Letnik: 1999 | Številka: 4 | Avtor/ica: Jure Potokar
ELLA FITZGERALD
Rhythm Is My Business
Verve, 1999
PATTI PAGE
In the Land of Hi-Fi
Verve, 1999
RAMSEY LEWIS TRIO
Down to Earth
Verve, 1999
Založba Verve z novo serijo zapolnjuje praznino na trgu jazzovskih plošč, ki so jih ljubitelji te glasbe od petdesetih let dalje posebej cenili. Izbor je raznoliko in tudi slogovno zelo eklektičen, vendar je med njimi cela vrsta biserov, brez katerih bi bila jazzovska zgodovina gotovo revnejša. V mislih imam na primer izjemne plošče kitarista Tala Farlowa, trobentača Dizzyja Gillespija, pianista Billa Evansa in trobentača, ki za spremembo igra na krilovko, Cheta Bakerja, seveda pa vseh niti nisem slišal.
Skupna značilnost tokrat izbranih plošč je, da so jih podpisali glasbeniki, ki so bili komercialno izrazito uspešni, pa vendar kvaliteta njihove glasbe zato ni nič manjša. Ella Fitzgerald, ena div vokalnega jazza, je morda res posnela nekaj slovitejših plošč, toda Rhythm Is My Business iz leta 1962 premore tako zvočno razkošno glasbeno spremljavo, da v Ellinem opusu že zato izstopa. Poje namreč pred pravim jazzovskim orkestrom, kot je počela kakšnih trideset let prej, za katerega je aranžmaje napisal organist Bill Doggett, ki ga je tudi vodil, med znanimi imeni pa velja omeniti saksofonista Phila Woodsa, pianista Hanka Jonesa in pozavnista Kaia Windinga. Vsega skupaj je bilo v njem kar sedemnajst glasbenikov in verjemite mi, da je “šus” pihal in trobil zares občuten. Izbor skladb je primeren, Ella pa je glasovno v izvrstni formi.
Patti Page je danes skoraj neznana, v petdesetih pa je slovela kot pop pevka. Med drugim je posnela izjemno uspešnico Doggie in the Window, preprosto otroško pesmico, ki je postala prava antiteza rock’n’rolla. Na plošči In the Land of Hi-Fi seveda poje jazzovske standarde Gershwina, Rogersa in Harta ter Porterja ob spremljavi odličnega orkestra pod vodstvom znanega Peta Rugola; rezultat je pravzaprav presenetljivo dober.
Najbolj kontroverzno je gotovo ime Ramseyja Lewisa, ki je od sedemdesetih let dalje snemal zelo uspešne plošče t. i. muzaka, glasbe brez vsake globine, vendar je bil v petdesetih znan kot odličen pianist in aranžer. O obojem se je mogoče prepričati s ploščo z zgovornim naslovom Down to Earth, ki prinaša vrsto zelo znanih ljudskih viž, kot so John Henry, Greensleeves in Motherless Child, pod njihovo površinsko všečnostjo pa je mogoče slišati izvrstno igranje tria, zlasti pa zelo domiselno soliranje samega Lewisa. Prav zato na prvi pogled nenavadne primerjave z Modern Jazz Quartetom niti niso tako privlečene za lase.
Jure Potokar