ITALIJANSKO NOVOJAZZOVSKO SREDOZEMLJE

Čeprav tega že nekaj časa nismo omenjali, še vedno trdno drži: eden od stebrov jazzovskega dogajanja v devetdesetih letih - še posebej, če nanj gledamo s poudarjeno evropskega zornega kota - ima skupni imenovalec v Sredozemlju, kjer uspešno črpa iz pestrih in prepletenih zgodovinskih, s tem pa seveda tudi etničnih virov, ki določajo značaj tega ne samo geografsko, ampak tudi kulturno tesno povezanega prostora.

Ustvarjalni dosežki španskih, francoskih, katalonskih, grških, italijanskih, pa tudi "balkanskih", portugalskih in baskovskih ustvarjalcev "melanža" jazzovske, ljudske, improvizirane in sodobne komponirane godbe, postavljeni ob bok araboandaluzijskemu in egipčanskemu ter turškemu izročilu z "one" obale Sredozemlja, hkrati pa obogateni s sefardsko in sploh judovsko izkušnjo, so fascinantni in zadnje dobro desetletje ves čas prisotni v samem kvalitativnem vrhu tovrstne godbene ponudbe - pa čeprav se tega morda v njegovi celovitosti niti ne zavedamo. Prisotni so tako močno, da bo celo vsaka rekonstrukcija glasbenega dogajanja v naši ožji kulturni sredini zlahka izsledila njihovo dobro razberljivo sled. Diskografske predstavitve na Radiu Študent in koncertne predvsem na Drugi godbi niso bile edine, zagotovo pa so bile ključne za njihovo prepoznavanje. Italijansko novojazzovsko početje je tako samo legitimen del opisanega pojava, čeprav se vedno bolj kaže kot njegov najmočnejši in najštevilčnejši odsek, če že ni vedno tudi ustvarjalno središče. A sodeč po zadnji diskografski ponudbi se znajo italijanski prodorneži zelo kmalu pojaviti tudi v tej vlogi. Od tam namreč prihaja vedno bolj neobvladljiva kopica albumov, katerih vsebina je vredna polne pozornosti, med njimi pa so po ambicioznosti in ustvarjalni smelosti naravnost fascinatni izdelki. Nekaj novejših sem jih iz tega kupa iztrgal za to priložnost; pri tem pa naj bo jasno, da bi bil lahko izbor tudi drugačen. Izbor je med drugim porodilo presenetljivo spoznanje, da so vsi izšli v tujini, razen prvega kar vsi pri cenjeni angleški novojazzovski založbi Leo Records.

Če smemo zaupati naši percepciji jazzovskega dogajanja v Italiji v devetdesetih, se ob kopici odličnih glasbenikov vsaj štirih generacij tisto najrelevantnejše dogajanje vrti okoli dveh ustvarjalnih mediatorjev, ki se za povrhu niti slučajno ne branita sodelovanj. To sta pihalec Carlo Actis Dato in trobilec Pino Minafra; oba seveda tudi skladatelja in aranžerja, vodji številnih malih in velikih zasedb, prva moža osrednje italijanske novojazzovske institucije Italian Instabile Orchestra, animatorja in organizatorja festivalov ter drugih glasbenih dogodkov ter zagotovo še kaj; predvsem pa tudi izjemno odprta, novemu in smelemu naklonjena ustvarjalca. Poleg sodelovanja v omenjenem orkestru se namreč že od začetka devetdesetih ustvarjalno družita tudi v Sud Ensemble, malem bratu prej omenjenega orkestra in eni ključnih italijanskih novojazzovskih zasedb, ki jo sicer formalno vodi Pino Minafra. Pino Minafra Sud Ensemble končno prihaja tudi v Ljubljano, na sklepni koncert letošnje Druge godbe (12. 6.), celo v okrepljeni zasedbi, vendar žal tokrat brez Carla Actisa Data, ki bo v tistem času gostoval na Japonskem. Njegova najbolj stalna zasedba, katere začetki segajo v zgodnja osemdeseta, je seveda njegov kvartet - glasbeni fenomen med novojazzovskimi zasedbami, saj v vsem tem času ni spremenil zasedbe, pa tudi ne postjazzovskega koncepta zvočne krpanke. Dva odlična pihalca - ob mojstru še Piero Ponzo - ter basist Enrico Fazio in tolkalec Fiorenzo Sordini že slabi dve desetletji skupno tkejo zvočno mrežo iz eksotike in improvizacije, ljudskih motivov in italijanske kancone, predvsem pa polnokrvnega jazza; tega seveda ne bi zmogli brez obilne doze iskrivega humorja. Od Noblesse Oblige iz leta 1986 so se prek Našega morja (se ve, katerega) in številnih vmesnih postaj iz osemdesetih v devetdesetih odpravili v Ankaro, pa v Bagdad in Kairo ter se lani ustavili v Delhiju in poslali v naša ušesa album Delhi Mambo (YVP Music, 1998). Ta se povsem sklada s prejšnjimi diskografskimi zapisi tega kvarteta; torej, v bistvenih prvinah se od njih prav nič ne razlikuje, hkrati je prav tako domislic poln in z virtuoznimi eskapadami začinjen, kot so bili prejšnji. Pri Actisu Dati je fascinantna prav ta stabilnost visokih izvedbenih standardov; koncept, ki se ne spreminja, skladbe, ki spominjajo na predhodnice, a vedno znova ponujen presežek.

