PSYCHO PATH

Autoerotic

Samozaložba, 1999

Pregovorno težavnost dokazovanja z drugim albumom so Psycho Path rešili preprosto in elegantno. Ohranili so spontanost rockovskega izbruha, podkrepljenega z ustrezno zamazanim zvokom, in po drugi strani izpostavili melodičnost skupaj z všečno disonantno kitarsko igro. Po uvodnem udaru dveh komadov v enem se raven vzburjenja prevesi v nežnejše tone, kjer Meli šele lahko izkaže pravi razpon podanih občutij. Naravnost blesti v Recognition, kjer je skoraj ranljiva, a vendar stoji na svoji strani. Takoj naslednji hip je lahko neizprosna in ne prenese nadvlade. Tako rekoč v vseh pesmih izpostavlja samospoštovanje, ki ga v kratkih ekspresijah preizkuša v skrajnih situacijah, a ohranja močan čustveni naboj. To je predvsem njena plošča.

Drugi držijo celovit drive, ki ohranja spontanost živega igranja. Če so se v nekaj pesmih umirili, še niso izgubili smisla za male odmike od dominantnega toka skladb. Stalno prepletanje dveh kitar ponuja dobre nastavke za dodatna razgrajevanja zvoka v živo; v tem je razlika med predstavitvijo na plošči in na odru. Tako so pesmi koncizne, dolge tri, štiri minute, čeprav mnogokrat kar kličejo po razpotegnjenih preigravanjih. Tu pa bodo vedno lahko našli navdih za naprej in tešili našo večno potrebo po novem in svežem.

Ad hoc improvizacijo za ritem mašino, kitaro in sintetizator še razumem kot sklepno šalo, ampak kaj sredi plošče počne Eating Worms?

Janez Golič