GAGE AVERILL

A Day for the Hunter, A Day for the Prey : Popular Music and Power in Haiti

(The University of Chicago Press, 1997; 276 str.)

Pozornim bralcem revije The Beat verjetno niso ušli izvrstni informativni in prodorni članki o godbah Haitija, ki jih je v zadnjih letih objavljal ameriški muzikolog in predavatelj latinskoameriških študij na Wesleyan University Gage Averill. Odmevnemu glasbenemu žurnalizmu in produkciji nekaterih albumov godbe s Haitija in ne nazadnje vlogi mednarodnega opazovalca volitev leta 1990 stoji nasproti in se deloma prekriva šolniška, akademska dejavnost, ki jo je po nekaterih objavah v raznovrstnih publikacijah, doktorski disertaciji o plesnih bendih Haitija strnil v pričujoči knjigi s sugestivnim naslovom, refrenom pesmi benda Boukman Eksperyans in pojasnjevalnim podnaslovom. Res, kaj imata skupnega, kje se prekrivata, na kakšen način se oblastna razmerja zrcalijo, posredujejo ali realizirajo v popularni godbi Haitija? Geografska bližina Karibov z mnoštvom "hibridnih" godb in ZDA s "slišnimi" imigrantskimi diasporami v marsičem pojasni zastopanost študij o tamkajšnjih popularnih godbah. Avtoritativne glasbene etnografije in socialne zgodovine godb na karibskih otokih v zadnjih nekaj letih so pomemben popravek v vnaprejšnji "turistični" konstrukciji eksotičnosti glasbenih kultur otokov z burno in tragično socialno in politično zgodovino. Med vidnejšimi študijami karibskih godb velja ob doslej najbolj "obdelanem" otoku, Jamajki, opozoriti na besedila kanadske muzikologinje Jocelyne Guilbault o guadelupškem zouku (Zouk: World Music in the West Indies, 1993) in trinidadskem kalipsu, razprave Deborah Hernandez Pacini o glasbi špansko govorečih Karibov in predvsem o dominikanski popularni godbi (Bachata: A Social History of a Dominican Popular Music, 1995), Frances Aparicio o portoriški (Listening to Salsa: Gender, Latin Popular Music and Puerto Rican Cultures, 1995) in Petra Manuela (Caribbean Currents: Caribbean Music from Rumba to Reggae, 1995; in še posebej njegova knjiga o kubanskih godbah s prevodi esejev kubanskih avtorjev, Essays on Cuban Music: North American and Cuban Perspectives, 1991). Pionirsko in referenčno vsekakor ostaja delo kulturnega antropologa boasovske šole Melvilla Herskovitsa v tridesetih in štiridesetih letih, ko je sloviti kulturni relativist v identifikaciji afriških "prežitkov" (afrikanizmov) v Karibih, Braziliji, na jugu ZDA in v zahodni Afriki opravil vrsto terenskih raziskav in v The Myth of the Negro Past (1941) proti vplivni teoriji Franklina Frazierja, ki je zanikal afriško dediščino črncev v ZDA, poudarjal kontinuiteto zahodnoafriške kulture v afroameriški kulturi (ZDA). Omejitve njegove teorije so se pokazale ravno v argumentaciji, ki je iz "afriške" karibske in južnoameriške izkušnje sklepala na "afriško" izkušnjo juga ZDA, pri tem homogenizirala kulturo zahodne Afrike in povsem spregledala delež bantujske kulture, kar so pokazale kasnejše raziskave. Herskovits je sicer že leta 1937 v predgovoru h knjigi Life in a Haitian Valley zapisal, da je Haiti "padel v roke literarnih razlag". Če je kaj Averillovo vodilo pri njegovi socialni zgodovini haitske popularne godbe, potem ga je iskati v izogibanju eksotizacije tamkajšnje kulture na način opisov, ki poudarjajo "ekstazo", "trans", "magijo", "neustavljivo moč", "vročico" ipd. tamkajšnjih godb. Averill torej piše z etnografskim gradivom (intervjuji z glasbeniki vseh generacij, producenti, politiki; neposredna udeležba od leta 1986 do 1995) obogateno družbeno zgodovino razmerja med haitsko popularno godbo in oblastjo ter politiko. Redukcija ekspresivne kulture zgolj na politično se zdi sprva pretirana, a razčlenitev "ameriškega stoletja" na Haitiju od leta 1915 do 1995, zmage liberalnega predsednika Aristida po desetletjih ameriške okupacije, neokolonialnega gospostva, vojaških diktatur družine Duvalier, revščine, torture in organizacije karnevalskih praznovanj v službi režima, množičnega bežanja revnih Haitčanov v ZDA in končno vključitve Haitija v globalizirano ekonomijo pod tutorstvom ZDA, v branju vse bolj utemeljuje avtorjevo redukcijo. Usoda Haitija, po uporu sužnjev leta 1804 prvi črnski republiki na svetu, ki se je utapljala v bedi, zatiranju in menjavi oblasti, režimov na frankofonski polovici otoka Hispaniola (druga polovica je špansko govoreča Dominikanska Republika), se je v tem stoletju "zapečatila" z intervencijo in ameriško okupacijo leta 1915. Avtor tako preizprašuje vzpostavljanje "nacionalnih slogov" v stiku in razlikovanju z drugimi godbami, do II. vojne predvsem ameriškimi in kubanskimi popularnimi oblikami, od meringueja (v kweol -kreolščini mereng) do tekmovanj in antagonizmov pod patronstvom oblastnih in meščanskih elit med slogoma/žanroma konpa-direk (bend Nemoursa Jeana-Baptista pod tutorstvom samodržca Francoisa Duvaliersa) in kadans ranpa (bend Super Ensemble Cadence Rampas Weberta Sicota). Kasneje od bendov mini-djaz do mizik rasin (koreninsko "opozicijsko" popgodbo, ki jo je ob koncu osemdesetih deloma lansirala diaspora). Vzpostavljanje glasbenih slogov in njihovega prisvajanja in kroženja v socialno in rasno stratificirani haitski družbi nenehno preverja skozi načine inkorporiranja tradicionalnih (podeželskih) glasb in njihovih specifičnih "označevalnih praks". Takšna je chan pwen, poantirana "žaljiva fraza", gesta v pesmih, ki se lahko na karnevalskih koudyay, "spontanih" pouličnih slavjih in zabav sprevrže v "nevarno" spreobračanje navidez nedolžnih šal, zbadljivk, kar se je še posebej vrnilo obema diktatorjema nepotistične družine Duvalier, ko sta s preventivnimi organizacijami koudyay dobila nazaj ljudski pwen in izraženo masovno nezadovoljstvo.

