ORCHESTRA BAOBAB

N'Wolof

Dakar Sound, 1998

RAZLIČNI IZVAJALCI

African Salsa

Ertworks/Stern's Africa, 1998

AFRICANDO

Baloba!

Stern's Africa, 1998

Senegalci so kubansko glasbo posvojili nekoliko kasneje kot drugi veliki afriški glasbeni narodi, toda ko so jo, so jo zares. Brez zadržkov, strastno in predvsem zvesto. Njihovi glasbeniki so, na primer, na veliko prepesnjevali skladbe Nica Saquita in Guillerma Portabalesa tudi tedaj, ko so prišle iz mode celo na Kubi, onkraj rdečega otoka pa zanje tudi ni bilo omembe vrednega povpraševanja. Je že tako, da so Senegalci za polnih trideset let prehiteli svet, kar se tiče zanimanja javnosti za prvotno salso. Pričetki tamkajšnjega latina sovpadajo z odporom mladine do francoske kolonialne kulture in z naglo "afrikanizacijo" prestolnice Dakar po pridobitvi državne neodvisnosti leta 1960. Olje na ogenj latino eksploziji so nalivali priseljenci iz Gvineje in Malija, med katerimi je bilo nemalo glasbenikov, črnski orkestri, ki so na krovih tovornih ladij v dakarskem pristanišču preigravali karibske viže, ter solidna distribucija plošč znamke GV. Svoje je prispevalo tudi gostovanje kongoleškega orkestra Ryko Jazz. V šestdesetih letih, se spominjajo tisti, ki so bili takrat tam, latino glasba mladim Dakarcem ni pomenila zgolj glasbe, temveč način življenja. Nepogrešljiva sestavina narodne identitete pa je postal latino zvok šele takrat, ko so glasbeniki orkestra Star band - matice vseh danes uveljavljenih senegalskih zasedb - prenehali posnemati kubanske orkestre in so začutili potrebo po petju v domačih jezikih. Leta 1970 je pričelo v klubu Baobab, sredi mondene "evropske četrti" Dakarja, nastopati šest nekdanjih instrumentalistov Star banda in griotski pevec Abdoulaje Laye M'Boup, ki je dotlej služboval v Senegalskem nacionalnem gledališču. Skupine se je prijelo ime Baobab, Laye M'Boub pa je zaradi razvpitih boemskih potegavščin, norčavega nastopa in tradicionalnega petja kmalu postal njena osrednja privlačnost. Prav njegov čuteč glas, pravi angleški pisatelj Mark Hudson, je ponesel Baobabovo nežno rumbo daleč čez zidove velemestnega bara, na podeželje in dlje, do zadnjih kotičkov sahelske Afrike. Po Hudsonovem mnenju je bil Laye M'Boup nekakšen protopop zvezdnik, predhodnik vseh tistih senegalskih ustvarjalcev, ki v zadnjem času igrajo z volofskim izročilom prežete pesmi nekje na obrobju svetovnega pop cirkusa. Ker je pevec umrl mlad v prometni nesreči leta 1974, se je spomin nanj ohranjal prej zaradi posmrtnih priredb njegovih skladb ter hvalnic, ki so mu jih posvečali njegovi učenci in duhovni nasledniki Thion Seck, Ismael Lo in Toure Kunda, kot zaradi zvočnih zapisov njegovega petja. Teh se je ohranilo bore malo. Tako smo vsaj mislili do lanske pomladi. Kje so se prašili trakovi z zgodnjimi posnetki orkestra Baobab, kdo jih je hranil in kdo ponovno našel, iz spremnega besedila k albumu N'Wolof ni moč razbrati. Sicer pa se človek med poslušanjem plošče z razmišljanji o preteklosti sploh ne ubada. Kajti posnetki so presenetljivo kakovostni, glasba pa tako živa, živahna in privlačna, kakor da ni bila ustvarjena pred tremi desetletji, ampak prav v tistem trenutku, ko jo prvič zaslišiš. Ploščo moram potemtakem komu, ki mu je pri srcu sahelska glasba, iskreno priporočiti. Vendar šele zatem, ko bo prisluhnil Afriški salsi - kompilacijskemu albumu sodobnega senegalskega latina. Zato pač, da se bo lahko na lastna ušesa prepričal, kako se stvari zares temeljito spremenijo šele takrat, ko ostanejo enake.

Enaka je ostala naveznost na zgodnji son in raskavo griotsko petje, spremenila pa so se besedila - včasih so bila precej nesmiselna, zdaj so zvrhana gorečih sporočil, celo jezna - in delno tudi instrumentalna zasedba. Večina mladih orkestrov je namreč tibale zamenjala z bobnom tama in tako latino zvok približala ritmično nedvomno bogatejšemu in izrazno pestrejšemu mbalaxu. Čeprav je polovica plošče zapolnjena s skladbami N'Dourjevega sodobnika Papeja Falla, čigar glasbeni jezik močno spominja na dela Africanda, najbolj omamne pesmi na tej scela zlati plošči vendarle godejo manj znani in mlajši muzikantje - orkester Super Cayor de Dakar, Mapenda Seck in Alioune Kasse. Že samo zaradi Cayorjeve robustne skladbe Sopente in naravnost presunljive Kassejeve priredbe Fallove romance Tjouraye Gongo, se Vam Afriško salso splača za vselej shraniti v domači zbirki latino plošč. Pa čeravno ste doslej zares z veseljem poslušali samo kubanske izvajalce. No, nemara prav zato!

Africandove četrte in zadnje plošče Baloba! nikakor ne morem priporočiti z enakim veseljem. Pravzaprav je sploh ne priporočam. Saj se mi zdi, da je bila ustvarjena precej površno in nekoliko na silo. Najbrž prej zaradi odločitve Africandovega botra - žive enciklopedije kubanske glasbe - producenta Ibrahima Sylle, da bi se bilo pametno lotiti osemdeset let starih kubanskih melodij, kot zaradi notranje nuje glasbenikov, da bi žgoleli prav te starodavne napeve. Tudi s priredbami znanih popevk so tokrat brcnili v temo. Pesmica La Vie en Rose Edit Piaf je poslušljiva samo ob misli, da Africandovci z njo nemara brijejo norce iz francoskega šansona - ali pa iz sebe. Srečnejšo roko so imeli s priredbo znamenite Khaledove Aiche. Ta je v redu.

Sonja Porle