NINJA TUNE

Future beat poetry, cheese funk, space jazz in wonk music na samem koncu postmoderne multimedijske kulture

Če je izraz postmodernizem že prevečkrat obravnavan in konstantno nedefiniran v teoretičnih krogih, bi nujno rabil pošteno rehabilitacijo. Če ne drugače, pa zaradi dojemanja nadsvetlobnih multimedijskih dogajanj, ki na koncu ne dopustijo nič drugega, le še obrat v preteklost. Deloma tudi zaradi pomanjkanja trenutnih in svežih informacij. William S. Burroughs je v besedilu Nova Express opisoval deviantnega človeka z imenom Subliminal Kid, ki je po vsem mestu nastavljal mikrofone, njegovi agenti so snemali vse mogoče, od ljudi, ki se pogovarjajo v barčkih, prometa, pa do najšibkejših in nepomembnih zvokov, ki so potem obdelani prišli nazaj v zavest ljudi po zvočnikih, ki so bili montirani na ulicah. Burroughsova navodila za uporabo prenosnega magnetofona najdejo smisel v psihičnem terorju, v vznemirjanju javnosti. Podobno kot navodila za eksperimentalno in manipulativno uporabo semplerja, če se preselimo v obdobje Burroughsove smrti. Če normalen zvok predelamo, ga razrežemo in z njim manipuliramo, dobimo vedenje, ki se obrača proti obstoječemu sistemu. Burroughsova cut-up tehnika je nedvomno vplivala na zgodnje poskuse rezanja trakov, lepljenja vinilov in podobne eksperimente, ki so tehnično nadaljevanje dobili v japonski napravi z imenom sampler. Če je bila pri Burroughsu kot sredstvo manipulacije uporabljena beseda, pri hip hopu stare funk plošče, se pri modernih urbanih bojevnikih, ki brez spoštovanja mešajo vse vrste tradicij, kot sredstvo pojavljajo vsi razpoložljivi mediji. Brez usmiljenja in popolnoma neodvisno od glasbene, filmske, književne ... industrije.

Za krinko jazza, hip hopa, bobna in basa, big beata in ambientalne godbe se skriva prava podoba založbe Ninja Tune. Če se DJ Vadim bori za pravo podobo hip hopa, se Mixmaster Morris posveča neokrnjenim ambientom, Coldcut pa poskušata vrniti glasbo k njenim protestnim koreninam v vseh alternativnih godbah drugega konca tega stoletja. Imamo tri različne delovne vzgibe, ki pa se brez velikih problemov združijo pod streho založbe Ninja Tune. Zamisel o založbi in imenu Ninja Tune sta leta 1990 dobila ustanovitelja in lastnika Jonathon More in Matt Black, ko sta kot Coldcut na turneji obiskala Japonsko. Zaradi fascinacije z bojnimi liki v japonskih filmih je ime ostalo takšno, kot je. Za profil dua Coldcut poglejte Musko št. 8-9, 1998, drugo, o Ninja Tune še ne povedano (in tega je veliko preveč), sledi sedaj. Ninja Tune je ena od največjih angleških neodvisnih založb, ki se ne zanašajo na pogodbe z velikimi založbami, ampak imajo rade nadzor nad izdelki in nenazadnje nad zvokom. Reference so običajno še Mo’Wax, Warp in Rephlex, nemški !K7 in Compost, ter avstrijska založba G-Stone, ki jo vodita Kruder in Dorfmeister. Le Warp in Ninja Tune pa sta dosegli zares velik obseg delovanja, ki vključuje skoraj vse zvrsti elektronske glasbe. Za nameček pod Ninja Tune spadata še dve manjši založbi, N Tone, ki je namenjena bolj eksperimentalnim in ambientalnim godbam, ter Big Dada, ki je namenjena spodbujanju britanskega neodvisnega hip hopa.

