Letnik: 1999 | Številka: 5 | Avtor/ica: Rajko Muršič

Muzsikás

Preporodni godci na sledi Bartóku

Kakšne so povezave med romantičnim (pogosto nacionalističnim) navduševanjem nad zbiranjem in arhiviranjem "folklornega" gradiva v Srednji Evropi 19. stoletja in sodobnim (v bistvu popularnoglasbenim) zanimanjem za ljudsko glasbo v okoljih, ki so že izgubila stik s tradicionalnimi glasbami, pravzaprav ni bistveno – bistveno je, da je na Madžarskem obujeno zanimanje za tradicijo vodilo v nove oblike njenega sodobnega po(do)življanja.

Znana madžarska skladatelja Bartók in Kodály, ki sta že na začetku stoletja neumorno potovala po deželi in snemala zvočno gradivo na primitivne voščene valje, sta morda zasejala seme, ki je obrodilo šele ob koncu stoletja. Tradicionalna glasba se je na madžarskem podeželju ohranila še pozno proti koncu tega stoletja, čeprav se je mestno glasbeno življenje zviškasto oddaljevalo od teh podeželskih tradicij. Vse do takrat, ko se je ob vdoru zahodne popularne glasbe – še posebej folk – pojavilo nujno vprašanje: kako pa je s tem pri nas? Odgovor ni bil tako enostaven, kot je bilo videti na prvi pogled.

Člani skupine Muzsikás so bili med prvimi, ki so si v začetku sedemdesetih let zastavili omenjeno vprašanje. Bili pa so tudi med prvimi, ki so se odločili poiskati odgovor tam, kjer naj bi nekoč (ali tudi danes) živel ekvivalent tiste glasbe, ki so jo na Zahodu prodajali pod široko etiketo "folk" glasbe. In so jo seveda tudi našli: tu in tam so jo še izvajali na podeželju, kjer so se lahko naučili prijemov in se preizkusili tudi kot godci v avtentičnem ambientu, veliko gradiva, predvsem melodij, ki so jih marsikje že "pozabili", pa so našli tudi v zapisih različnih etnomuzikologov in etnomuzikologinj – ter, seveda, na starih nosilcih zvoka.

Toda učenje "prijemov" tradicionalnih godcev za klasično izobražene glasbenike ni tako preprosto, kot je videti na prvi pogled. Variacij glasbenega gradiva in načinov igranja na posamezne instrumente (ter tudi njihovega izbora) je ogromno, tako da se glasbenik, ki je vajen enega samega pravilnega "prijema" klasične violinske šole, težko znajde v takšni izvajalski svobodi. Poleg tega ni dovolj, da se godec nauči zgolj izvajati viže. Godci morajo zagosti tako, da poslušalce zasrbijo pete, saj je največji del tradicionalne instrumentalne glasbe namenjen plesu. Učenje je torej prvi korak, aplikacija naslednji.

Skupaj z renesanso zanimanja za ljudsko glasbo na Madžarskem se je razvila tudi povsem nova urbana "scena" s prostori, v katerih so se "preporodni" glasbeniki preizkušali kot plesni godci. Tako imenovane plesne hiše (tancház) so bile (in so še danes) pravi zadetek v črno. Vsaka zasedba, ki poskuša izvajati tradicionalno madžarsko glasbo, se mora prekaliti v takšni plesni hiši, sicer ne pride nikamor.

V obdobju, ko smo se pri nas prvič srečali s skupino Muzsikás, je bilo madžarsko preporodno gibanje že zdavnaj v zrelem obdobju, čeprav o njem na tujem niso veliko vedeli. Da – vsi, ki smo bili leta '88 na znamenitem drugogodbenem koncertu, ki ga je morala skupina prestaviti iz deževnega preddverja v Viteško dvorano, se spomnimo, da je zbližanje godcev in poslušalstva v dvorani glasbenike samo še podžgalo, tako da smo doživeli enkratno navdušujočo interakcijo med godci in poslušalstvom (četudi nihče med nami ni znal plesati madžarskih plesov).

