Letnik: 1999 | Številka: 4 | Avtor/ica: David Braun

PHILIPP WACHSMAN/PAUL LYTTON

Some other season

ECM/Statera, 1999

“Improvizirana glasba je najboljša, kadar gre za dolgoletno skupno igro ali pa kadar se glasbeniki srečajo prvikrat,” je nekoč dejal Evan Parker - in prav njega veže izkušnja bogatega in pestrega sodelovanja z bobnarjem Paulom Lyttonom že tri desetletja. Od manj znanih duetov v začetku sedemdesetih, ki so takrat veljali za enega najuspešnejših impro projektov, se je njuno skupno muziciranje najbolje izrazilo v čudovitem triu z Barryjem Guyem. Violinist Wachsman se je trojici prvič ad hoc pridružil leta 1992, šele pred dvema letoma pa so (prav tako za ECM, 1612) v zasedbi, ki se je imenovala Electro-Acoustic Ensemble, posneli mojstrovino Toward the margins in glasbo potisnili tako daleč k robovom, da jo je Manfred Eicher izdal v seriji New series (!!!?). O spontani improvizaciji so sedaj nekateri govorili, da jo je napisal György Ligeti! Ali je imelo kaj opraviti s tem, da je pred tem Wachsmanov repertoar obsegal dela s področja grafičnih partitur in aleatorike - skladbe Cagea, Feldmana in Cardewa? Kakorkoli, Some other season je, vsaj za Lyttona, povsem druga pesem - njegovo igro je namreč treba razdeliti na dva pola: na konvencionalni set akustičnih bobnov, ki ga igra pri London Jazz Composers Orchestra in (večinoma) v triu Parker-Guy-Lytton; po drugi strani pa občasno zganja hrup na elektroakustično preparirani “ropotiji”, kakor sam imenuje svoja tolkala. Slednje je žal veliko premalo posneto, le tu in tam ga lahko slišite s kakšnega obskurnega vinila Lyttonove založbe Po Torch (pomaga mu še kolega Paul Lovens). Medtem ko sta virtuoznost in obrtniško mojstrstvo (a vselej z lastnim pečatom) tema prvega Lyttonovega “obraza”, pa se imamo založbi ECM sedaj zahvaliti za že drugi posnetek njegovega bolj “kontroverznega” igranja. Pa še tukaj je treba napraviti ločnico, saj na Toward the margins igra (sicer preparirana) glasbila na klasičnem bobnarskem “ogrodju” (veliki in mali boben, hi-hat itd.), na Some other season pa izključno “namizna” tolkala (majhni bobni, gongi, cimbale, verige, lonci z vodo). To zagotovo ne bo ugajalo prav vsakomur, saj ga ne zanimata “ne tehnika, ne perfekcija in tudi ne popolno obvladovanje glasbila,” kakor je o Lyttonovih eksperimentih zapisal Steve Lake. Nepoznavanje početja, naključje, neintencija so teme njegove glasbe, v kateri z elektroniko, ki jo čedalje pogosteje uporablja, občasno dovoljuje tudi, da bobni igrajo sami! Sledovi Johna Cagea? Gotovo. Čeravno je za marsikoga sporno delati razliko, sta tudi sama izjavila, da “ne gre za običajno ploščo proste improvizacije, temveč se glasba nagiba k eksperimentu,” - v (občasno) ambientalnih “zvokrajinah” (hvala za besedo, Janko Jezovšek). Veliko je pripomogla raba elektronike; Wachsman se je zapisal klasičnim metodam manipulacije v realnem času (tudi z rabo semplerja), Guy pa jo pojmuje precej preprosteje: zanj je elektronika že kup ozvočenih žic in kovinskih predmetov, ki jih nosi amplificiran kovinski okvir doma narejenega seta elektroakustičnih tolkal. Prav iz njega, in morda še Tonyja Oxleyja, so Einstürzende Neubauten hvaležno vsrkavali ideje.

In če se vrnem k Parkerjevemu citatu: ali to pomeni, da je vse, kar je vmes, slabo? Gotovo da ne. Some other season je koncizno, prijetno in sila zanimivo poslušanje, čeprav so sodelovanja Lyttona in Wachsmana mnogoplastna (LJCO, King Übü Orchesrtü); že zato ne gradita na “kolektivni” igri - morda pa sta si ravno zavoljo tega za prvi resnično “skupni” projekt zastavila kombinacijo solov in duetov. Skladbe so dolge od 30 sekund do 8 minut, in čeprav je tudi v najkrajših veliko povedanega (recimo Lyttonov “kvazi swingovski” solo v miniaturi A la table), je edina pripomba, ki jo imam, da si pri krajših včasih porečem: “Že prav - toda kje je glasba?” Wachsmanov kompendij violinske glasbe v skladbi The peacock’s tale me bežno spominja na Zornove slogovne miš-maše (kot Cat O’Nine Tails), toda s prefinjenim smislom za celostni melodični lok. Od tega in od ritma pa Wachsman in Lytton tudi na tej plošči ne odstopata, dasiravno je na prvi posluh glasba osvobojena konvencionalnih spon! Ali jima lahko sledimo, pa je spet druga stvar …

David Braun