MOGWAI

Come On Die Young

Chemikal Underground, 1999

Uvodni diskurz Iggyja Popa o punk rocku je zavajajoč; škotska peterica Mogwai se ne naslanja na telesnost rock’n’rolla, njihova estetika pritiska na druge vzvode. Če so na prvencu Mogwai Young Team v počasnih intervalih gradili in rušili zvočni zid, sedaj le še poredko preidejo v frontalni napad mase zvoka.

Raje se poigravajo z napol dokončanimi melodijami in jih pletejo naprej v težko določljive harmonije, vtisa razpuščenosti ne popravlja niti edini vokalni izlet v naslovni skladbi. Vsi so v ravno pravšnjem razhajanju, da še učinkujejo kot celota, a si obenem puščajo dovolj prostora za male variacije med vsemi glasbili.

Zvočni prostor je precej bolj odprt, zračen, glasbila pa v prehajanju iz ozadja bolj definirana; to daje vtis ozemljenosti v nasprotju s psihedelično zamazanim zvokom prvenca. Dodatne teksture je prispeval producent Dave Fridmann iz Mercury Rev; te učinkujejo kot prizori iz polsna in poudarjajo izredno kompleksno zvočno sliko. Podobne melodije nas spremljajo ves album, ki tako deluje kot enovit izdelek in pušča vtis brezvoljne melanholije deževnega popoldneva. Ko se nekje iz ozadja pojavi glas športnega komentatorja, je le umetna pomoč pri rušenju pregrad med realnim in imaginarnim.

Na tole glasbo boste plesali samo tisti z veliko domišljije. Jo pa, domišljijo namreč, Mogwai zlahka in v velikih količinah vzbudijo in jo naslovijo na naša psihična razpoloženja.

Janez Golič