Urbana črnina

Novi divji zahod

Zahodnoobalni hip hop počasi dobiva novo podobo. Predstavljamo vam mlade upe in favorite prihodnosti črne godbe.

John Wayne in njemu podobni divjezahodni junaki so seveda veliko preveč bledi, da bi se z njimi ukvarjali v rubriki z imenom Urbana črnina. Leonejevi junci so že bliže kvalifikaciji, vendar kljub temu izpadejo še pred ožjim izborom. Skozi prvo sito se lahko prebijejo zahodnjaški modeli, ki so poleg hladnokrvnosti, korajže in sočnih enovrstičnic znali iz instrumentov zvabiti vsaj nekaj funku podobnega: recimo George Clinton in njegova obširna zasedba Parliament/Funkadelic/P-funk. Drugo sito bo zanje že pretesno, skozenj pa se prebijeta prva in druga generacija zahodnoobalnih rapperjev: predvsem N.W.A. in njihovi kasnejši izrastki. Pa vendar tudi zdaj še nismo popolnoma fokusirali objektov naše pozornosti za majski izvod Urbane črnine. Ampak zdaj je verjetno čas, da odkrijemo predpoletne junake, o katerih bo tekla beseda: veliko jih je, a le najboljši so si zaslužili, da bodo v cenjeni reviji objavljeni pod urbanim naslovom. Zahodna obala se prebuja in tole pisanje je namenjeno skupinam, za katere mnogi sploh še slišali niste, saj v slovenske medije bolj stežka prodrejo – že zaradi tega, ker so "westarji"”, hip hop konzumirajoča publika v Sloveniji pa navadno preferenčni glas daje vzhodnoobalnim rapperjem. Ampak, morate priznati, da s pomladjo in povečano dozo sončnega sevanja vse bolj prija tudi hedonistična kalifornijska godba …

Če hočemo v polnosti razumeti trenutno vrenje na ameriškem zahodu, moramo najprej na hitro preleteti, kaj se je tam dogajalo pred tem. Oris bo zavoljo večkratnega pisanja o tem samo pregleden in zelo "šnelkursarski" (skratka, ne držite me za jajca, če bom kaj izpustil!). Prodor zahodne obale se je začel s hustlerskimi poemami Icea T-ja, še bolj pa z eksplozijo najstniških, divjih in brezkompromisnih Niggers With Attitude, ki so v resnici postali plodilci novih idej in tokov v rap glasbi. Še posebej potem, ko so se razšli in so njihovi trije največji egi – Ice Cube, Eazy-E in Dr. Dre - okoli sebe začeli zbirati še neuveljavljene rapperje in skupine. Iz Cubovega vrtička so tako zrasli Da Lench Mob, Mack 10, WC in Yo-Yo; Eazy je bil lastnik in izvršni direktor založbe Ruthless, ki je bila močno prisotna predvsem v lokalnih kalifornijskih krogih, največji komercialni strel pa so bili Bone Thugs-N-Harmony; Dr. Dre pa je na noge postavljal založbo Death Row, ki je svetu dala Snoopa Dogga, Kurupta in Nata Dogga (Tha Dogg Pound) ter Lady Of Rage. Vsi ti so skupaj z Drejevim polbratom Warrenom G-jem pomenili srčiko nove muzične veje – G funka. Nekaj svojega na zahodu je Coolio, v drugo ligo (po globalni medijski izpostavljenosti in prodanih izvodih) sodijo Too Short, Ras Kass, DJ Quik, Spice 1, Paris, King Tee, Sinister in še kdo. Posebno poglavje so chicano rapperji – muzikanti latinskoameriškega rodu, ki so vseskozi sestavljali pomemben del podobe zahodnoobalnega hip hopa, Cypress Hill, Funkdoobiest, Mellow Man Ace, (Kid) Frost in Latin Alliance pa nedvomno sodijo tudi na spisek medobalno in mednarodno uveljavljenih rapperjev. Če bi iskali skupno točko med vsemi naštetimi izvajalci, bi jo našli predvsem v tematikah besedil: opisi gangovskega življenja na ločnici med življenjem in smrtjo, zvodništvo, nebrzdana spolnost, razpečevanje drog, provociranje policije, zakajanje z ganjo, celonočne hedonistične zabave v družbi homiejev in postavljaštvo ter medsebojno rivalstvo – pač teme, ki jih ponavadi popredalčkamo v kategorijo gangsta rap in ki so v diametralnem nasprotju z bolj akademskimi (conscious, problack) razpredanji, ki so bila v tistem času popularna med vzhodnoobalnimi rapperji.

