Letnik: 1999 | Številka: 5 | Avtor/ica: David Braun

Enostavno: Peter Brötzmann. In prav nič več!

Bilo je leta 1968, ko je Don Cherry eksplozivno igro tega, takrat šestindvajsetletnega nemškega saksofonista poimenoval Machine gun. Še istega leta je Brötzmann samostojno izdal ploščo s tem naslovom in od takrat ga poznamo samo kot Mr. Machine gun. O jej, kako smo se motili …

Ko sem takole prebiral pisane besede o Petru Brötzmannu in poslušal njegove plošče, da bi si zagotovil sveže zamisli za intervju, sem dobil vtis, da mora biti možakar, s katerim se bom za Musko pogovoril, orjak, macho, nasilnež in razbijač. Da me bo najbrž nadrl ali celo pretepel, če ga bom kaj vprašal; da bo kričal name in hrumel, če mu kaj ne bo všeč. Kar malce strašljive so besede, ki sem jih našel ob branju literature o Brötzmannu: brutalna, možata, nasilna glasba; nekateri so pisali o “nemškem” jazzu; neki cepec je celo uporabil besedo “fašistoidna” glasba. Čeprav sem že nekaj časa oboževal prvinskost Brötzmannove glasbe, me je najedal čuden občutek strahu!

Pred intervjujem je bil sedmoaprilski koncert: bobnar Willi Kellers, basist Christoph Winckel ter pihalca Roland Komitow in Peter Brötzmann (sladki sad grenkega leta 1941) so dobri dve uri divjali pred občinstvom graškega kluba Stockwerk; poslušalce si lahko naštel na prste. Igrali so za vsakega izmed prisotnih: s pogledom je Brötzmann izbiral med prišleki in se jim zjokal in izkričal skozi Saxov tenor, bariton in klarinet. Bil je šok, ki nas je predramil in premamil, da smo prisluhnili prav v vsakem trenutku: v ekstatičnih, hrupnih in emocionalno nabitih solih, občasnih jazzovskih pasažah - in v tistih najtišjih trenutkih koncerta, ki so bili najbrž kar največji šok! Bila je krasna muzika - že dolgo nisem slišal toliko iskrene glasbe naenkrat … Koncert torej v ničemer ni omajal mojega pričakovanja in vedel sem, da bom to od Brötzmanna dobil tudi v intervjuju. Opolnoči sva torej sedla v naslonjač, odprla steklenico domačega vina in …

Bla, bla, bla…

Na plošči Nothing To Say ste našteli mnoga vprašanja, na katera ste najbrž doslej v intervjujih že neštetokrat odgovarjali. Ali o njih še zmeraj nimate nič povedati?

V tem trenutku pravzaprav ne … To je bilo pred nekaj leti. Vsa vprašanja so bila v resnici tako elementarne zgodbe, da trenutno ne želim do nobene izmed njih zavzeti stališča. Vprašanja, ki se mi postavljajo danes, so precej drugačna …

Glede na to, koliko nesporazumov je nastalo v zvezi z vašo glasbo, pa vam najbrž ni vseeno, kako jo sprejemajo? Publika, jazzovska kritika …

No ja, rekel bi, da me za jazzovsko kritiko prav malo briga! Za občinstvo pa mi seveda ni vseeno. Ravno na večeru, kakršen je bil nocojšnji (maloštevilno občinstvo, mala dvorana, z zelo intenzivno glasbo), kjer so prav vsi zavzeto poslušali, lahko vsakega izmed njih samo objamem! Gotovo, da mi je pomembno, da z glasbo dosežem takšen učinek, saj vendar tega ne počnem zaman! Svojo zgodbo že hočem povedati …

BrötzmanNOVA GLASBA

Dovolite, da vas za začetek povprašam nekaj reči o chicaškem projektu, ki je izšel na treh cedejih. Ali imate želje in ambicije, da bi vaš oktet, ki je lani postal deseterica, povečali do big banda ali še dlje - recimo do razsežnosti LJCO, da bi lahko prevzel funkcijo velikih zasedb v improvizirani, sodobni glasbi?