Zvok

Ninja Tune ima specifičen zvok, čeprav zaradi raznovrstnosti glasbenih zvrsti, ki so uvrščene v katalog založbe, to zveni narejeno. Če pogledate po trgovinah s ploščami, ima Ninja Tune posebno sekcijo, prav tako kot Tresor, Warp in Mo’Wax. Glavni del produkcije vsebuje neke vrste hip hop v čistejših, umazanih in popolnoma zabrisanih oblikah. Ljubezen do debelih breakbeatov dopolnjujejo zbirke starih plošč najljubših jazzovskih glasbenikov, funk skupine, ki so že zdavnaj pozabljene, in vse vrste eksotičnih zvokov, ki so jih prinesli člani založbe. Vsak iz svojega dela sveta. Število glasbenikov pri Ninja Tune je precej veliko, tako da se bomo omejili na najbolj očitne.

Med prvimi, ki so izdajali albume za Ninja Tune, je kolektiv DJ Food, ki sta ga na začetku sestavljala Matt Black in Jonathon Moore, kasneje pa sta k sodelovanju pritegnila še Patricka Carpenterja in druge sodelavce, ki pa se stalno menjajo. Rezultat so albumi z imeni Jazz Brakes vol. 1-5, v prvi vrsti namenjeni didžejem, in Recipe For Disaster. Mešanica hip hop brekbeatov, umazanega funka ter jazza, ki na trenutke meji na sofisticiran kič, je dobila tudi remiksarski tretman z albumom Refried Food. Ninja Tune ne veljajo zastonj za remiksarsko velesilo med elektroniki. Kosajo se celo z napori, ki jih v velikansko število predelav vložijo Roni Size in njegova bristolska drum’n’bass ekipa. Podobne remiksane albume so izdali še DJ Vadim, Coldcut, Neotropic ..., EP-jev, ki kar pokajo od različnih verzij in predelav, pa je tako ali tako preveč. Veliko presenečenje je, če na singlu, ki ga izda Ninja Tune, ni remiksov.

V staro šolo založbe sodijo še 9Lazy9, London Funk Allstars, Funki Porcini, Up, Bustle and Out in Herbaliser. 9Lazy9 (Keir Fraser in James Bradell) sta bila vpletena v industrijsko sceno v osemdesetih, tudi kot del skupine Last Few Days, ki je bila nekaj časa skupaj na turneji s skupino Laibach. Ker sta se oba naveličala sive glasbe in temačnih mest, sta se leta 1992 preselila v Rim in začela uživati v soncu in kapučinu. Podobno pot je naredila tudi njuna glasba, ki je sedaj trdno v področju globokega funka in umirjenega jazza (albuma Paradise Blown, ElectricLazyland). Funki Porcini je še eden izmed eksotičnih primerkov v ekipi Ninja Tune, saj trmasto vztraja, da je Funki njegovo pravo ime. Naveličan Anglije se je najprej preselil v San Francisco, kjer se je zapletel v eksperimentalno industrijsko sceno in se naučil igrati saksofon. Naslednja postojanka je bila Nemčija, idealno prebivališče pa je za desetletje našel v Italiji. Funki sedaj živi v Brightonu, ker je hotel ostati čim bližje morju. Pri Ninja Tune ima za seboj tri albume (Hed Phone Sex, Love, Pussycats and Carwrecks in mini LP Let’s See What Carmen Can Do), ki nekako odražajo eklektično naravo njegovih potovanj z mešanico bobna in basa, perverznega jazza in drugih začinjenih godb. Pri Up, Bustle and Out se običajne sestavine Ninje križajo s španskimi in orientalskimi vplivi, ki so odsev potovanj, ki jih ima za seboj Rupert Mould (Senor Roody). Ob pomoči zvočnega tehnika in človeka neskončnih talentov, ‘Clandestine’ Eina, je ustvaril dva albuma: One Colour Just Reflects Another in Light’em Up And Blow’em Up.

V hip hop okolju Londona in okolice sta se kalili skupini London Funk All Stars in The Herbaliser. Prva je izdala dva albuma (London Funk Vol. 1 in Fleash Eating Disco Zombies vs. The Bionic Hookers From Mars), sestava pa gosti navdušence stare šole (old school) iz Blapps posse, v mešanici gladkega jazza in trip hop smoga. Reference so acid jazz in trip hop skupine, na primer Galliano ...