Seveda pa je bilo tudi na zahodu kar nekaj izvajalcev, ki so izstopali bodisi iz zvočnega bodisi iz vsebinskega sobesedila glavnotočne zahodnoobalne produkcije. Michael Franti, včasih z Disposable Heroes Of Hiphoprisy in zdaj s Spearhead, je že eden takih, ob boku pa mu stojijo še netipični Pharcyde, Del Tha Funky Homosapien in Hieroglyphics ter Alkaholiks s celotnim Likwit Crewjem, iz katerega še posebej visoko štrli Xzibit. In prav iz tega moštva je zrasel eden izmed tistih, ki sestavljajo novo zvočno in vsebinsko podobo zahodnoobalnega hip hopa: Defari. Defari, v civilu sicer srednješolski učitelj zgodovine in sociologije, je z lani izdanim odličnim prvencem Focused Daily za veliko (za hip hop razmere, kajneda) založbo Tommy Boy pri nas še najbolj znan, vendar pa mu za ovratnik že dihajo Ozomatli, Black Eyed Peas in Rasco (glej februarsko Musko), kmalu pa bodo sapico dodali še drugi, predvsem: The Coup, Styles Of Beyond in Jurassic 5. Ko bodo eksplodirali, se spomnite, da ste o njih najprej brali v Muski.

Styles Of Beyond je duo rapperjev Ryuja in Takbirja, ki sta doma v osrčju doline San Fernando, slabih 100 kilometrov južno od Los Angelesa. Kraj je bolj kot po hiphoperjih znan po hudo produktivnih porno producentih. Ryu in Takbir trdita, da je v dolini San Fernanda še ogromno dobrih MC-jev in da bi za L. A. hip hop lahko pomenila to, kar je Brooklyn za N. Y. Prvi, ki je "sfuraval" muziko Styles Of Beyond, je bil DJ Revolution iz popularne radijske rapperske oddaje The Wake Up Show. Njun prvi singel je bil Killer Instinct, ki ga je produciral DJ Revolution, na mikrofonu pa se je pojavil še Divine Styler, ki ga mogoče poznate iz starejših obdobij pri House Of Pain. Založba Bilawn je lani izdala njun prvenec 2000 Fold, ki je poln produkcijskih in besednih poslastic ter duhovitih obratov.

The Coup je prav tako duet, tokrat didžejke in producentke Pam the Funkstress in rapperja Bootsa Rileyja. Le-ta je nadvse ponosen na svoje komunistične korenine, ki jih v revolucionarnih, problack besedilih jasno in glasno izpoveduje že od leta 1993 naprej. Kar mu gre najbolj na živce, so poeti revolucionarnih načel, ki hočejo rappati, čeprav ne poznajo osnov mikrofonske govorice: metafor, obratov, komparacij … (URB, #63, jan/feb 1999). Boots jih obvlada. Recimo: don'be microsoft / be macintosh with hard drive. Muzika je organska, živa, odigrana s pravimi instrumenti (a la Roots in Spearhead) in je pravi plesni kalifornijski funk, ojačen s trobili in pihali, v najbolj žmohtnem (clintonovskem) pomenu besede. Po prvem albumu Genocide and Juice iz leta 1994, ki ga je založba Wild Pitch distribuirala le po San Franciscu z okolico (Bay Area), je lani pri neodvisni hiši Dogday izšla še plošča Steal This Album. Kaj še čakate?

Jurassic 5. He he. Zagotovo ste najprej pomislili, da jih je v skupini pet. Pa jih ni, saj jih je šest. Skupina je konglomerat dveh zasedb, Unity Committee in Rebels of Rhythm. Skupini sta za hec posneli skupni komad – Unified Rebelution – in vsi so mislili, da gre za en band. Pri tem je potem tudi ostalo. Jurassic 5 je hud band, štirje črni rapperji (Chali 2na, Akil Mark 7even, Zaakir) in dva bela didžeja (NuMark in Cut Chemist). Cut Chemist in Chali 2na sta mimogrede še člana multi-kultijev Ozomatli, pa tudi drugi so zelo odprti za stranske projekte. A najboljši so, ko stopijo skupaj. Njihov leta 1997 izdani EP je klasični material in mnogo nas je (menda predvsem v Evropi in Aziji), ki že zelo težko pričakujemo kakšen daljši izdelek losangeleške šesterice. Ni je namreč boljše reči, kot je veselje ob poslušanju banda s štirimi tako dobrimi MC-ji – kot da bi se človek vrnil nazaj v zgodnje čase hip hopa, ko je šlo predvsem za medsebojno igrivo dokazovanje sposobnosti in za žur. Kako že rečejo Jurassici? Let's take it back to the concrete streets, / original beats from real live MCs. / Playground tactics, no rabbit-in-a-hat tricks, / just that classic rap shit from Jurassic. Nimam kaj dodati.

Napo-Lee-Tano