Letnik: 1999 | Številka: 4 | Avtor/ica: Napo-Lee-Tano

EMINEM

The Slim Shady LP

ZAČ Aftermath, 1999

Glas o Eminemu je prihrumel iz ameriškega podzemlja lani poleti, ko se je izvedelo, da je podpisal snemalno pogodbo z založbo Aftermath, ki je v večinski lasti producentske legende Dr. Dreja. Ker je Dre bog iskanja mladih talentov (med drugimi je svetu predstavil tudi laid-back gangsterja Snoopa Doggyja Dogga), je bilo že ob tej novici jasno, da Eminem ni le povprečen nakladač, ampak ima močne potenciale. Dre je Eminema prvič slišal, ko je bil gost v rapperski radijski oddaji Wake Up Show, in njegov freestyle ga je tako navdušil, da je k Eminemu takoj poslal ljudi s predlogom pogodbe. Malce je bil sicer začuden, ko je izvedel, da je poba bele polti in da prihaja iz rappersko precej nerazvitega Detroita, toda ko je slišal posnetke z Eminemovega neodvisno izdanega EP-ja, je ugotovil, da je večina komadov tako dobrih, da jih lahko poba zlahka uvrsti na ploščo.

To je potem tudi naredil, z nekaj novimi pesmimi, ki jih je produciral Dre, pa je plošček produkcijsko korekten, če ne celo nadpovprečen izdelek. Pa vendar - Eminem ni prepričljiv zaradi glasbenih podlag, ampak predvsem zaradi besedil. Le-ta so zagotovo najbolj provokativne in prah dvigajoče verbalizacije v rapperski beri zadnjih let. Ne samo puristom in desnim konservativcem, ob Eminemovih besedilih se lasje zlahka naježijo tudi strpnim in zmernim državljanom. Eminem s specifičnim tečnim, rahlo beastieboyevskim glasom pripoveduje nihilistične, bolimekurčevske štorije s poudarkom na drogah, alkoholu, seksu in nasilju: o tem, kako je na nekem žuru z norimi gobami overdoziral mladoletnico; o tem, kako z malo hčerkico potujeta na jug z mamico, z njenim novim loverjem in njegovim sinom v prtljažniku; o tem, da se je težko odločiti, katero Spicovko bi osemenil ... Vsem tem in drugim komadom pa je skupna duhovita tehnika rimanja, podkrepljena z obiljem popkulturnih citatov in referenc. Ima pa Eminem poleg divjosti polnih tudi bolj reminescentne trenutke, v komadu Guilty Conscience se tako postavita nasproti dober in slab glas vesti, komad If I Had pa je briljantno sestavljena in interpretirana balada o praznosti življenja. Slim Shady je duhovita, zabavna, enterteinerska plošča, in če jo jemlješ kot tako, kot fiktivni zvočni zapis, kot proizvod zabavne industrije, se lahko ob njej zabavaš vsaj tako kot ob Tarantinovih filmskih štorijah. Saj ne verjamete, da se stvari iz Šunda v takšni obliki dogajajo tudi v real lifu, kajneda?

Napo-Lee-Tano