Pri definiciji trip hopa se tako skoraj vedno omeni tudi ime Ninja Tune. Deloma upravičeno, saj bi zvrst, ki se pri Ninja Tune imenuje akustični, eksperimentalni hip hop, lahko dojemali kot trip hop. A še vedno ostane odprtih preveč pikolovskih definicij, ki pa na koncu vedno pridejo iz nedefinirane mešanice, posplošene kot Ninja Tune Sound. Najlepše manifestacije celotne podobe založbe nudijo tri kompilacije: Ninja Cuts, Funkjazzticle Tricknology; Ninja Cuts, Flexistentialism; Ninja Cuts, Funkungfusion. Krajši sprehod skozi starejše gradivo založbe ponuja tudi ColdKrushCuts, miks trak, ki je zamišljen kot didžejevska bitka med Coldcut/DJ Food in Japoncem DJ Krushom, preigrava pa izključno stvari, ki so izšle pri Ninja Tune. Na kompilacijah slišimo tudi izredne goste, ki jih je Ninja Tune novačila, a so se na koncu odločili za druge založbe. Nekaj komadov so tako prispevali Luke Vibert, Ashley Beedle (+Uschi Classen Band) in Kruder and Dorfmeister. Tudi Tom Jenkinson (Squarepusher) je za Ninja Tune naredil izjemo pri remiksanju drugih glasbenikov. Trditev, da je remiksanje kraja zvoka, je prelomil s tremi remiksi za DJ Fooda in East Flatbush Project.

Tisti hip in oni hop

Četudi je hip hop navzoč skoraj v vsakem izdelku založbe, ga le stežka najdemo v čisti obliki. Herbaliser (Jake Wherry in DJ Ollie Teeba) sicer delata neke vrste hip hop, ki pa je povečini akustičen in se spogleduje tudi z drugimi glasbenimi žanri. Še najlepša primerjava bi bila s philadelphijskimi The Roots v njihovih najbolj akustičnih jazzovskih momentih. Avtentičen hip hop občutek daje skupini Herbaliser Newyorčanka What What na vokalih, pravi bobni in basi pa akustičen zvok prenesejo tudi na oder, kjer Herbaliser nastopajo kot sedemčlanska zasedba. Jake in Ollie sta zrastla ob jazzu, funku, elektru in hip hopu. Jake je igral v različnih skupinah, medtem ko se je Ollie takoj posvetil didžejevskemu poslu. Skupaj sta prišla zaradi skupine The Propheteers, v kateri je Jake igral bas, Ollie pa je bil eden od producentov. Leta 1995 ju je sprejela Ninja Tune, sledila pa sta dva albuma: Remedies in Blow Your Headphones. Na drugi strani hip hop spektra je DJ Vadim, ki prisega na bolj puristične ideale hip hopa. Didžej ostaja v centru pozornosti, breakbeati pa so počasni in 'fat', kot da bi se ustavil čas. Le redko lahko v Vadimovi produkciji (album USSR Repertoire) slišimo MC-ja, saj skuša hip hop producirati po podobnih načelih, kot so veljala na začetku, v sedemdesetih. Njegov hip hop je eksperimentalen, z množico čudnih zvokov. Navdihujejo ga škripajoča okna, hrup mašin, posnetki telefonskih pogovorov, avantgardna umetnost in konkretna glasba (musique concrete). DJ Vadim (Andre Gurov) se je rodil v Rusiji, večino življenja pa je preživel v Londonu. Ko je z založbo Jazz Fudge, ustanovljeno leta 1994, pridobil več pozornosti, sta se zanj začeli potegovati Ninja Tune in Mo’ Wax. Zaradi sproščene atmosfere je zmagala slednja, vendar pa Vadim poleg raziskovanja obrobij hip hopa med drugim sodeluje tudi s Kevinom Martinom in druščino pri projektu The Bug, pri Jazz Fudge ter pri gibanju Support The ‘Stop RandB Killing Hip Hop’ Movement.

