Letnik: 1999 | Številka: 5 | Avtor/ica: Jane Weber

Tim O’Brien

Bluegrass z irsko dušo

Tim O’Brien je eden najpomembnejših glasbenikov na zdajšnjem bluegrassovskem glasbenem prizorišču. Kariero je začel v skupinah Hot Rize in Red Knuckles and The Trailblazers, poznavalci pa njegovo glasbo upravičeno označujejo kot most med pozabljeno tradicijo in novim progresivnim bluegrassom iz osemdesetih in devetdesetih let.

O’Brien (r.1954) je znan kot solist, veliko pa snema tudi s skupino The O’Boys in s sestro Mollie. Igra na kitaro, violino in mandolino, njegove skladbe pa boste našli na ploščah tako različnih in razvpitih glasbenikov, kot so Garth Brooks, Kathy Mattea in skupini The Seldom Scene in The Johnson Mountain Boys. Z O’Brienom sva se kmalu po izidu albuma When No One’s Around srečala v Nashvillu.

Kakšno glasbo ste poslušali doma?

Moji starši niso bili glasbeniki, vendar so nas otroke vedno podpirali, če smo se za kaj zanimali. Doma smo glasbo pogosto poslušali, predvsem izvajalce, kot so Count Basie, Ray Charles, Duke Ellington, velikokrat pa se je na gramofonu znašla kaka plošča folka. Mama naju je s sestro Mollie leta 1965 peljala celo v Pittsburgh na koncert skupine The Beatles. Čeprav so bili moji straši glasbeno neuki, so me podpirali, in ko sem začel nastopati, so mi stali ob strani. Živeli smo v Wheelingu v severnem delu Zahodne Virginije. Odraščal sem ob radiu WWVA, ki v nočnem času, ko je signal jasnejši, seže daleč na severovzhod. Ta radijska postaja je priljubljena med številnimi ljubitelji countryja po vsej državi. Ob sobotah so predvajali tako imenovani The Saturday Night Jamboree, glasbeno predstavo, podobno podeželskim plesnim zabavam. Tako sem se ob sobotah zvečer odpravil tja in v želji naučiti se čim več pozorno spremljal spretnosti kitaristov. Glasba, ki so jo igrali tam, je bila dobra, vendar sta me zanimala tudi rock’n’roll in glasba skupine Peter, Paul And Mary.

Menim, da je tvoja glasba zelo vezana na tradicijo, čeprav po drugi strani vanjo vnašaš veliko novega. Kdo pa so tvoji najljubši vzorniki?

Bill Monroe in vsi drugi glasbeniki, ki so mu sledili, so vsekakor moji idoli. Name je močno vplivala prva generacija bluegrassovskih izvajalcev - brata Stanley Brothers, Lester Flatt in Earl Scruggs, po drugi strani pa nikakor ne morem zanikati vpliva skupine The Beatles. Težko kogar koli posebej omenjam, saj obstaja še niz piscev pesmi, kot sta Bob Dylan ali Greg Brown, ki me zelo navdihuje. Vendar dodajanja novih vzornikov in učiteljev še nisem končal, še vedno prihajajo novi. Pravzaprav me zanima, kaj počnejo drugi. Ne vem, mislim pa, da so bili zame pomembni predvsem Beatli in glasbeniki, kot sta Bill Monroe in Count Basie. Torej predvsem tisti, ki so veljali za dobre voditelje skupin in so znali stare prvine spojiti v nekaj novega. Tak umetnik je tudi Ry Cooder, saj zna stare dobre melodije ljudem ponuditi kot nekaj novega. Pravzaprav ob vsem tem sploh ne vem, kako sem prišel do svojega sloga. Vedno sem bil predvsem instrumentalist, torej eden tistih, ki na koncertu zapoje le pesem ali dve. Naučil sem se veliko pesmi, vendar jih je po navadi pel kdo drug. Ko sem prišel v skupino Hot Rize, je bendžoist Peter Wernick opazil moje pevske sposobnosti in mi ponudil mesto pevca v skupini. To je bilo prvič, da sem bil vodilni pevec skupine. Kar naenkrat je bilo pred mano novo področje zanimanja - petje. Petja sem se učil pretežno ob delu in mislim, da je name verjetno vplivalo vse, kar sem kdaj slišal. Med drugimi tudi Jerry Lee Lewis, pa Lester Flatt, Jimmy Martin, John Lennon in njim podobni.

Red On Blonde je zame eden boljših albumov, posvečenih delu Boba Dylana.