Člani budimpeštanske skupine Muzsikás so prvič pokukali na podeželje, k še delujočim ljudskim godcem, že leta 1973. Sledili so Béli Bartóku in se podali na teren. Začeli so raziskovati, iskati aktivne in starejše godce, da so prenesli svoje znanje; hkrati so tudi igrali v domačih zasedbah, da so lahko na kraju samem – takoj – preverili, koliko velja novonaučeno znanje. Učili so se melodij in pripravljali priredbe – ne glede na to, ali je šlo za instrumentalne ali vokalne komade. Njihov namen je bil naučiti se ljudske glasbe tako, kot so jo izvajali godci in pevci po vaseh. Tega, da bi šli mestni, klasično izobraženi glasbeniki po vaseh in se učili od ljudskih godcev, si v Bartókovih časih sploh ni bilo mogoče zamišljati.

Mihály Sipos, Péter Éri, Sándor Scoóri in Daniel Hamar so torej leta 1973 vzeli instrumente v roke in začeli iskati še delujoče domače muzikante na Madžarskem. Tako kot etnomuzikologi pred njimi so si na notno črtovje zapisovali melodije in variante domačega igranja ter pri izvajanju komadov zvesto, kolikor je bilo le mogoče, sledili izvirnemu godčevstvu. Uporabljali pa so tudi starejše etnomuzikološke in folkloristične zapise v različnih madžarskih arhivih, tako da so že sredi sedemdesetih let zasloveli kot prvi in vodilni izvajalci stare madžarske podeželske glasbe, ki so jo večinoma izvajali v zasedbi z violino, violo in kontrabasom. To je glavna madžarska ljudskogodčevska zasedba, čeprav so se Muzsikás na terenu naučili igrati na še več deset drugih tradicionalnih instrumentov (od madžarskih dud in lajne do tamburic in cimbal).

Ker je bila podeželska glasba vedno v prvi vrsti namenjena plesu, so tudi glasbeniki, ki so v sedemdesetih letih v vedno večjem številu prihajali iz mest na podeželje, da bi se učili igranja tradicionalne glasbe, spoznali, da se njihova dejavnost ne more omejiti le na izvajanje glasbe, ampak mora biti izvajanje namenjeno plesu. Prvi izpit vsakega "preporodnega" godca je bilo igranje v pristnem ambientu, ko so plesalci in plesalke sprejeli njihovo godenje – ali pa ga zavrnili. To terensko izkušnjo so potem prenesli v mesta in začeli ustanavljati znamenite plesne hiše.

Plesne hiše so klubski prostori, v katerih se obiskovalci učijo plesati tradicionalne plese pod vodstvom plesnih učiteljev – ko se tega naučijo, pa seveda plešejo v lastno veselje (kot v katerem koli drugem disko klubu). Skupina igra približno tako, kot so nekoč igrali ljudski godci: v približno polurnih blokih s presledki. Skupino sproti ocenjujejo plesalke in plesalci – razpoloženje je pogosto prav peklensko. Med plesalci in plesalkami so v prvi vrsti mladi fantje in dekleta, najstniki, ki uživajo v plesih madžarskih pokrajin. V teh klubih je mogoče popiti tudi kaj madžarskega vina in kupiti kakšna tradicionalna oblačila in podobne reči. Plesne hiše so matični prostor posameznih skupin (po njih se tudi imenujejo), ki v določenih dneh v tednu redno prirejajo plesno veselico. Skupina Muzsikás je bila prva skupina, ki je ustanovila takšno plesno hišo v Budimpešti. Enkrat na teden priredi najprej tečaj plesa, potem pa “muzikantje” igrajo v enakem plesnem ambientu kot nekoč ljudski godci. Prav na teh nastopih se je skupina Muzsikás prekalila v izvrstno koncertno atrakcijo.

