

Danzo sem napisal po naročilu prof. Tomaža Lorenza za poletno glasbeno šolo v Kopru. Tam jo je krstno izvedla Bojana Matavž. Zdi se mi, da sem nekoliko presegel predvideno zahtevnostno stopnjo. Nastala je koncertantna skladba. Seveda se, ko skladam za harmoniko, pozna, da instrument obvladam. Poleg Matavževe skladbo izvajata tudi Mateja Prem-Kolar in Franc Žibert.

Zdi se mi, da je tvoj pogled na kompozicijo praktičen, nefilozofski. Res pa je tudi, da iz naslovov skladb, kot na primer Pitijska rapsodija za violino, kitaro in harmoniko,veje vonj po klasičnem, kot da bi imela skladba izdelano filozofsko ozadje.

Pitijska rapsodija je napisana na citat s starogrškega papirusa. Mislim, da gre za odlomek iz Oresteje. Našel sem ga na plošči z rekonstruirano glasbo starih Grkov. Glasba starih Grkov je v dvajsetem stoletju neverjetno sveža. Zaradi samosvoje metrične strukture in specifičnega zvoka malih tolkalnih instrumentov deluje sodobno. Tudi Pitijska rapsodija je nastala na pobudo Tomaža Lorenza, izvedli pa so jo njegovi učenci.

Nekaj tvojih skladb, med njimi tudi Dve haiku in Danza Ritmica, je izšlo v notni obliki, v Edicijah Društva slovenskih skladateljev. Si izdal veliko notnega gradiva?

Poleg obeh omenjenih skladb je izšel tudi simfonični stavek GEA. Notno gradivo bom poskušal v bodoče izdajati tudi v samozaložbi.

Se nadejaš ekonomskega uspeha?

Ne, nikakor ... gre za sklepni akt kompozicijskega procesa. Skladba je zame končana, ko jo natisnem.

Kaj pa posnetki, zgoščenke?

S posnetkom se skladba zamrzne, fiksira. Izvedba je lahko taka ali drugačna, dobra ali slaba. Je interpretacija drugega. Zapis pa je odprt, še nedotaknjen. Doslej še nisem razmišljal o izdaji posnetkov. Če pa bi jih, bi jih izdal na avtorski zgoščenki.

Gregor Pirš