Ne, kje pa! Zasedba desetih glasbenikov je pravzaprav nastala samo zato, ker sem že dolga leta zelo pogosto v Chicagu in se je tam zbrala skupina zelo dobrih glasbenikov, ki so pripravljeni marsikaj poizkusiti - in to je bil naš prvi projekt. Maja bomo dodali še Williama Parkerja in Toshinorija Konda in odšli skupaj na festival v Victoriaville - in hvala, da si me spomnil, ker moram napisati še skladbo za ta festival! (smeh) Po drugi strani bi sicer rad delal v tej smeri, vendar so finančne zahteve tako velike, da tega nihče ne bo plačal …

Glede na vaše intenzivne stike z gibanjem fluxus pred leti me zanima, ali ima nova glasba za vas še danes kak pomen?

To s fluxusom je sicer res, ampak le deloma, saj je “fluxusovsko razmišljanje” samo miselni način in poigravanje z možgani. Če igraš šah ali delaš glasbo, je v končni fazi prekleto vseeno! Vendar pa sem se takrat zelo veliko naučil … Miselnega dela nisem mogel prenesti v glasbo, ker je zame glasbeno ustvarjanje nekaj zelo osebnega - hkrati duševnega in telesnega; v glasbi se dogajajo stvari, ki se jih ne da samo “misliti”. Vendar pa je bil fluxus izjemno pomemben impulz … (Razmišlja.) Če danes gledam tako imenovano sodobno likovno umetnost in poslušam, kar razumemo pod sodobno glasbo, potem se občasno že prebudijo kriteriji, ki sem se jih naučil takrat, in potem si običajno porečem: “Hmm, kakšno sranje!”

Peter Niklas Wilson je zapisal, da “sta improvizirana glasba in nova glasba različni poti do podobnega rezultata”. Se s tem strinjate?

(Razmišlja.) … Ne vem prav - pojmi so tako zelo zmuzljivi …

Vendar veste, kaj misli?

Da, mislim, da vem. Toda, tudi če si predstavljam, da vem, kaj s tem misli, ostanejo pojmi še vedno zelo zmuzljivi … (Razmišlja.) Nocoj smo recimo izjemno veliko skladali …

Hipno skladanje (instant composing)?

Da, kakor je rekel moj prijatelj Misha Mengelberg: “Instant composing.” Nocoj smo v resnici komponirali: poslušali smo drug drugega, naredili posamezne bloke in razvijali zamisli. Zame je še zmeraj zelo problematično shajati s temi pojmovnimi oznakami … Po drugi strani pa smo igrali veliko čisto navadne jazzovske glasbe - in se je enostavno zgodil swing! Gotovo nisem človek, ki bo glasbo v tem stoletju obnovil - preprosto me veseli, če sem skupaj z ljudmi, ki mi ustrezajo, in če stvari tečejo ter se kaj razvije. Nocoj smo slišali izjemne razlike v dinamiki in glasnosti - in treba si je predstavljati, da je kaj takega sploh možno izvesti med čisto običajnim jazzovskim koncertom! In mi to počnemo! Torej: pomembno mi je enostavno to, da igram s pravimi ljudmi in da si medsebojno puščamo toliko svobode, kot je le možno.

Vizualni Brötzmann

Kako je z odnosom med vašim likovnim delom in glasbo? Naj postavim vprašanje takole: z zelo ljubkim izrazom “muzikozofija” danes označujejo vizualno simulacijo akustičnih dogodkov - ljudje poslušajo s čopičem v roki …

Ja, vem, kaj misliš. To je seveda blef, neumnost! Najboljše, da takoj pozabiš. Odrasel sem ob likovni umetnosti, jo študiral - in niti nisem želel postati glasbenik. Danes po malem še slikam, delam svoje malenkosti, vendar imam premalo časa, da bi se v tem spet razvil - čeprav si zelo želim!

