Letnik: 1999 | Številka: 5 | Avtor/ica: BIGor

Kislo grozdje

Domače dvorišče: Kislo grozdje in Strahuljari

Daleč od kamer in velikih reflektorjev ter blizu privlačnosti in svobodi ustvarjata skupini Kislo grozdje in Strahuljari, ki ju že samo zaradi drugačnosti ne smemo preslišati in še manj zavrniti, saj sta zaradi nešablonskega izraza vredni potencialne pozornosti.

Na kakšni radijski postaji bi rubriko Domače dvorišče predstavili kot demo kotiček. V času prevlade digitalne produkcijske tehnike, ki je zavajajoče pocenila proizvodnjo nosilca zvoka ter olajšala pot do njega in prezentacijo ustvarjalnosti vsaki mladi in stari, uveljavljeni in neuveljavljeni, komercialno in nekomercialno usmerjeni glasbeni skupini ali glasbeniku/glasbenici, se je kontradiktorno razpršil pomen demo posnetkov, za katerimi se podijo le najbolj vneti privrženci in redki medijski aktivisti, podobno je upadlo zanimanje domače publike za nabavo domače godbe. Četudi je splošno sprejeto mnenje, da skupina brez konkretnega nosilca zvoka ne velja skoraj nič, je nedojemljiva neresnost slovenskih založnikov (oops!, s svetlimi izjemami!) pri iskanju novih imen ter investiranju v domačo glasbeno produkcijo. Prepuščenost skupin samim sebi je maksimirana na samoizdate in minimalizirana na iskanje prepotrebnih koncertov, za katere so odgovorni sami glasbeniki z vso vztrajnostjo, iznajdljivostjo in požrtvovalnostjo. Lahko si še tako dober, vendar dokler ne stopiš na koncertni oder, ne veljaš nič! V zadnjih letih prodira iz zaledja kopica novih glasbenih skupin, ki kljub muham različnih koncertnih organizatorjev pestrijo ponudbo slovenske glasbene ustvarjalnosti. V Domačem dvorišču bomo predstavljali glasbena imena z najrazličnejših glasbenih polj, ki z nastopi, avtorskim pristopom in atraktivnostjo privlačno prikazujejo perspektivno potenco slovenske glasbene ustvarjalnosti in tudi inovativnosti.

Za debitante tega kotička smo izbrali primorski skupini Kislo grozdje in Strahuljari, ki sta ob zanimivem glasbenem izrazu pritegnili tudi s kulturnim aktivizmom na postojnski in sežanski glasbeni sceni. Člani obeh skupin so namreč dejavni kot organizatorji, tonski mojstri in prostovoljci pri izvedbi koncertnih in drugih kulturnih prireditev v klubih v Lokvi pri Sežani ter Prestranku pri Postojni. Večplastni kulturni aktivizem prispeva k angažirani noti ustvarjalnega žara in odprtosti do različnosti, po drugi strani pa tudi k omejitvi stoodstotne posvetitve samo lastni ustvarjalnosti; tega se zavedajo predvsem člana in članica skupine Kislo grozdje.

