NEMČIJA ČEZ VSE

Ko so “krautrockerji” utrli pot elektronskim eksperimentom in jih sčasoma vpeljali v pop formo, so naredili le pionirski korak, ki se je tedaj zdel kot stranski rokav v glavnem toku burnega dogajanja v rocku konca šestdesetih let. A v popularni glasbi se vse vrača, in ne le, da so se vrnili izvorni krautrockerji, temveč so sodobni nemški ustvarjalci “njihov” princip popeljali še dlje …

Za vse so krivi Kraftwerk. Čeprav bi z razširjeno raziskavo o začetkih serializma segli še dlje nazaj, vsaj do Karlheinza Stockhausna, če ne do Arnolda Schoenberga s prevratniških dvajsetih let tega stoletja. Ko je Stockhausen v petdesetih letih želel razširiti meje kompozicije zvoka, ga je vse skupaj kmalu pripeljalo do elektronike in njenih mnogih možnosti. Ni ga najbolj zanimal nov način ustvarjanja glasbe, temveč poslušanje. Kraftwerk so vse skupaj zapakirali v pop obliko, a še tedaj razglašali, da je njihov namen ustvariti popoln zvok, ne pa tradicionalnega skladanja harmonij. Za pravi zvok so si vzeli kar po več mesecev dela v improviziranem studiu, melodija je že prišla sama od sebe.

Ko se je glavna dvojica Kraftwerk v rosnih najstniških letih skrivala pod odejo in na srednjih radijskih valovih lovila žive programe nemških avantgardnih skladateljev, je po zaslugi prekrivanja pravega signala in atmosferskih motenj nastal zametek odprtega poslušanja zvoka. Danes so izvori posodobljeni, preskok pokvarjene CD plošče in šumenje računalniških podatkov so le odtenki, pogojeni s časom in pridobljenimi izkušnjami. Kraftwerk so zrasli v obdobju povojne Nemčije, pod močnim vplivom ideologije poenotenja. Ko so se odprli svetu, je nastala plošča Radioactivity. Ne kot odziv na grožnjo atomskega sevanja, temveč kot posledica navdušenja nad množico kratkovalovnih radijskih postaj v Ameriki, ki so mrežno pokrile prostrano ozemlje. Glasba sodobnih nemških ustvarjalcev bi bila lahko ekvivalent tega navdušenja, le radijske motnje zamenjajmo s prasketanjem nosilcev zvoka, ki lahko še bolj kot radijska postaja razdrobi lokalne posebnosti, prav tja do posameznika ...

DRUŽINA MOUSE ON MARS

Prvi, ki so “svet” opozorili na novo nemško dogajanje, so bili Mouse On Mars. Že kar prvo malo ploščo so izdali pri priznani angleški neodvisni založbi Too Pure, ki si je naredila ime s skupino Stereolab in s PJ Harvey. S tem so se začeli rušiti predsodki do elektronske glasbe in v naslednjih letih so “popustile” še mnoge “kitarsko” usmerjene založbe, najprej v Angliji, kasneje povsod drugod po razvitem Zahodu. Obenem sta Andi Toma in Jan St. Werner kmalu začela sodelovati z glasbeniki širom po svetu, praktično sta spletla celo mrežo podobno mislečih ustvarjalcev, ki je segala od sodobnega dogajanja v Chicagu do retromodernizma kakih Stereolab. V isto mrežo sta vključila še en nemški duo, Oval. Posebej Markus Popp je mednarodno izredno dejaven, z Janom sproščata avantgardistične težnje v projektu Microstoria, ki je tudi že zajel velik del inovativnih glasbenikov.

Pa vendar je glasba Mouse On Mars organsko polnejša v primerjavi z elektronskimi podrhtavanji dua Oval. Kljub bogastvu prepletajočih se semplov, začinjenih z nelagodnimi škrtanji in šumenjem, je ritmična podlaga dovolj trdna in odigrana s pravimi tolkali in basovsko kitaro. Po drugi strani se Oval in z njimi še Pole in Schneider TM lotevajo kompozicije zvoka izvorno; tako rekoč iz nič, iz suprematističnega nanašanja preprostih oblik, ki analitično preraste v kompleksno in samostojno skladbo. Vsem je skupno, da znajo prisluhniti zvoku, ki temelji na motečih elementih, kot so preskok gramofonske igle, razna prasketanja in pokanja, močni odmevi, vse podkrepljeno z neskončno repeticijo. Skratka, zanima jih vse, kar poklicnim producentom pomeni pravo nočno moro. Ali, moteči elementi so sestavni del zvoka, in ne le začimba, do kamor so prišli novopraksarji in triphoperji.