Ali obstaja razmerje med vašim likovnim delom in grafičnimi partiturami, ki jih uporabljate od samega začetka - zanima me, ali ste kdaj glasbenikom dajali navodila, da morajo uglasbiti vizualne simbole, kakor Earle Brown, Stockhausen, Cardew?

Ne, tega nisem nikoli počel! Uporabljam le navodila za glasbenike, posamezne razdelitve v trajanju skladbe in tako naprej. Not namreč ne znam pisati … Nikdar nisem rekel: “Tukaj je velik rdeč kvadrat. Zaigrajte ga!” Ne, to nikakor ni moja zgodba! Rad bi le ustvaril svobodo, in če človek dela z desetimi ljudmi, je treba ustvariti tudi okvir, v katerem se lahko svoboda dogaja.

Glede na to, da smo v letu Duka Elingtona, me zanima, ali imate ob pisanju glasbe v mislih kolege. Ali jih poskušate spodbujati s strukturami, ki jih sami začrtate?

No, ja … Zdaj si moram recimo izmisliti skladbo za Victoriaville, ki jo bomo prej vadili v Chicagu, tako da imam seveda v mislih tudi glasbenike. Ne pišem za katerikoli čelo, temveč za čelo Freda Lohnberga-Holma. Glede Duka pa - pri meni je preprosto tako, da v določenem okviru želim vsem udeleženim zagotoviti kar največ možne svobode. Na to pri pisanju glasbe posebej pazim!

Vsaka glasba ima svojo zgodbo …

V nekem intervjuju s Patrikom Landoltom ste dejali, da vaša glasba pripoveduje zgodbe, že ves čas tega intervjuja uporabljate to besedo …

Mislim, da sem staromoden človek; ne glede na to, ali slikar naslika sliko, kipar naredi kip ali glasbenik zaigra skladbo - mislim, da je to moja zgodba: da ponudim del samega sebe!

Sedaj bom sicer posilil vašo izjavo, ampak zanima me, kaj boste rekli: ali so studijske in v živo zaigrane verzije istih skladb na treh cedejih iz Chicaga različne zgodbe ali iste zgodbe?

To so popolnoma različne zgodbe! Zvenijo povsem različno in tudi so povsem različne, saj so izhodišča zelo svobodna. Kar smo naredili v studiu, je bilo kar precej pod pritiskom, morali smo dobro izrabiti čas, zato so posnetki zelo intenzivno strnjeni; tisto, kar smo naslednjo noč igrali v klubu, pa je bila povsem svobodna situacija.

Ali se v glasbi doživljate kot svežega ali se vam zdi, da se ponavljate?

(Razmišlja.) Mislim, da pri mojih letih človek enostavno ne more mimo ponovitev … (smeh) Seveda - imam pač svoj glasbeni besednjak, ki je temelj! Pri vsej stvari pa je velika sreča (in mislim, da to lahko rečem v imenu vseh štirih prijateljev), da se prav vsak večer nekaj naučimo in lahko besednjaku vsak večer dodamo po eno majhno besedico! Človek se uči - sicer ne more več spremeniti svojega govornega načina, ampak se uči …

V intervjuju, ki ste ga imeli s Patrikom Landoltom, ste dejali tudi, da enostavno ne morete nehati igrati! Da igrate zase, doma … Kako je s tem po petintridesetih letih igranja? Kaj še sploh želite zaigrati - se prebudite in si rečete: “No, prav to še hočem zaigrati?”

Ne, za hudiča! Ko zjutraj vstanem, si najprej skuham velik lonec čaja, pogledam v časnik in v nabiralnik. Med vsemi računi je včasih tudi kakšno prijazno pismo … Ne, kje pa - saj nisem manijak, da bi se takoj vrgel na glasbila! Tam pač ležijo, moji klarineti, tarogato, saksofoni - imam jih strahotno dosti, ker te stroje enostavno ljubim! Vsake toliko pač malo pihnem … tudi nikoli nisem bil discipliniran in vadil po šest ur na dan ali kaj takega … Ne, to počnem počasi; zvečer, ko gledam televizijo, navadno igram klarinet - in tako sranje pač!