KISLO GROZDJE

Zametki Kislega grozdja segajo v čase osnovne šole, vendar se je glavni motor vžgal sredi devetdesetih v srednji šoli. "To so bili povsem drugačni začetki, bili smo punk skupina," se spominja ne preveč zgovoren, dokaj zadržan kitarist in pevec Martin: "Punk je vedno dobra iztočnica in lahko ga igraš samo, ko si mlad, ko imaš energijo, ki jo bruhaš iz sebe. Ko sva z Majo izgubila prvega basista, sva začela mozgati o čem novem. Veliko sva eksperimentirala in improvizirala, komadi so nastajali povsem spontano; tako smo tudi iskali identiteto. Maji so všeč tričetrtinski ritmi, mene so prevzeli Sonic Youth in Jesus Lizard ter vsi tisti AmRep koncerti v Ilirski Bistrici. S prihodom Sama pa se je vse skupaj dopolnilno izoblikovalo." Raztegnjenost med Sežano in Postojno ter zasedenost z delom na kulturnih področjih obeh mest sta bistveno prispevali k omejitvi vročega poleta same skupine; kot pravi basist Samo: "Kako naj redno vadimo in delamo, če pa smo nenehno zasedeni z organizacijo koncertov? V petek je koncert v Prestranku, naslednji dan pa v Lokvi in obratno ali pa je treba iti na koncert v Ilirsko Bistrico. Težko je najti prosti čas, zato se trudimo izkoristiti vsak prosti dan v vikendu za vaje, ki pa jih žal ni veliko." "Res smo dejavni v teh klubih, ki pa so po drugi strani dobra motivacija za vztrajanje," mi je že pred časom razlagal Martin.Še pred dobrim letom in pol so se Kislo grozdje redno pojavljali na koncertih, ki so bili del tako imenovane Druge lige, odgovora na uveljavljen in preveč formaliziran Novi rock: "Druga liga je žanr in hkrati ni. Ni v redu, če kdo začne usmerjati glasbo, ne želimo se zapirati v en sam krog. Del Druge lige smo postali potem, ko nas je videl Marko Brecelj, ki smo mu bili zelo všeč, in nas povabil na koncert v koprski MKC. Kmalu se bomo pojavili na drugi kompilaciji Druge lige, na tako imenovani Druga liga - Drugo kolo." V zadnjem času se skupina Kislo grozdje ne pojavlja več na koncertnih odrih, vendar ni toliko odgovorno Samovo civilno služenje vojaškega roka. "Izginila je spontanost, nastopila je ustvarjalna kriza," pravi bobnarka Maja. Nekdanji fant Martin jo dopolni: "K temu je največ prispeval najin ljubezenski razhod. Veliko sva se kregala in preprosto ni šlo naprej. Vendar pa mislim, da se premika na bolje, saj že pripravljamo nove komade, za katere pa še vedno velja, da nastajajo spontano, in to vzame čas."

STRAHULJARI

Če so Kislo grozdje so všečni s samosvojo verzijo bolj ameriškega kitarskega hrupa, pa so Strahuljari obetaven primerek evropskega artrockovskega kopita skupin, kot sta Ne Zhdali in Už Jsme Doma. "Moraš vedeti, da ko smo začeli, smo poznali le Doorse in Nirvano. Mislili smo, da smo zelo izvirni, nato so nam začeli vsi govoriti, kako jih spominjamo na Žoambo Žoet Workestrao. Res je naša godba podobna njihovi, vendar nas sploh ne briga. Ne zanima nas, kaj si drugi mislijo o nas. Skupaj smo zato, da se zabavamo, vsega skupaj ne jemljemo kot obveznost. Boljše je igrati kot se dolgočasiti!" razlaga kitarist Andrej in nadaljuje, "Zdaj ko poznamo že veliko več glasbe, se bo marsikaj izražalo tudi v naših novih komadih, morda bi bilo celo bolje, če ne bi nič poznali." Razpoznavnost godbe Strahuljarov je v njihovi razgrajenosti, ki žari v velikih dozah improvizacije, nad katero "smo zelo navdušeni. To je nekaj najlepšega v glasbi. Šest let sem hodil na klarinet, bobnar Andrej se je šolal za kitarista, basist Klemen pa se je učil igranja harmonike. Zase lahko povem, da ne znam lestvic. V glasbeni šoli ti prav vsiljujejo te lestvice in prav težko se odlepiš od klasike, zato težje izoblikuješ slog." Vendar pa se v ustvarjalnem žaru Strahuljarov čuti pozitiven delček glasbene šole, ki prihaja na površje povsem nezavedno, iz podzavesti, na kateri tudi temelji svobodni duh njihove godbe; kot pravi Andrej: "Naša glasba temelji na izoblikovanem okviru, ki ga sproti razgrajujemo." Tudi Strahuljari se poznajo že iz osnovne šole, v kateri so nastali zametki današnjega tria. Vmes so se skregali in se razšli ter se v srednji šoli, ki jo bodo letos dokončali, ponovno sešli in nadaljevali druženje z glasbo. "To je bila puberteta!" reagira Andrej na polpreteklost Strahuljarov, ki so s tem imenom prvič nastopili pred vstopom v leto 1998, le pol leta prej pa so ob vsej zabavi le resno prijeli kitaro, bas in bobne, ki jih v zadnjem letu dopolnjujejo z najrazličnejšimi glasbenimi organi in tako širijo svojo ekspertizo improvizacije. Glasbo nameravajo v kratkem odtisniti tudi na ploščo, ki naj bi jo posneli v živo, na koncertu: "Studio je preveč klasična zadeva!" je Andrejevo mnenje. Pred tem pa bo treba narediti še maturo!

BIGor