Letnik: 1999 | Številka: 5 | Avtor/ica: Kaja Šivic

Herb Pomeroy

JAZZ JE ZA ODRASLE LJUDI

Pogovarjati se z gospodom Herbom Pomeroyem je posebna dogodivščina, pravzaprav poslastica za vsakogar, ki mu je jazz pri srcu. Izkušeni glasbenik, trobentač in dirigent, nima za seboj le štirih desetletij pedagoškega dela na znamenitem Berkleeju, temveč tudi nastope z neznanimi, pa tudi najbolj znanimi jazzovskimi glasbeniki tako rekoč po vsem svetu. V Ljubljani je gostoval že na lanskem jazz festivalu, tokrat pa se je Big Bandu RTV Slovenija pridružil kot dirigent na koncertu ob praznovanju stote obletnice Duka Ellingtona. Gospod Pomeroy je odkritosrčen in spontan sogovornik. Ni dvoma, da je bil odličen učitelj, še posebej zato, ker nima rad le jazza, ampak tudi ljudi. Njegovi nekdanji študenti ga opisujejo kot človeka, ki nerad izstopa, stoji pa v ozadju njihovih uspehov.

Gospod Pomeroy, kako je mogoče poučevati jazz?

Čudovito prvo vprašanje! Na Berkleeju sem poučeval štirideset let, zdaj sem že štiri leta upokojen. Mislil sem, da ljudi poučujem, kako igrati jazz, zdaj pa, ko ne poučujem več in gledam v preteklost, ne mislim več, da lahko koga naučimo igrati jazz. Lahko poučujemo igranje glasbila, spoznavanje akordov, lestvic … Ne da pa se ljudi naučiti občutka za swing, urejanja in selekcioniranja glasbenih idej že v glavi, kar je bistvo dobre improvizacije … Vsi veliki jazzovski glasbeniki odlično obvladajo prav ta nagli izbor glasbenih zamisli, ki se jim porajajo. Lahko torej rečem, da je mogoče naučiti edino nekatere elemente jazza. Kot pravi angleški pregovor: Konja lahko pripeljemo do vode, ne moremo pa ga prisiliti, da pije. Vsekakor sem prepričan, da se da igranja jazza naučiti z igranjem, ne z govorjenjem, ker je zelo pomemben element te muzike reagiranje med samim igranjem. Da lahko reagiraš, moraš seveda znati poslušati. Zelo dolgo sem potreboval, da sem si pridobil sposobnost, ki jo imenujem štirikanalno poslušanje. Hkrati lahko slišim glavno linijo na primer v rogu, linijo v klaviaturah, pa basovsko linijo in ritem v tolkalih. A to ni naravni dar, moraš si ga pridobiti z vajo in močno koncentracijo. Takoj ko vstopi peti element, postane vse skupaj zmes … Sposobnost registriranja posameznih linij, koncentrirano poslušanje je za jazzovskega glasbenika nujno, vendar tega ni mogoče poučevati.

Obstajajo seveda tudi učitelji, ki pravijo, da so učitelji jazza. Vem, da si prizadevajo, sploh jih ne kritiziram, ker so dobri ljudje. A zgodi se, da pride na šolo mlad talent z odličnim glasom, čez leto ali dve študija pa zveni čisto podobno profesorju, ni več on sam. To pa je najhuje, kar se lahko pripeti …

Kaj naj bi bila osnova za študij na Berkleeju, ali bolje, kdo je za vas perspektiven študent?