“Kje je tu glasba?” morda kdo poreče ob teh prevratniških mislih. Odgovor se skriva predvsem v poslušalcu, naj sam najde odgovor na fundamentalna vprašanja. Stefan Betke (ki se skriva pod imenom Pole), Dirk Dresselhaus (ki ga poznamo pod imenom Schneider TM) in Oval puščajo interpretacijam prosto pot. V suprematističnih dodajanjih sestavin so lahko povsem samozadovoljivo ustvarjalni, verjamem celo, da se jim je marsikateri preblisk posrečil z nasmeškom na ustih in s poslušalčevo nerodno reakcijo v mislih.

Ampak brez strahu. Niso zgolj prekucniki, ki bi naravnost na glavo postavili vse, kar imamo za normalno v glasbi. Njihove skladbe imajo ritem, imajo mehko dubovsko podlago, večinoma so vsi elementi v tempu, to seveda z današnjo že najcenejšo opremo ni kak dosežek. Presežek je v odmikih, v previdnem dodajanju in odvzemanju, v prekrivanju tkiv, v elektronskih interferencah, ki sovpadajo po naključju ali po intervenciji izkušenega ustvarjalca. To jih ločuje od godbe, narejene na tekočem traku, kjer elektronika teče svoj mehanični tek.

DRUŽINA TO ROCOCO ROT

Ne bom prvi, ki je ugotovil, da je med avantgardo in glasbo za ozadje le korak. Berlinski skupini To Rococo Rot gre iskati primerjave v starih nemških skupinah, ki so prav tako iz resne, skoraj akademsko skrbne analize zvočnih in glasbenih možnosti prešle v popularne oblike in končno pomembno vplivale na razvoj današnjih elektronskih hibridov. TRR prav tako skoraj analitično pristopajo h gradnji zvočne slike. Običajno začnejo s preprostim vzorcem ali s skupino vzorcev, ki jih skrbno sestavljajo v celovito skladbo. Zelo kraftwerkovsko! Nemško preračunljivo. Hladno studiozno. Pa vendarle se med kombinacijami skoraj matematično odrejenih vzorcev skriva organsko gibanje, ki raste in raste, kot embrio, ki se razvije iz ene same celice. Nikoli ne izbruhnejo v crescendo velikega orkestra. Njihova godba je introvertirana, zadrževana, prav nič rockovsko sproščujoča, niti ni plesna, prej blizu nevarnemu robu lartpurlartizma. Pravzaprav se zdi, da je hoja po robovih njihov glavni namen. Preizkušajo meje med človeško ustvarjalnostjo in mehaničnim tekom glasbe, ki odseva duha postinformacijske dobe. Ne postmoderno, s citati, resničnimi in prikritimi, ampak ustvarjalno, celo izzivalno. Preizkušajo naše čute, ko natančno odrejene vzorce pripeljejo v področja nedokončanih melodij ter prestopajo nejasne meje med programsko glasbo in avtonomnim človeškim ustvarjanjem. Sedaj, ko je tehnologija dostopna praktično vsakomur, se podobne dileme porajajo na vseh področjih ustvarjanja glasbe. V polju popularne kulture so se tega pionirsko lotili (spet ti) Kraftwerk z znamenitim albumom The Man Machine, in tega v čistem estetskem pogledu ni presegel nihče. Obstajajo le številne različice, ki v duhu časa raziskujejo ta nikoli do konca razrešen odnos med strojem in človeškim umom.

S TRR sta povezani vsaj dve skupini. Basist Stefan Schneider igra vzporedno v Kreidler in kitarist Robert Lippok v Tarwater. Oboji v projektih dodajajo analogno dimenzijo zvoka in tako nekaj več toplote glasbenemu androidu. Smernice kažejo na razvoj v vse smeri hkrati. Torej več živega igranja, bogatejša zvočna struktura in po drugi strani poudarek na plesnih ritmih. In celo petje, kar so oboji pomenljivo nakazali v nekaj skladbah s svojih zadnjih plošč.

