Letnik: 1999 | Številka: 5 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik
Horace Tapscott
Med ne tako številnimi pianisti sodobne afroameriške godbe, katerih delo je bilo vredno stalne in temeljite pozornosti, je Horace Tapscott brez dvoma najbolj zapostavljen, preslabo poznan in daleč podcenjen. Takšen položaj je mogoče vsaj delno pojasniti s specifično življenjsko potjo, ki si jo je zavestno izbral. A pri tem vendarle ne smemo spregledati omejenosti in pristranskosti glasbenih "opinion makers", za katere je od nekdaj relevantno zgolj tisto, kar se pokaže in dogodi v New Yorku in še katerem izmed svetovnih glasbenih središč, na katerem od osrednjih glasbenih festivalov in pri tisti hip trendovskih založbah plošč.
Tam pa Tapscotta ni bilo mogoče najti; več kot 30 let je odločno stal drugje, tesno vpet v domačo lokalno skupnost v Los Angelesu. Tam je pred nedavnim tudi končal zanimivo in glasbeno bogato življenjsko in ustvarjalno pot enega izmed sodobnikov jazzovskih velikanov, rojenih v tridesetih letih.
Tapscott je bil šolan pianist, ki pa je jazzovsko pot pričel kot pozavnist, vendar se je po obdobju glasbenega formiranja konec petdesetih in v prvih letih šestdesetih s samostojnim delom vrnil h klavirju. Sonny Criss, Charles Lloyd, Eric Dolphy, Don Cherry, Art Farmer, Dexter Gordon, Buddy Collette - to so imena, s katerimi je igral ter si pridobil zgodnje znanje v času, ko sta v tistem okolju pričenjala Ornette Coleman in Paul Bley, pa tudi številni drugi pozneje uveljavljeni glasbeniki. Toda že leta 1961 - torej v času, ko v Chicagu še razmišljali niso o pozneje najbolj razkričani organizaciji radikalnih afroameriških glasbenikov AACM - je bil med ustanovitelji Underground Musicians Association (UMA), ki je pozneje v šestdesetih postala znana kot UGMAA - The Union of God's Musicians and Artists Ascension. Bil je torej sopotnik, sodobnik, vlekel je vzporednice in v marsičem prehiteval dogajanje, ki ga mnogo bolje poznamo in ki je v šestdesetih dokončno zaznamovalo celotno prizorišče sodobne afroameriške godbe z dogodki v Chicagu, St. Louisu in New Yorku. Primerjave med njegovo tedanjo angažiranostjo ter tisto Muhala Richarda Abramsa v Chicagu in početjem Suna Raja so še kako zgovorne. Ne nazadnje: v šestdesetih in sedemdesetih je vodil The Pan-African Peoples Arkestra. Pozneje se je posvetil delu z manjšimi ansambli, sestavljenimi predvsem iz lokalnih glasbenikov ter iz nadarjenih mladcev, ki jim je bil praviloma tudi glasbeni in duhovni učitelj. Zadnja leta pa je preživel kot upoštevanja vreden član lokalne skupnosti, učitelj in animator ter izrazita moralna avtoriteta.
Komentar k tem skopim podatkom ni potreben; tudi k temu ne, da vam njegovo ime še danes zveni bolj ali manj neznano ter da njegove glasbe praktično ni slišati na nobenih valovih dosegljivih radijskih postaj. Takšen je dokončno zapustil ta planet; a za seboj je vendarle zapustil kar bogato diskografijo, ki naravnost kliče po poslušanju in preučevanju. Horaca Tapscotta se bomo od zdaj spominjali predvsem z njeno pomočjo.
Zoran Pistotnik
Izbrana diskografija:
Horace Tapscott:
Sonny’s Dream (Prestige Rec., 1968)
The Giant is Awakened (The Flyubg Dutchman Rec., 1969)
Dark Tree Vol.1 in 2 (Hat Art, 1990/1991)
Horace Tapscott with Pan-Afrikan Peoples Arkestra: Live at I.U.C.C (Nimbus Rec., 1979)
Horace Tapscott with Everett Brown Jr.: At the Crossroads (Nimbus Rec., 1980)
Horace Tapscott Sextet: Dial "B" for Barbara (Nimbus Rec., 1981)
Horace Tapscott Trio: Live at Lobero (Nimbus Rec., 1981)
The Tapscott Sessions Vol.1 - 5 (solo piano) (Nimbus Rec., 1982 - 1985)