Najpogosteje je to kdo, ki je star vsaj petindvajset let, kdo, ki ima vsaj nekaj življenjskih izkušenj, kdo, ki se je z jazzovsko glasbo že nekaj časa profesionalno ukvarjal. Imel sem srečo, ker sem tako dolgo poučeval, da sem imel v razredu predvsem zrelejše študente, povprečno stare petindvajset, šestindvajset let. Še druga sreča je bila, da sem imel veliko študentov iz drugih dežel. V zadnjih petih letih poučevanja se je prav redko zgodilo, da bi v moj razred zašel ameriški študent. Večina ameriških mladih ljudi, ki pridejo na Berklee, nima najmanjšega pojma o tem, kaj bi počeli v življenju. Želijo si v veliko mesto, kjer jih starši ne bi nadzorovali, bi jih pa seveda finančno podpirali zaradi študija. Ničesar ne žrtvujejo za to, da bi se kaj naučili, medtem ko morajo študenti iz tujine najti finančna sredstva, zapustiti svojo deželo, kulturo, družino. Vsakič, ko uporabim besedo "tujec", moram poudariti, da zame ti študenti niso "tuji". Zelo so mi blizu, lahko rečem, da so mi najljubši, ker so zreli, vedo, kaj hočejo. V razredu sem imel tudi štiridesetletnike, popolnoma profesionalne glasbenike, ki so se že uveljavili v domačih okoljih. Vsako jutro sem se veselil dela z njimi, kar sline so se mi cedile ob pomisli, kaj vse bomo tisti dan naredili. Seveda nočem reči, da so Američani kar poprek "ugly Americans", nekateri so prav odlični mladi glasbeniki, a večina ni "posvečena" za to delo.

Kakšne pa so vaše izkušnje z našimi študenti?

Najbolj se spominjam tistih iz svojih mlajših let. Žal se zadnjih let spominjam vse slabše, to je starost, kaj hočete. Dobro se spomnim dveh, Jožeta Privška in Janeza Gregorca. Jože je bil prav nenavaden, izjemno profesionalen. V štiridesetih letih poučevanja sem srečal morda deset študentov, ki so bili izjemni kot ljudje in kot glasbeniki. Med njimi je vsekakor Jože Privšek. Izredno rad sem ga imel. Povedal vam bom anekdoto …

Jože je prišel v Boston v moj razred. Čeprav sva bila študent in učitelj, sem ga imel bolj za kolega, saj sva bila približno iste starosti, poleg tega sem hitro opazil, da je zelo profesionalen avtor, pravzaprav nekaj posebnega. Rekel sem mu: "Joe, rad bi, da napišeš skladbo za moj ansambel?" "Oh ne, tega pa ne morem," je plašno odgovoril. "Zakaj ne? A nočeš?" "Ne, ne, ampak tega ne morem." "Jaz pa vem, da lahko. Tvoja glasba je odlična." Končno sem mu moral zapovedati, da nekaj napiše. Odšel je, kot bi bil česa kriv. V tistem času sem imel sekstet, za katerega mi je res prinesel skladbo. Ko smo jo začeli igrati, smo se kar raznežili, tako je bila dobra. In veste, kakšen je bil naslov skladbe? Let me try … (Naj poskusim …). Tak je bil Joe, plašen, prisrčen, profesionalen. Skladbo še vedno igramo!

Na tiskovni konferenci ob izidu laserske plošče Hiša zvoka ste omenili razliko med ameriško in našo jazzovsko publiko …

Rekel sem, da v nasprotju z vašo jazzovsko publiko pri nas v občinstvu ne opazim mladih poslušalcev, razen seveda študentov Berkleeja. Mislim, da je vzrok v tem, da so ZDA kulturno še v otroški fazi. Nikar se ne smejte, pomislite na razliko v tradiciji. Vem, kaj mislite - jazz se je res začel v Ameriki, a danes je v Evropi ogromno odličnih jazzovskih glasbenikov. Ta kultura je tu na drugi ravni. Na primer v Skandinaviji. Dirigiral sem na festivalu v Kopenhagnu, kjer smo igrali na velikem trgu. Glasbeniki smo bili pod streho, okrog pa je poslušalo kakšnih dva tisoč ljudi, stoje. Začelo je krepko deževati, poslušalci pa so preprosto odprli dežnike in mirno poslušali dalje. V ZDA bi v dveh minutah skoraj vsi pobegnili. V Evropi se poslušalci prepustijo poslušanju, pri nas ne. Igral in dirigiral sem že marsikje po svetu, a po mojem mnenju je najtežavnejša jazzovska scena za nastopanje severovzhodni del ZDA, Boston, Philadelphia, Washington ... Ti ljudje imajo toliko na razpolago, da postajajo blazirani. Ko tam stopite na oder, dobite občutek, da si mislijo: No, pa pokaži, kaj znaš! Pridejo z vnaprejšnjo idejo o tem, kaj naj bi jim dal. Če tisto raven dosežeš, so še kar zadovoljni, drugače se obnašajo prav zaničujoče. Ne pridejo z odprtimi srci in ušesi.