Nekaj podobnega ugotavljamo tudi za enega njegovih zadnjih posnetih "off" projektov. Carlo Actis se je tudi sicer v zadnjem desetletju občasno pomujal pri instrumentalno povsem komornih zasedbah. Reprezentančen primer takšnega početja je album Tree iz leta 1995 (posnet leta 1993), kjer je sam pihal v klarinete in saksofone v družbi s čelistko Lauro Culver in tolkalcem Alexom Rollejem. Če je takrat še potreboval Američane, je decembra 1998 nekaj podobnega izpeljal s svojimi italijanskimi novojazzovskimi prijatelji. Brasserie Trio sta ob njem še pozavnist in pevec Lauro Rossi ter trobilec in pevec Alberto Mandarini - pa tudi sam ob pihanju v klarinete in saksofone poje. Album Musique Mecanique (Leo Records, 1999) je izvedbeno izjemno dobra plošča, na kateri je ponujenih 12 krajših skladb, ki so jih - z eno prirejeno izjemo - prispevali člani tria; posamično in kolektivno. Tako dobre glasbene zabave, ki jo vodi komad A Craxi in Tunisia s Habanero prek Ile de Goree (Senegal) do Musique Mecanique, da drugih odvodov in eskapad sploh ne omenjam, moja ušesa že dolgo niso bila deležna. Kaj vse lahko nastane iz drobnega, nepretencioznega, a inteligentnega vložka!

Ping Pong (Leo Records, 1999) je prvi samostojni projekt tolkalca Vincenza Mazzoneja, ki je sicer stalni član Pino Minafra Sud Ensemble. Kot vsak debut, ki je zorel predolgo, je po svoje nabrekel in prezrel, to se kaže v tem, da je Mazzone v 70 minut stlačil tri svoje preokupacije: solistično skladateljsko delo, delo s svojim odvodom Sud Ensembla - Sud Percussion Group, ter predvsem novih 15 minut posnetka dvodelne naslovne suite Ping Pong v izvedbi podobno okrepljenega Sud Ensembla, kot prihaja v Ljubljano. Prav zadnje je pomembno zato, ker ta odlični sedem- do osemčlanski ansambel po izidu nadvse hvaljenega, v Kanadi izdanega albuma Sudori iz leta 1995 ob vseh številnih nastopih na najpomembnejših festivalih po Evropi, Ameriki in na Japonskem (če sploh ne štejemo posameznih koncertov) ni izdal prav ničesar javnosti dostopnega! No, Mazzone je s svojim albumom omogočil diskografski zapis vsaj delčka njihovega aktualnega početja. Ob poslušanju omenjene suite se lahko samo jezimo na nespametnost italijanskih in drugih založnikov, ki ne znajo izkoristiti takega ustvarjalnega potenciala, kakršnega ima Sud Ensemble. Ti so bili lani, ko so posneli Ping Pong, v primerjavi z edinim do sedaj izdanim "zlatim" albumom izvedbeno in inventivno samo še močnejši.

Seveda pa je krona vse te ponudbe dvojni album Italian Instabile Orchestra in manjših, iz njega izvedenih zasedb z naslovom Italian Instabile Festival, Pisa Teatro Verdi December 1997 (Leo Records, 1998). Ta impozantni koncertni posnetek je zagotovo najbolj celovita predstavitev potencialov italijanske novojazzovske produkcije, pravi ognjemet italijanske jazzovske ustvarjalnosti vseh tamkajšnjih povojnih generacij, izbruh inventivnosti, kakršne je sposoben samo cvet ustvarjalcev nekega kulturnega okolja. Stopetdesetminutni posnetek koncerta dodobra okrepljenega orkestra se odvije v 18 kompleksnih skladbah, izmenjujoč energijo celotnega kolektiva z nastopi manjših, tudi povsem komornih agregatov ali celo s povsem solističnimi intervencijami. Ponudba, ki je bogata, izvirna in impresivna, kot se je ne spomnimo vse od časov, ko so podobno vlogo na jazzovskem prizorišču igrali Jazz Composers Orchestra, Globe Unity Orchestra in London Jazz Composers Orchestra; če omenim samo te tri. Ta dvojni set zahteva samostojno obravnavo; tokrat ga le omenjamo v njemu domačem kontekstu.

Zgolj omenjamo zato, da nam ostane še nekaj vrstic za napotilo k poslušanju Stefano Maltese Open Sound Ensemble. Album Living Alive (Leo Records, 1999) je njihov debut, ki me krepi v prepričanju, da ima opisano italijansko novojazzovsko snovanje že tudi dostojen podmladek, ki si je omislil pomemben nastavek. Open Sound Ensemble je namreč mednarodna zasedba povsem neznanih italijanskih in že dobro ocenjenih sodobnih evropskih jazzistov. Stefano Maltese je (spet) pihalec, ki je v družbo nam neznanih italijanskih glasbenic in bobnarja na lanskoletni festival v Cataniji povabil odličnega ruskega hornista Arkadija Šilkloperja in angleškega basista Paula Rogersa (poznamo ga po sodelovanjih s Trevorjem Wattsom, Luisom Moholom in Denisom Gonzalesom). Reference in priporočila so torej izborna. Delček tega ponuja tudi letošnja Druga godba na sklepnem koncertu, zato ne zamudite posebej okrepljene zasedbe Sud Ensembla Pina Minafre, ki se bo tisti večer pojavila na istem prizorišču še z Benatom Achiaryjem in njegovimi Baski, s Prvačko pleh muziko in s posebnim projektom slovenskega izvora, ki se skriva za geslom Kaša.

Zoran Pistotnik