Uspeh pa ni prišel čez noč. Skupina se je dalj časa otepala z zavistnimi etabliranimi glasbeniki v prestolnici, ki so zviškasto (in obenem zavistno) gledali na uspešno delovanje "preporodnih" skupin. Toda sprva relativno obrobno gibanje, ki je za razvoj potrebovalo čas, porabljen za neskončna potovanja po deželi in dneve, tedne in mesece učenja, je ob koncu sedemdesetih in na začetku osemdesetih let preraslo v pravo gibanje, ki je za seboj potegnilo veliko mladih glasbenikov in glasbenic (naj med sopotniki skupine Muzsikás in Márte Sebestyén naštejem skupine Vízöntő, Mákvirág, Méta in Őkrős Ensemble, z njimi pa deluje še ogromno manj znanih in uspešnih zasedb). Sčasoma so se protagonisti začeli pojavljati tudi na televiziji, vabili so jih na različne kulturne prireditve, državna založniška hiša pa jim je ponudila snemanje plošč. Čeprav so tudi pred žametno revolucijo pogosto nastopali na tujem, so šele v devetdesetih letih vstopili v mednarodno folk "sceno" in poželi enak uspeh kot pred tem na Madžarskem.

Skupina že od samega začetka sodeluje z izvrstno pevko Márto Sebestyén, ki sicer trdi, da poje tako, kot so pele pevke v tradicionalnem kontekstu, toda njen kot britev oster glas je vendarle nekaj posebnega. Plošče, ki so jih Muzsikás in Márta Sebestyén posneli in izdali pri madžarskem Hungarotonu, so sedaj dostopne tudi pri založbi Hannibal, izšle pa so še nekatere druge odmevne plošče, med katerimi velja posebej izpostaviti Maramaros, The Lost Jewish Music of Transylvania, na kateri so Muzsikás izstopili iz sicer strogo začrtanih okvirov izvajanja tradicionalne glasbe Madžarov. (Zavedati se pač moramo, da madžarskim folk preporodovcem še kako zatrepeta srce ob misli na skorajda izgubljeno Transilvanijo.)

Februarja je izšla zadnja plošča skupine Muzsikás in Márte Sebestyén, The Bartók Album, na njej pa se pojavlja tudi Alexander Balanescu. Tudi tokrat so Muzsikás napravili korak naprej, čeprav je vse skupaj še vedno v kontekstu njihovega dosedanjega delovanja. Tokrat so opozorili na preveč pozabljeno arhivsko gradivo, ki ga je na prelomu stoletja zbral skladatelj Béla Bartók. Še vedno je mogoče govoriti o velikem razkoraku med poslušalstvom, ki posluša klasično glasbo in pozna Bartóka predvsem kot skladatelja, ki je pri skladanju pač uporabljal tudi "folklorne elemente", in med poslušalstvom, ki posluša sodobne priredbe tradicionalne glasbe, ne pa tudi klasičnih. Za premostitev naj bi poskrbeli posegi klasičnega violinista Alexandra Balanescuja, ki mu v nekaterih komadih pomagajo člani skupine Muzsikás. Na plošči lahko slišimo nekatere izvirne posnetke z Edisonovih valjev, ki jih je naredil Bartók, priredbe v izvedbi skupine Muzsikás in isto gradivo, kot ga je Bartók obdelal za različne violinske duete. Prav ta program bodo Muzsikás (Mihály Sipos, László Porteleki, Péter Éri in Daniel Hamar), Márta Sebestyén in Alexander Balanescu ter plesalca Ildikó Tóth in Zoltán Farkas predstavili tudi na letošnji Drugi godbi. To bo pravšnja priložnost, da bodo madžarsko "podeželsko godbo" spoznali tudi tisti, ki poznajo Bartóka le kot skladatelja, ne vedoč, da je Bartók zapisal tudi tole misel: "Vsaka melodija 'podeželske godbe' je popoln komad, je klasični primer idealnega izraza glasbene misli s preprostimi sredstvi v unikatni obliki."

Rajko Muršič