Tudi o vaših rosnih letih ni veliko podatkov - ste rojeni v glasbeni družini?

Ne, ne … Hej, to je pa dobro vprašanje! Moj stari je ob nedeljah, ko ni bil v službi, ves dan vrtel gramofonske plošče z nemško klasično glasbo ali pa Ruse in Poljake in kaj vem, kaj za hudiča še vse! In tega sranja nisem več mogel slišati! Torej sem se ponoči pritihotapil k radiu in poslušal Voice of America: Tommyja Dorseyja, Duka Ellingtona in takšne reči …

Kaj je vaš oče želel, da bi nekoč postali?

Moral bi v bistvu stopiti v njegove čevlje, se pravi, da bi bil neke vrste obrtniški zastopnik. Ljubi bog!

Pa niste - očetu ste se uprli. Toda odločili ste se ravno za jazz. Kaj je imel jazz, česar druge glasbene zvrsti niso imele?

No ja, saj bi res lahko šel v rock’n roll! Elvis me sicer nikoli ni zanimal, Bill Haley pa je bil prekleto odličen! Ampak ne, jaz sem pač zrasel kot … (Razmišlja.) Morda tudi zaradi reakcije na starševsko hišo evropske klasike - tega sranja resnično nisem več mogel slišati in sem se uprl. Potem sem spoznal glasbo Sidneyja Becheta, Kida Oryja; si kupil prvi gramofon in v šoli ustanovil jazzovski klub, kjer sem vrtel glasbo, in tako sranje … (Razmišlja.) Jazz je imel zame zmeraj močan političen pomen, ki sem ga takrat resda dojemal zelo naivno! Moraš si predstavljati, da se je končala druga svetova vojna; ostal si živ in potem si se prej ali slej naučil brati knjige, kakor Berta Brechta, Jeana Geneta in Camusa ter Sartra, in izvedel, da življenje enostavno mora biti drugačno, kot je ta prekleta vojna! S to mislijo sem odrasel, zato (vsaj mislim tako) je bilo moje nagnjenje do jazzovske glasbe vsaj delno znamenje moje politične naravnanosti. Ker se je bilo v jazzu ves čas treba braniti!

Ali ste se tega zavedali že takrat?

Ah, kje pa! Sranje! Mislim, da smo, vključno z mojimi nizozemskimi in angleškimi kolegi, prav vsi začutili, da se nekaj dogaja; gotovo smo si predstavljali, da bomo tudi sami nekaj prispevali k temu, da se bo svet spremenil. Vendar pa smo zelo hitro morali uvideti, da se svet gotovo ne bo spremenil z glasbo! (smeh)

Pa danes? Sprašujem se, kaj je vaš navdih za delo - posebej v povezavi s ploščo Nothing To Say, kjer me preseneča, da se v naslovih skladb velikokrat pojavijo besede, ki imajo opraviti z naravo.

(Razmišlja.) Torej, lahko bi ti sedaj ponovil svoj stari izrek iz šestdesetih: “Ženske in šnops!” To je sicer še zmeraj res, vendar pa ne več izključno! (smeh) V resnici imaš prav: obstajajo različni navdihi, narava, na primer … (Razmišlja.) Kar zadeva ploščo, ki jo omenjaš, sem takrat zelo intenzivno bral Oscarja Wilda in si delal izpiske - od tod ti naslovi …(Zelo dolgo razmišlja.) No prav, bom pa vse skupaj pojasnil, da ne bodo spet nastali kakšni čudoviti nesporazumi! Ljubim naravo, imam majhen vrt - ravno včeraj, preden sem odšel na pot, sem sadil rože; upam, da bodo lepe, ko se vrnem. Izjemno rad sem na morju, gore niso ravno moja stvar … Morje - ah, morje: prihaja in odhaja … In zadnja leta so bili prav vsi moji oddihi na Škotskem, kjer so čudovite pokrajine in čudoviti ljudje … S takimi malenkostmi življenja imam torej kar veliko skupnega in me v enaki meri navdihujejo. Pravzaprav ne vem, če me ravno navdihujejo, me pa gotovo osvobajajo! In osrečijo - to pa je tudi za glasbo gotovo zelo pomembno! Naredijo mi prostor v glasbi, in več prostora imaš, bolje lahko prisluhneš kolegom. Willi in Christoph, recimo, ne živita v velikem mestu. Mislim, da vse to prekleto mestno življenje človeka kar pošteno utrudi … Jaz imam srečo, da sicer živim v mestu, ampak imam vrt, vrtno lopo in atelje - in za moje pojme so to zelo ugodne razmere, v katerih se lahko včasih enostavno razpustim, se jim prepustim, padem vanje - to mi je zelo pomembno!

