dEUS

The Ideal Crash

Island/Multimedia, 1999

Uvodno škripanje s kitarami je le še davek preteklosti, ki ga dEUS kmalu zavržejo in se podajo na nova ozemlja. Sredi pesmi se nekje spodaj pojavijo bogate plasti klaviatur in zbor pihal ter se vlijejo v ritem. Tom Barman že v uvodnem stihu razgrne glavne razloge umirjene, trpke in nadvse čustvene vsebine, čeprav jih je naslovil na drugo osebo: “So you’re suffering, I know it hurts a lot if it’s the first time.” Pesmi tečejo gladko, brez zasukov, ki bi rušili enotna razpoloženja, ki se gibljejo v dolgih valovih, a nikoli zares ne pljusknejo čez rob. Tom komaj kdaj povzdigne glas, ostaja bliže nežnemu šepetu kot rockovski ekspresivnosti. Huda je morala biti bolečina ob izgubi, kajti izginil je humor; izginili so tudi komentarji, ki so na prejšnjih ploščah predstavljali dEUS kot težko določljiv konglomerat vplivov. Sedaj je Tom nadvse iskren in prepričljiv, brez kančka cinizma in povsem nedolžno lahko odšepeta: “Stay by my side, it’s sexy, the way that we talk about stuff.” Kljub celovitosti občutij so pesmi razpoznavne, male pop rock mojstrovine s popolno skladnostjo prepletenih melodij in sofisticiranih, a tekočih ritmov. Celo takrat, ko dEUS počasi, a dovolj odločno pripeljejo skladbe do vrhunca, ostajajo zadržani, nadzorovani; to na koncu pušča občutek neizživetosti, kot da je veselje dokončno izginilo iz njihovih duš. Če je to res odsev njihovega razpoloženja, potem jim ga je uspelo preliti v glasbo na način, ki ga dosežejo le redki. Ali samo največji. Ob dEUS je lepo biti žalosten.

Janez Golič