Hip hop glava ostaja tudi ena od najnovejših pridobitev založbe, Kanadčan Kid Koala. Ukvarja se predvsem z lo-fi zvoki in skratchmološko waxploracijo; to ga uvršča v druščino, ki jo sestavljajo Peanut Butter Wolf, Invisibl Skratch Picklz, X-Men, Scratch Perverts ... Glavnino hip hopa Ninje pa vendar dobimo pri založbi Big Dada.

Big Dada

Big Dada je nastala junija leta 1997 z nalogo, da se posveča inovativni hip hop produkciji, pri kateri ni važen geografski izvor. Najboljši pregled materiala založbe Big Dada nudi kompilacija Black Whole Styles iz lanskega leta. V dobri uri dobimo vpogled v različne stile, ki jih producirajo Roots Manuva, Abstract Rude, New Flesh For Old, Part 2andJuice Aleem, Saul Williams in druščina. Big Dada je za zdaj prišla do kataloške številke deset, kljub temu pa je vznemirjenje zaradi inovativne majhne založbe večje kot pri katerikoli drugi britanski hip hop založbi.

Za prvi polnovreden album, Brand New Second Hand, je poskrbel Roots Manuva (Rodney Smith). Album je mešanica glasov z značilnim reggae vplivom in hip hopa z dubovskimi in dancehall lastnostmi. Manuva je prvič stopil za mikrofon, ko so na lokalnem sound systemu vrteli The Scientists. Od tod naprej se je začel nagibati k hip hopu (Rakim, Public Enemy, Hijack ...). Roots Manuva je trenutno povsem upravičeno na vrhu britanskega hip hopa, EP Juggle Tings Propper pa se sprehaja po vrhovih neodvisnih lestvic v NME-ju in Melody Makerju.

Debutantski album napovedujejo tudi New Flesh For Old, imenoval pa naj bi se Hieroghettofication. Glavna vokalista sta Toastie Taylor in Juice Aleem, album pa menda zveni grobo, a vendar odlično. Podobne tiskovne izjave ter obljube, da je že v obtoku na dub ploščah, naredijo album, izdan pri založbi Big Dada, zanimiv, še preden izide. Sicer pa debut pri založbi napoveduje tudi El-P iz newyorške skupine Company Flow. El-P je že prispeval interpretiran komad na EP-ju Roots Manuve, Juggle Tings Propper.

Ambientalci

N Tone obstaja s točno določeno nalogo, če o točno določenih nalogah pri Ninja Tune sploh lahko govorimo. N Tone je eksperimentalna in ambientalna sekcija, ki je nastala maja leta 1994, soustvarjajo pa jo Cabbage Boy, Neotropic, Fink, The Irresistible Force, Animals On Wheels ... Kot je navada, se založba v zaokroženi podobi pojavlja na kompilacijah Tone Tales From Tomorrow vol. 1-3. Velik del kataloga zavzema Riz Maslen ali Neotropic. Riz se je na začetku glasbene kariere ukvarjala z eksperimentalnimi rockovskimi skupinami, navdušenje nad hip hopom, elektrom in dubom pa jo je pripeljalo do sodelovanj z duom Future Sound Of London. Za album Accelerator je zapela nekaj komadov, slišimo pa jo tudi na zadnjem izdelku FSOL, na albumu Dead Cities izpred dobrih dveh let. Riz se je medtem naučila uporabljati studijsko opremo in začela eksperimentirati pod imeni Neotropic in Small Fish With Spine. Pri N Tone je izdala dva albuma: 15 Levels Of Magnification, ki obravnava paranojo in konstantno prisotnost nadzornih kamer, in Mr. Brubaker’s Strawberry Alarm Clock, ki je narejen na bolj osebni ravni.