Strojnica ali: Kje smo se zmotili?

Bi vas motilo, če se dotakneva poglavja Machine Gun in morda vsaj malo prispevava k demistifikaciji te plošče?

Z veseljem!

John Corbett je v knjigi Extended Play poglavje o vas naslovil Machine Gun Etiquette; v resnici je iz te plošče nastala nalepka, ki jo že tri desetletja nosite s seboj, skorajda mit …

Res je, s to ploščo je na svet privrela neznanska količina nesporazumov, s katerimi imam še danes veliko opravka.

Ali vam je sploh kdaj ugajalo biti najglasnejši saksofonist na svetu?

Ne! Res pa je, da sem glasen saksofonist. Priznam! Tudi zelo rad glasno igram. Nocoj pa si lahko slišal, da ljubim tudi tisto drugo skrajnost, skoraj neobstoječ zvok. (Razmišlja.) Vem, kaj imam, in če sam pri sebi hočem, sem lahko še glasnejši - samo dandanes tega nočem več … Pa tudi takrat tega nisem hotel tako, kot je izpadlo - in če še lahko kje dobiš trio plošče s Hanom Benninkom in Fredom van Hovejem, boš opazil, da so že takrat navzoči nastavki za povsem nežne in tihe zgodbe! Kar pa zadeva nalepko najglasnejšega saksofonista, se še zmeraj prepiramo, ali ni morebiti Sonny Rollins glasnejši od mene! (Smeh, nato razmislek.) Ne, jebemti - saksofon ni nobena svetost! Je rog in vanj je treba pihniti - iz njega mora priti zvok! Ne pa tiste uglajenosti Stana Getza in takšno sranje … Mnogo raje imam Colemana Hawkinsa: ljudi, ki so swingali in jih je prav malo brigalo, za kaj pri vsej stvari gre …

Če iz današnjega vidika sodite svojo igro za ploščo Machine Gun, ali lahko sedaj ugotovite, ali je bila plošča predvsem glasbena ali v prvi vrsti politična izjava?

Zelo dobro vprašanje, na katerega pa, žal, ne morem povsem pravilno odgovoriti. (Razmišlja.)

Podvprašanje: Ste hoteli učinek, ki ga vaše igranje vzbudi pri poslušalcu, uporabiti namenoma, zavestno?

Ne, kje pa - vsi, ki smo ploščo naredili (tudi Evan in Willem) smo bili šele čisto na začetku - tako prekleto mladi. Učili smo se, kaj se z glasbo da narediti: vzeli smo, na primer, dva bobnarja - Hana in Svena-Akeja … Take reči smo hoteli preizkusiti! Vendar pa je bil to čas, ko je ves evropski svet malce padel iz ustaljenih tirnic - ta trenutek je bil tudi za nas pomemben … (Zelo dolgo razmišlja.) Torej, takole je: tega nisem ravno pogosto rekel, čeravno še najbolj ustreza resnici - Machine Gun je bil obračun z našimi očeti!

Mislite na očeta kot osebo ali kaj?

