STEFAN GROSSMAN, HAL GROSSMAN and STEPHEN CALT

Country Blues Songbook

Music Sales Limited

DON BOWDEN and CHRIS STRACHWITZ

Lightnin’ Hopkins - The Gold Star Years

Mel Bay Publications

Ko je leta 1973 prvič izšla knjiga Country Blues Songbook, je bilo na trgu dosegljive razmeroma malo literature o bluesu, še manj pa je bilo notnih zapisov pesmi Roberta Johnsona, Skipa Jamesa, Furryja Lewisa in podobnih glasbenikov. Med prvimi, ki so se odločili shraniti to neprecenljivo glasbeno zapuščino v notah, je bil tudi pri nas razmeroma znan kitarist Stefan Grossman. Pri pionirskem in za tedanje obdobje nenavadno obsežnem delu sta mu pomagala Hal Grossman in veliki bluesovski navdušenec Stephen Calt, danes bolj znan po sijajnih biografijah Charlieja Pattona in Skipa Jamesa in po spremnih besedilih za plošče založbe Yazoo.

Knjiga Country Blues Songbook, ki jo je pred kratkim ponatisnila založba Music Sales Limited (Newmarket Road, Bury St. Edmunds, Suffolk, IP33 3YB, England; www.musicsales.co.uk), prinaša več kot 120 skladb podeželskega bluesa s poudarkom na pesmih iz repertoarjev Skipa Jamesa, Sona Housa, Roberta Johnsona, Johna Hurta in Lightnina Hopkinsa. Temu delu brez dvoma daje veliko vrednost in pomen tudi odličen uvodni esej Stephena Calta z zgovornim naslovom The Country Blues As Meaning. Calt se je v njem razpisal o zgodovini in drugih vidikih podeželskega bluesa in vseh njegovih značilnih oblik. Menim, da gre za eno izmed pomembnejših zgodnjih besedil o tej glasbi, ki bi ga za lažje razumevanje podeželskega bluesa moral prebrati vsak ljubitelj ameriške popularne glasbe. Grossmanovim notnim zapisom bi lahko upravičeno očitali pretirano preprostost - brez poslušanja same skladbe je skoraj nemogoče razbrati celo osnovno melodijo, kaj šele številne zvočne okraske na primer kakega Johna Hurta. Notne knjige, ki jih za založbo Mel Bay Publications (4 Industrial Drive, Pacific, MO 63069-0066, U.S.A.; www.melbay.com) pripravlja Dan Bowden, pa so prave male mojstrovine. V notne knjige je že spravil zapuščine tako različnih glasbenikov, kot so Wes Montgomery, Mance Lipscomb, Fred McDowell in Ronnie Earl, lani pa se je oglasil s svojo drugo glasbeno knjigo o Lightninu Hopkinsu. Poznavalci glasbe Lightnina Hopkinsa vam bodo povedali, da med najboljše glasbenikove posnetke sodijo tisti, ki so bili narejeni za založbo Gold Star Label Billa Quinna, in prav temu obdobju je posvečena zbirka. Ob Bowdenovih verodostojnih notnih zapisih in besedilih pesmi prinaša tudi krajši uvodni esej Chrisa Strachwitza, še enega zaljubljenca v blues, ki je, da bi svetu lahko predstavil posnetke Lightnina Hopkinsa in Mancea Lipscomba, v šestdesetih letih ustanovil založbo Arhoolie Records.

Ker gre za enega največjih poznavalcev obsežnega opusa Lightnina Hopkinsa, je Strachwitzev uvod verjetno eden ključnih zapisov o zgodnji glasbi tega pomembnega teksaškega glasbenika, čigar vpliv je čutiti v glasbi Townesa Van Zandta, Steva Earla in Lyla Lovetta. Obe izdaji sta namenjeni tako nadobudnim glasbenikom kot ljubiteljem bluesa in poznavalcem, ki bi radi odkrili še več čarov glasbe iz obdobja, ki se nikoli ne bo ponovilo in ga nikoli ne bomo pozabili. Grossmanovo antologijo podeželskega bluesa boste zaradi Caltovega doživetega pisanja z veseljem prebirali tudi glasbeno nepismeni bralci.

Jane Weber