Dotakniti se del Boba Dylana je težka odločitev. Veliko ljudi je menilo, da bi bil to prevelik projekt, da bi bilo pretežko izraziti priznanje Dylanovi umetnosti, saj jo je že on popeljal do skrajnosti. Vendar se mi je zdelo zanimivo narediti povezavo med Dylanovimi besedili in zvokom string benda, old time (starinskega) countryja in bluegrassa. Dylanova glasba je obsežna stvaritev, nekaj podobnega Odiseji in Danteju. Gre za dokument in del vsakogaršnje izkušnje. Je izročilo, po katerem marsikdo pogosto poseže in ga citira v svojem pisanju. O Bobu Dylanu obstaja nekakšen stereotip in podobno je tudi pri countryju in bluegrassu. Če povežeš oboje med seboj, se močno zaiskri in po navadi se zgodi nekakšna kemična reakcija. Zato je bilo snemanje pesmi Boba Dylana zelo zabavno.

Načrtujem cikel oddaj, posvečenih Jimmieju Rodgersu. Kako ti čutiš glasbo tega vplivnega izvajalca?

Gre za enega tistih glasbenikov - prej sem glede tega omenjal Ryja Cooderja - ki ima izjemno sposobnost različne prvine predstaviti na novo, se pravi, na svoj lastni način. Jimmieja Rodgersa označujejo kot očeta countryjevske glasbe. On je bil tisti, ki je različne glasbene elemente povezal v nekaj, kar danes imenujemo country; prepletel je stare balade z bluesom in za nameček dodal še jodlanje. Ne vem, kako je prišel do te zamisli. Jodlali so že pred njim, vendar ga je on izpopolnil in ga naredil v svojih pesmih za nepogrešljivega. Bil je eden tistih mož, ki izžarevajo privlačnost in delujejo zelo prijateljsko. Ko pogledaš njegovo sliko, vidiš, da se je rad zabaval in šalil. Tega pravzaprav zagotovo ne vem, ker ga nisem srečal, vendar se mi zdi s slik in s posnetkov zelo prijazen - kot kak nasmejan prijatelj. Bil je tiste vrste prijatelj, čigar potepuškost lahko prenašaš. Z njim bi se bilo zabavno družiti.

Kakšna bi bila tvoja sanjska bluegrassovska skupina?

Pravzaprav ne vem. Del McCoury je verjetno eden najboljših kitaristov in pevcev in bi bil zagotovo v skupini. Na žalost je Roy Huskey, Jr. pred kratkim umrl in z njim smo izgubili enega najboljših glasbenikov. Basist bi bil verjetno Mark Schatz, odličen glasbenik, ki je pravzaprav bolj prilagodljiv od Roya in je moj dolgoletni sodelavec. Jaz bi verjetno igral mandolino, ker je to pač tisto, kar počnem. Povabil bi še Charlieja Cushmana, ki je eden mojih najljubših bendžoistov, Stuart Duncan bi verjetno igral gosli, Jerry Douglas pa dobro.

Ali tvojo glasbo vrtijo po radiu, tu v Nashvillu?

Vrtijo jo v Nashvillu in po vsej državi. Pravzaprav jo je slišati povsod po svetu, kjer je zanimanje za country in bluegrass. Še posebno si prizadevam, da pride na radio bolj akustičen in tradicionalen repertoar. Čeprav gre pravzaprav za majhen trg, radijsko predvajanje vsekakor obstaja. Pravkar se z novo ploščo kar dobro držim na glasbeni lestvici, imenovani Americana. Mojo glasbo vrtijo radijske postaje, ki upoštevajo poslušalčeve želje, predvajajo pa jo tudi countryjevski radii, usmerjeni na manjše, vendar bolj specializirano tržišče. Kot vemo, velikim countryjevskim radijskim postajam vladajo velike založbe z velikanskim promocijskim proračunom. Zanje mora biti zvok zelo udaren, pesmi kratke, neposredne in ne preveč globoke. Ustrezati morajo pač pravilom, ki zagotavljajo uspeh. Jaz imam povsem drugačen način, vendar imam razmeroma številno poslušalstvo, čeprav je tržni delež manjši.

Opazil sem, da veliko pozornosti posvečaš pesmim.