Da, v prvi vrsti. Vendar pa tudi v pomenu politične preteklosti, ki so jo naši očetje zastopali. Da, mislim, da je v tem bistvo te plošče! In zato smo bili tako obupani in jezni ter celo pripravljeni postati nasilni … (Razmišlja.) K temu je morda treba prišteti še prve stike z glasbeniki v New Yorku, Parizu - mislili smo, da bomo spremenili svet. To so takrat mislili mnogi … Kmalu smo seveda ugotovili, da z glasbo ne bo šlo, in smo enostavno delali naprej. Z gotovostjo lahko rečem, da smo moji kolegi in jaz od tistega trenutka naprej veliko manj zafrustrirani - predvsem manj, kakor skušajo prikazati nekateri novinarji in jazzovski kritiki, ki pač morajo od nečesa živeti. Mi pa še zmeraj delamo glasbo, kajne? In ta zagotovo ni mrtva! Osebno mislim, da je mnogo bolj živa, kot je bila prej.

Zanima me, kakšne asociacije vam v zvezi s ploščo Machine Gun vzbudi tale citat Antonina Artauda (iz knjige Gledališče in njegov dvojnik): “Če v našem času sploh obstaja kaj peklenskega, kaj zares zavrženega, potem je to umetniško vztrajanje pri normah - namesto, da bi bili kakor obsojeni, ki nam z goreče grmade dajejo znamenja!”

(Nekajkrat zelo pozorno prebere citat.) Torej, razen tega, da je Artaud moj najljubši pisatelj … V zvezi s ploščo Machine Gun? Če ploščo poznaš, je stvar očitna, mar ne?

Gorite, kadar igrate?

Da! Morda ne prav vsak večer, vendar prav vsak večer pokurim prekleto veliko svoje osebe! In če so stvari take, kot pravi Artaud, potem je glasba včasih res lahko peklenska zadeva! (Razmišlja.) Naj se popravim: glasba mora biti taka, kot pravi Artaud! Vendar pa je resnici na ljubo treba reči, da počnem oboje: naredim preklet, od boga zapuščen totalni kaos, ampak iz tega prekletega kaosa vstaneta, kakor feniks iz pepela, oblika in lepota! Oh joj, morda se staram - ampak to tako zelo ljubim! Saj ni nič novega, da je treba stvari uničiti, če hočeš zgraditi nove! Mnogim med nami niti ni več treba uničevati, ker v sebi nosimo toliko materiala, da gradimo kar iz sebe. Včasih nam to uspe in mislim, da nam je nocoj v nekaterih trenutkih zelo dobro uspelo: to so lahko zelo glasni ali zelo nežni trenutki. In zato sem srečen, ker je prav vsak večer drugačen - ker ne obstaja navodilo, kako je stvar treba narediti! (smeh)

Mislite, da se med igro porabite bolj kot nekateri drugi glasbeniki - gorite bolj, kakor recimo gori Jan Garbarek?

Gotovo, da bolj kakor on … (razmišlja) Čeprav nočem reči nič slabega o kolegu - z Janom se poznava iz zelo, zelo zgodnjih let, saj sva pravzaprav ravno z njim izšla iz iste korenine, le da je on šel svojo pot. Ne, čezenj ne želim reči nič slabega.

V nekem intervjuju, kjer je bilo govora o improvizaciji, je Vinko Globokar zanikal podobnosti z romantično predstavo o rahlo vinjenem glasbeniku, s prsti, orumenelimi od tobaka, ki si iztrga krvavo srce in ga na dlani ponudi občinstvu. Pri vas bi človek našel več vzporednic, kajne?