Zanimivo. To, kar pripovedujete, je daleč od vtisa, ki ga svet goji o Američanih kot zelo odprtih ljudeh.

Vem. Lani poleti sem na Finskem delal z ansamblom, v katerem je bilo pet mladeničev iz Sankt Peterburga, odličnih glasbenikov. Ko sva z ženo odhajala, so me rotili, naj jih spravim na Berklee. Odgovoril sem jim nekaj, česar mi najbrž niso verjeli: "Ostanite, kjer ste, in nadaljujte tako, kot delate, ker se boste mnogo bolje razvili kot na študiju v ZDA." Razumem, da si želijo na drugo stran oceana iz več razlogov, a kar zadeva jazz, sem povedal resnico.

Berklee je ime, fama …

Res je. Najdalj sem bil v Maleziji in vem, da bi tudi tamkajšnji glasbeniki dali ne vem kaj, da bi lahko prišli študirat na Berklee. Mislijo, da so v ZDA ceste tlakovane z zlatom. Nisem imel srca, da bi jim razblinil ta čudoviti balon, in sem pogovor kolikor sem mogel naglo obrnil kam drugam ...

Je v ameriških šolah jazz obvezni ali vsaj običajni del glasbene vzgoje?

Ne. Šole so zelo različne. Nekatere imajo zelo dober program, druge manj. Na nekaterih srednjih šolah vključujejo celo tečaje improvizacije in tudi kompozicije, imajo jazz bende. To torej obstaja, vendar je ta pouk večinoma samo del glasbene vzgoje. Učitelji so odlični ljudje, ki skušajo mlade čimbolj izobraziti, so pa večinoma zelo tradicionalni, bojijo se novih mladih, bolj profesionalnih kadrov, ker jih je strah za službe. Učitelji, ki v šolah poučujejo jazz, niso živeli jazzovskega življenja, niso profesionalno igrali jazzovske glasbe. Zelo iskreno ljubijo to glasbo, vendar mladim nimajo kaj povedati. To lahko sodim po festivalih, kjer se predstavljajo srednješolski bendi in zbori. Razlika med najboljšim in najslabšim je gromozanska. Slišimo ansamble, pri katerih jasno vidimo, da učitelj nima najmanjšega pojma, kaj naj mladim pove. No, počasi gre tudi v tem na bolje, kljub temu pa naj povem, da se jazza tako ne moreš naučiti. Naučiš se ga z igranjem na cesti. Jazz je za odrasle ljudi z življenjskimi izkušnjami, za ljudi, ki razumejo in znajo pozabiti.

Pozabiti kaj?

Podatke. Dolga leta sem porabil za to, da sem se otresel podatkov. Pri poučevanju moraš o glasbi tudi govoriti, tisto, kar znaš, moraš znati povedati. Vendar ti podatki nimajo veliko skupnega z ustvarjanjem glasbe. Zadnja leta, ko ne poučujem več, si ves čas prizadevam pozabiti vso to teorijo, se prepustiti spontanim impulzom, sprotnim odzivom na ideje glasbenikov, ki me obkrožajo.

Kaja Šivic