Kljub temu, da Averill v ljudskih in popularnih glasbenih oblikah razbira različne vsakodnevne taktike odpora (mawonaj, iz angl. maroon, ki pomeni pobeglega sužnja), pride do naslednjega sklepa: "Ena najpomembnejših političnih funkcij glasbe je ohranjanje obstoječega stanja, ki se udejanja v množici glasbenih ritualov povezav in poslušnosti." Inkorporiranje tradicionalne glasbe, še posebej glasbe vuduja (procesij rara skupin), je bilo orodje pri prehodu podeželskih označevalnih praks in glasbenopolitičnega besednjaka v komercialno glasbo. Vsako poglavje pri vzpostavljanju novih popularnih slogov od konpa do angaje (angažiranih)godb, mizik rasin (bendi Boukman Eksperyans, Boukan Ginen in Rara Machine) in nouvel jenerasyon in sprejetih oblik kot sta reggae in rap, je poglavje o poskusih zajemanja v preteklosti, v tradiciji, ki jo skušajo "poplemenititi", folklorizirati, politizirati, zagovarjati. Vsakdo je hotel vudu rabiti na svoj način in ga reinterpretirati. Pa naj gre za "prozahodni", moderni mini-djaz in spremljajočo ideologijo noirisme in indigenisme srednjega meščanskega (praviloma še rasno - milat - opredeljenega) razreda. Stalna prisotnost podeželske kulture in njenih simbolov v popularni (komercialni) godbi bolj kot kdaj poudarja socialni, razredni aspekt današnjega Haitija, kjer se velika večina revne populacije kliče pep (ljudstvo) ali mas (množica). Averillova študija nas v času vsesplošnih svetovnih (world = "zahodnih") užitkovanj v godbah neizprosno vrže v prostor/čas, kjer godba "ni zgolj godba", a je ravno po tem - godba. Pomembna knjiga.

Ičo Vidmar