Mixmaster Morris je pri N Tone izdal samo album It’s Tomorrow Already, in vendar je ena od kultnih osebnosti britanske elektronike, ki se v medijih pojavlja že od leta 1985. John Peel je Morrisa celo poimenoval »moj naravni naslednik«. The Irresistible Force je nastala leta 1987, Morris pa je takrat izdal le dva EP-ja. Kasneje se je pridružil založbi Rising High z dvema albumoma (Flying High in Global Chillage) chill out ambientov. Mixmaster Morris se je posvetil popularizaciji ambientalne elektronike, to potrjuje z neštetimi DJ termini, radijskimi oddajami in do nedavnega celo s kolumno v reviji Mixmag. Mimogrede, njegova spletna stran (www.southern.com/MMM) je nujna za vsakega elektro frika.

N Tone je mešanica različnih vplivov in različnih projektov, za katerimi se skrivajo še Si(mon) Begg (Cabbage Boy), Atom Heart in Burnt Friedman (Flanger) ter video sekcija založbe Ninja Tune (Hex).

Squarepushery

Ta pridevnik se običajno uporablja, če skušamo opisati glasbo, ki uporablja kičast jazz in fusion ter nekonvencionalne drum’n’bass breakbeate, ob katerih bi zagrizeni navdušenci bobna in basa pozeleneli. Squarepusherska šola nedvomno obstaja, še posebej pa nas o tem prepričajo Amon Tobin, Animals On Wheels, Mr. Scruff in nemški Clifford Gilberto, Rhythm Combination. Chocolate Weasel (nekdanji junglist T-Power), ki bi ga lahko uvrstili v omenjeno kategorijo, sicer prihaja iz drum’n’bass okolja, a se na albumu Spaghettification posveča dubovsko okuženemu elektru. To ga izključuje iz levo usmerjene druščine, ki za ustvarjanje glasbe ne priznava pravil. Ravno to nepriznavanje konvencij nam dokazuje, da alternativa v glasbi še vedno obstaja. Mainstream je morda uničil in zmanjšal obseg in pomen undergrounda, napačno branje navodil za uporabo glasbenih naprav pa ta mainstream vedno znova radikalizira. Inovativna in nekonvencionalna raba glasbene mašinerije je avantgardna. S to avantgardo se lahko identificirajo prej našteti glasbeniki, ki spadajo med zadnje prišleke k založbi Ninja Tune. Opis njihovih dejavnosti bi bil brez pomena, zato o vsakem posebej kdaj drugič. Odpirajo namreč še eno glasbeno nišo, ki širi zvok založbe.

Če bi mogli potegniti skupne točke vseh plošč založbe Ninja Tune, od Hip Hop Eksperimentov Mad Doctorja X-a do remiksov Ryuichyja Sakamota, podzaložb Big Dada in N Tone, vseh sodelovanj in multimedijskih akcij, bi bili v precejšnji zadregi. Lahko sicer rečemo, da sta značilni obsedenost s funky breakbeati, sluzastim jazzom in funkom ter pretirana zasvojenost s semplanjem in eklekticizmom. Vendar pa založbe Ninja Tune ne moremo ujeti, podobno, kot je neujemljiv postmodernizem, s katerim smo začeli. In pazite, zmeda bo postala še večja. Sploh še nismo omenili video sekcije Hextatic, računalniških programov in simulacij, galerijskih instalacij, političnih dejavnosti, večine novejših glasbenikov ...

Zgodba pravi takole: pod idejo Ninja Tune se je zbrala druščina bratov in sester iz oddaljenih delov galaksije, da bi ušli zasužnjevanju hiphopulacije in odkrili pravi pomen flip flopa. Pohod, ki se je na začetku zdel nedolžen, se je spremenil v razkazovanje nevarnega intergalaktičnega orožja, ki je namenjeno zmagi nad Navadnim, ki vlada majhnemu modremu planetu. Kraljestvo funka je bilo ujeto v vladavini Normalnega, Ninje pa so gverilsko prinesle smrtonosne melodije in mrežo uporniških informacij, da bi ustvarili protistrup. Skrita smrtonosna orožja v hiphopulaciji so tako premagala Navadnost, dolgo čakanje in napori Ninja Tune pa so se obrestovali ...

Jure Matičič