CHARLES LLOYD

Voice In The Night

ECM, 1999

Po odlični plošči Canto izpred dveh let sem seveda od saksofonista Charlesa Lloyda pričakoval veliko, toda s ploščo Voice in the Night je moja pričakovanja povsem upravičil. Še več, z izrazito melodičnostjo in vitalizmom, ki sta nekako v nasprotju z introspektivnostjo, skoraj bi lahko rekel otožnostjo puste severne (ali tibetanske) glasbene pokrajine Canta, nova plošča pravzaprav zares izjemno prijetno preseneti. Kot da bi se v Lloydu pri šestdesetih letih nekaj prelomilo, sprostilo in doživelo polnost izraza, ki smo jo doslej nekako vedno samo slutili.

O prelomu dovolj zgovorno priča povsem prenovljena ameriška zasedba, v kateri je klavir Boba Stensona zamenjala lirična, lahkotna kitara Johna Abercrombija, ki vsaj za ta ušesa še nikoli ni zvenel tako prepričljivo; v zasedbi sta tudi izjemna basist Dave Holland ter bobnar Billy Higgins. Vsi skupaj tkejo glasbo, ki je polna življenja tudi v skladbah, kot sta Requiem in Pocket Full of Blues, medtem ko v sijajni Dorothea’s Studio naravnost prekipeva od radosti. Lahkotni ton dolgih legato linij Lloydovega tenor saksofona ves čas dopolnjuje in na trenutke kontrastira živemu srebru podobna melodičnost Abercrombijeve kitare in rezultat je plošča, na katero je celo izkušeni Manfred Eicher lahko izjemno ponosen, kajti povsem prepričan sem, da se bo tudi izvrstno prodajala.

Pravzaprav se zdi, kot da bi se ponavljala zgodovina: Lloyd je namreč v šestdesetih posnel prvo jazzovsko ploščo, ki se je prodala v milijonski nakladi, in Forrest Flower, najbolj znano skladbo z nje, je po tridesetih letih tokrat znova posnel, čeprav namenoma s povsem drugačnim aranžmajem. Na simbolni ravni to pomeni, da se je znebil njenega bremena, ki ga je za dolgo obdobje potisnilo v osamo. Prav tako pa se zdi, da ga melodičnosti in všečnosti ni več strah; o tem pričajo ne samo njegove avtorske skladbe, ampak tudi obe priredbi, Strayhornova A Flower Is a Lovesome Thing in še bolj nenavadna God Give Me Strenght, ki sta jo podpisala Elvis Costello in Burt Bacharach.

Voice in the Night je ena najprijetnejših jazzovskih plošč zadnjega časa, njena največja odlika pa je morda prav to, da znajo glasbeniki še tako prijetno melodijo končati natančno v pravem trenutku.

Jure Potokar