(smeh) Včasih sem resda rahlo vinjen - včasih sem celo pošteno pijan, prekleto sranje! (smeh) Že nekaj let je, kar sem se odvadil kajenja, tako da nimam rumenih prstov … Kar pa se tiče razdajanja … (Razmišlja.) Da in ne! Gotovo, da lahko to reč dandanes mnogo bolje nadzorujem, kot sem jo znal pred petnajstimi leti. Mislim, da tisto, kar imam povedati (ne glede na to, ali gre za neko majhno zgodbo ali za veliko, ki se resnično dotakne mojega srca), prekleto sranje - to pač mora iti ven! In potem je pač tako! Potem se človek pač napije in je tri noči na poti po kurbiščih in ne vem, kaj hudiča še vse! Nekako se je treba stvari, ki se jih z glasbo ne da zmeraj premagati, znebiti … (razmišlja) Čeprav moram povedati, da sem z leti postal priden občan - to sicer ne pomeni, da me gospodične ne zanimajo več, vendar imam toliko dela, da se moram neskončno zbrati, da ga sploh zmorem! Tako smo danes vsi štirje dvanajst ur sedeli na avtobusu, minulo noč sem spal samo kako uro ali dve, noč pred tem sem se z vlakom peljal v Berlin in tako dalje. Torej: to so vse izzivi, ki si jih človek, ki nima dosti stikov s poklicem glasbenika, pravzaprav sploh ne more pojasniti in predstavljati. In včasih je prav zares ubijajoče … in včasih mi prekipi in imam vsega skupaj zadosti!

In če se danes ozrete nazaj, v petintrideset let glasbenega ustvarjanja - ali ste zadovoljni, kako ste jih preživeli?

(smeh) Zadovoljen? Jebemti, zadovoljen pa res nisem! Ampak ne znam si predstavljati nič drugega … Torej: že zdaj gledam v prihodnja leta in mogoče bom potem srečen … (smeh)

Ura je bila nekaj čez eno, ko je Peter Brötzmann odšel pospravit svoje zlate cevčice in me pustil ob vinu, da sem se lahko do dna preizpraševal, kako je mogoče, da človek sliši glasbo, da prebere, kar se prebrati da - in se tako prekleto moti, ko sodi o neki osebi … Tako je to, kadar človek zaupa “pametnejšim” od sebe - tistim, ki ustvarjajo podobo koga, ne da bi ga vprašali, ali smejo (bognedaj, da bi podvomili vase)! Že prav: jaz sem naredil intervju in si z njim razjasnil mnenje. Toda vsi tisti jazzovski kritiki, katerih zlonamerno pisunstvo sem bral - ali se res ne bi mogli vsaj toliko potruditi in približati bistvu, da bi tisti med nami, ki smo bili le seme, ko je Brötzmann posnel ploščo Machine Gun, ne živeli ob takih nesporazumih? Šele sedaj razumem Brötzmanna: po petintridesetih letih kreativnega garaštva (in destruktivnih komentarjev drugih) tudi jaz ne bi hotel “nič več povedati”. Samo (samo?) igral bi …

Peter Brötzmann, kakršnega sem spoznal, je bil gostobeseden, na moč prijazen sogovornik, ki je tehtal vsako misel in govoril le o pravih esencah stvari. Razen tega, da je precej preklinjal in užival v vinu, je povsem ovrgel vsa moja pričakovanja - iz njega je žarel notranji mir, zadovoljstvo, neke vrste pokoncertna katarza. Očitno si je skozi svoje “stroje”, kakor jih je imenoval, tako silno izdrl dušo, da je postal kratkomalo srečen! Edinole en kliše, s katerim sem se tisti večer pred njim pojavil, mi je izpolnil - nobenih velikih besed ni uporabil, nobenih visokoletečih misli; bil je enostaven, neposredno prvinski, boleče iskren, skoraj nevzdržno odkrit - kakor njegova glasba!

»Ustvaril sem teorije, iskal zgodbe, skušal pojasniti …

Toda glasba nima s tem prav nič skupnega.

Kaj imajo naše besede skupnega z rožami?

Vrtnica ne diši lepo zato, ker mi tako pravimo.

Lahko bi rekli karkoli in nobena vrtnica ne bi odgovorila …«

LeRoi Jones, jazzovski kritik, 1965

(Citat je izbral Brötzmann za ploščo Nothing To Say.)

David Braun