DRUŽINA NOTWIST

Mestece Weilheim blizu Munchena je primer kraja na obrobju. Zato pa je dejavnost tamkajšnjih glasbenih zanesenjakov toliko večja in odprta do različnosti. Glavni katalizator dogajanja je skupina Notwist, iz katere izhajajo še vsaj tri dokaj različne projektne skupine. Vezni člen je bobnar Markus Acher, ki priznava, da “smo del scene v Weilheimu, skupaj s projektnimi skupinami Console, Tied And Tickled Trio, Couch, Alles Wie Gross …, ampak imamo prijatelje po vsej Nemčiji, Evropi in širše.” Prav ta odprtost najbolje odseva v sami glasbi Notwist, ki je neverjeten konglomerat vplivov sodobnosti, križane s preverjeno preteklostjo. Pri tem so vendarle previdni; spoj plesnih ritmov in “visokega” jazza se je že izkazal za stranski rokav fuzije žanrov, v skrajni obliki izražen v tako imenovanem acid jazzu. Notwist se ogibljejo prežvečenim vzorcem, iščejo sveže rešitve in jih ovijajo z lepljivimi melodijami. Poslušalci pa so zlahka zmedeni, le kam naj uvrstijo glasbo, kjer poleg petja razneženih Sebadoh iz obeh zvočnikih prodira elektronsko škrtanje in se vmes pojavi freejazzovski saksofon? “Ja, včasih razmišljamo, kako se bodo poslušalci odzivali na našo glasbo, ampak to ne vpliva na naše odločitve. Radi ustvarjamo glasbo, kakršno bi poslušali sami.”

Primerjava s sodobno čikaško sceno se ponuja kar sama. Tudi Notwist so se konec osemdesetih let kalili v kitarsko nabrušenem punk rocku in hard coru. Vendar so z vsako naslednjo ploščo storili korak naprej k sofisticiranemu izrazu, najprej so več pozornosti namenili sami strukturi pesmi, kasneje so začeli vpletati za kitarski rock netipična glasbila. Zadnji prelom s preteklostjo se je zgodil s pridružitvijo mojstra semplerja, Martina Gretschmanna, ki je na četrtem albumu Shrink dodal elektronska brnenja in šumenja, sam pa deluje pod imenom Console in ustvarja soundtrack za umišljene filme. Brata Acher po drugi strani združujeta nasprotja v Tied And Tickled Trio, saj freejazzovsko eskapado spremljata s statično elektronsko podlago. Potrebno mehkobo v zvoku pa trio dosega z uporabo starinskih izvorov, kot so parne orgle ali kar doma narejene klaviature. Še en primer samoiniciative v okolju, kjer se tehnologija še ni zajedla v vse pore “človeške” ustvarjalnosti. Zato pa Markus sprejema glasbo drugih odprtih ušes in brez predsodkov. Ni nujno, da se osebni okus sklada s tistim, kar bi rad naredil sam, različnosti le pomagajo k utrjevanju estetske vrednosti lastnega početja. Lista priljubljene godbe pa je več kot presenetljiva … “Elektronika: I.S.A.N., Wunder, Autechre, Boards Of Canada, Kemmerflimmer Kollektief. Jazz: Tim Berne, stare plošče Impulz in Blue Note; stare stvari Leonarda Cohena in Neila Younga, ska iz petdesetih in šestdesetih let. Rocksteady in “pop” glasba: Blur, Stina Nordenstam, Talk Talk, Madonna …”

Notwist bi pred leti verjetno naleteli na skupni odpor poslušalcev in kritikov. Vendar, kot običajno tečejo stvari, se dogajanje iz podzemlja vse hitreje širi navzven. Pravzaprav novosti vse hitreje prodirajo v občo zavest, in kar je bilo včeraj skrito ušesom večinskega poslušalstva, je danes dostopno (tako ali drugače) praktično vsakomur, ki mu je vsaj malo do drugačnosti. Če so se včeraj plošče Karlheinza Stockhausna še prašile na policah zakotnih prodajaln plošč, so danes iskane vsepovsod. Razen pri nas, seveda.

Janez Golič

Izbrana diskografija

COUCH, Fantasy (Kitty-Yo, 1999)

KREIDLER, Appearance and The Park (Kiff SM, 1998)

MOUSE ON MARS, Autoditacker (Too Pure, 1997)

NOTWIST, Shrink (Big Store, 1998)

POLE CD1 (Kiff SM, 1998)

SCHNEIDER TM, Moist (City Slang, 1998)

TARWATER, Silur (Kitty-Yo, 1998)

TO ROCOCO ROT, The Amateur View (City Slang, 1999)