MAYA HOMBURGER/BARRY GUY

Ceremony

ECM New Series/Statera, 1999

Garbarek se je spravil nad Moralesa, Sclavis nad Rameauja, Caine nad Mahlerja, Kronosi nad vse živo - od Perotina do Pärta, zakaj se torej ne bi še Barry Guy spravil nad Biberja, ko pa je od vseh naštetih po osebni zgodovini in po naravi stvari še najbolj poklican! Glasbeni mejohodec Guy je namreč kariero začel kot freejazzovski basist, jo nadaljeval kot interpret baročne glasbe in se šele nato profiliral kot sodobni skladatelj. Ljubezen do “starega” ga je skorajda stala njegove glasbene poti, ko je kolebal med restavratorstvom gotskih katedral (to je tri leta tudi v resnici počel) in igranjem kontrabasa. Izkazalo se je, da je ubral pravo smer, ne da bi se ob tem moral odrekati željam: sredi osemdesetih je dobil mesto basista v enem najuglednejših britanskih ansamblov “stare” glasbe - Academy Of Ancient Music Christopherja Hogwooda, kjer je spoznal tudi kasnejšo življenjsko sopotnico, violinistko Mayo Homburger. Njegova pot je šla torej od improvizacijskih zasedb Iskra 1903, (še zmeraj) izjemne skupine z Evanom Parkerjem in Paulom Lyttonom, kjer si je izoblikoval lasten jezik na kontrabasih (teh je medtem v zbirki zbral kar sedem), do novokomponirane godbe, ki mu jo je premierno uprizoril nihče drug kot sam Pierre Boulez z BBC-jevskimi simfoniki leta 1974. Z Mayo pa imata še veliko več skupnega kot samo ipsilon v imenih: delita si vodstveno delo pri LJCO, vodita založbico Maya (ste uganili, od kod ji ime?), kjer se družijo Guyeve plošče svobodne improvizacije in interpretacije Bacha in Telemanna gospe Homburger - in seveda ljubezen do stare, baročne glasbe.

Guy, generacija 1947, je torej eden tistih večplastnežev, ki s hrbtenico stojijo za tremi različnimi obrazi - glasbenik, ki mu je glasbena širina (kakor je tudi prav) vrednota, in ne psovka! Ob primerjavi z (nekaterimi) naštetimi predstavniki “novostare” glasbe je treba pri tem duu narediti veliko razliko: izjava Maye in Barryja ni v fuziji, zlitju glasb, v soprepletanju in rušenju meja - ravno nasprotno! Zakaj bi to počeli, ko pa lahko glasbe samosvoje sobivajo in živijo druga ob drugi, se torej ne izključujejo! “Še nikdar nisem začutil želje, da bi sredi improvizacije zaigral malo Mozarta ali Bacha. Ne maram takih mešanic - sem purist!” pravi Barry Guy in se prišteva k zmeraj bolj redki glasbeni srenji. Ceremony otvarjata z nekolikanj neobičajno instrumentalizacijo preludija k prvi sonati H. I. Franza Biberja, nato pa jo nadaljujeta z Barryjevimi skladbami za solistično violino, za solistični kontrabas, za baročne violine (narejeno z večsteznim nasnemavanjem) ter za duo baročne violine (z nižjo uglasitvijo) in kontrabasa. Tudi Biberja s tem še ni konec, vsake toliko ga potegneta na površje ob glasbi, ki je bila sicer narejena po meri za baročno violino in nasploh za Mayo Homburger - vse zelo prepričljivo. Hkrati pa se nam tudi tokrat ni treba (povsem) odrekati Guyevemu osebnemu podpisu, ko strune škripajo pod kdovekakimi udrihali, ko tako čudovito hreščijo ali ko jih mojster izstreljuje ob lesen mostiček basa. Razen pri LJCO človek težko najde na enem mestu zbrane Guyeve skladbe, to je zadosten razlog, da proslavimo spoštljivo zvezo starega in novega, improvizacije in kompozicije, freejazzovskega kontrabasa in baročne violine. In to ne narejeno v običajni postmoderni maniri, kjer je OK tudi, če človek igra na violino Telemanna, medtem ko sedi na straniščni školjki in hkrati opravlja običajno nujo. Tako tudi ne bo šlo raztegovati pojma všečne, trendovske “staronove” glasbe (kakor našteto) čez to ploščo. Sclavisove adaptacije Rameauja so zato pač morale pristati v standardno jazzovskem programu ECM, Barryja in Mayo pa je Eicher umestil v novokomponirani (New Series) spored! Pravilno - tam je tudi Heinz Holliger, oboist avantgardist, ki z veseljem poreče kakšno “svojo” v baročnih koncertih (in tam je tudi Garbarekov Officium, s podobno vsebino). Za Mayo in Guya tudi ne bi imelo smisla “vzeti baročno glasbo in iz nje narediti jazz osemnajstega stoletja,” kakor je s prodorno mislijo zapisal Christoph Wagner. To pa dela ploščo Ceremony izjemno in enkratno, kakor je le malokatera. In konec koncev - zakaj neki bi bilo v glasbi kaj drugače, kakor je v življenju?

David Braun