Podobno kot poezija kantavtorjev tudi moje pesmi pripovedujejo o vsem tistem, kar doživljam. Tako lahko na primer na novi plošči najdemo pesem o menjavanju letnih časov z naslovom First Days Of Fall, ki pripoveduje o tem, kako se spreminjajo zrak, vonj in svetloba, to pa v človeku budi spomine. To je le en primer. Na plošči je tudi pesem o zaupanju, imenovana When You Come Back Down. Naslovna skladba When No One Is Around pa pripoveduje o notranjem razmišljanju, o zelo osebnih stvareh, ki budijo strahove. Čeprav so to zelo osebne izkušnje, gre bolj za razkrivanje tega, da imamo vsi neke notranje strahove, ki jih nočemo priznati nikomur. Gre za introspektiven pogled. Na plošči je tudi pesem o mojih irskih koreninah, navdih zanjo pa sem dobil po koncertu, ki sem ga imel v Milanu. Povabili so nas v bar na rojstnodnevno zabavo in izkazalo se je, da gre za irski bar, v katerem je bilo veliko Ircev, ki so se zabavali ob irski glasbi. Ker sem tudi sam delno Irec, sem vedno čutil, da me prav bluegrass povezuje z dediščino ameriških priseljencev keltskega rodu, saj vsebuje veliko značilnosti njihove glasbe. Irska kultura je v Ameriki še kako navzoča in močno sem navezan nanjo. Pesem, o kateri govorim, se imenuje River Of Blood in pripoveduje o irskih krvnih žilah, ki tečejo po vsem svetu. Ne glede na to, kakšne narodnosti si, boš našel priseljence svojega rodu povsod po svetu. V mojem rojstnem kraju Wheelingu v Zahodni Virginiji živijo tudi Slovenci. V svojim pesmih se ukvarjam torej z različnimi temami, najti je celo kako zabavno pesem. Ena se imenuje I Like The Way You Cook in pripoveduje o tem, kako se lahko zaljubiš tudi v kuhinji. Saj veš, hrana, glasba, ljubezen, vse to je nekako povezano in vpliva nate.

Kako ti je všeč skesana glasba? V tvojih pesmih je včasih čutiti tudi gospelovsko razpoloženje?

Ne glede na moje versko prepričanje se mi je gospel vedno zdel globok in iskren v izražanju, to pa še posebno velja za podeželsko in črnsko prebivalstvo. Njihova gospelovska glasba je zelo ganljiva in zelo prvinska. Na podoben način kot blues je odsev človekovega vsakdanjega življenja. Ko izbiram ali pišem gospelovsko pesem, si tudi sam želim kolikor se le da ohraniti ta odnos. Z glasbo je tako, da moraš pisati in izvajati tisto, kar sam najbolje razumeš. Tako je tudi z gospelom. Ljudje vedno pripovedujejo o stvareh, ki jih doživljajo prav tisti trenutek. Podobno nastajata tudi dober country in blues, pa čeprav obstaja tudi neke vrste višja umetnost, ki se je lahko lotiš s poigravanjem večpomenskosti besed in prispodob, kot to počne Bob Dylan. Tu gre za povsem drug način, pri gospelu in folku pa so vedno navzoči zelo otipljivi in resnični občutki in opisi vsakodnevnega življenja in to imam nadvse rad.

Tvoje pesmi snemajo tudi drugi glasbeniki. Kako so ti všeč njihove izvedbe in kako se počutiš, kadar nekdo izbere tvojo pesem?

Vedno mi godi, kadar hoče kdo peti mojo pesem. To je dokaz, da gre za pesem, ki ne uspeva le v odnosu med menoj in mojim poslušalstvom, ampak se lahko z njo dotakne več ljudi tudi kakšen drug glasbenik. Takšna pesem je dovolj svetovljanska, da lahko koristi tudi komu drugemu.To je eden mojih namenov in v želji po komunikaciji z občinstvom se trudim delati najbolje, kar znam. Želim jim ponuditi neko novo izkušnjo ali jih pripraviti do tega, da zavestno razmišljajo o stvareh, ki jih sicer že tako ali tako nosijo v sebi. Čustvene teme pogosto omogočajo ljudem, da se spomnijo tistih stvari, na katere so že pozabili, ali pa naredijo povezavo med tistim, o čemer razmišljajo, in se tako laže pomaknejo naprej. Takšne so tudi moje izkušnje z glasbo mojih najljubših izvajalcev - pomaga mi preživeti dan. Komunikacija take vrste je pri mojem ustvarjanju na prvem mestu. Zelo sem počaščen in ponosen, kadar nekdo posname mojo pesem ali jo zapoje na odru in tako doseže širše občinstvo. Različice mojih pesmi v izvedbi drugih glasbenikov se zelo razlikujejo med seboj. Izvedbe Kathy Mattea so na primer zelo drugačne od tistega, kar sem naredil jaz, pa so vendar zelo dobre, verjetno zaradi njenega načina podajanja, ki je pri občinstvu zelo cenjeno. To je tisto, kar si želi vsak glasbenik, zato sem vesel, kadar se zgodi kaj takega. Garth Brooks je posnel mojo pesem When No One Is Around, ki je povsem drugačna, zelo neposredna, v zelo močnem baladnem slogu. Upam, da mu bo dobro rabila.

Veliko delaš z Jerryjem Douglasom. Kako je delati in igrati z njim?

Jerry je eden tistih izjemnih ljudi, ki znajo ob pomoči možganov in rok zelo jasno izraziti svoje zamisli. Gre za to, da ni nikakršnih ovir med tem, kar razmišlja, in tem kar igra, pa tudi v glasbenika ob sebi se tako poglobi, da natančno ve, kaj bo ta zaigral, preden se dotakne strun. Kot glasbenik mi pomaga, da lahko v glasbi posežem dlje. Od njega dobim neverjetno podporo; je kot rešilni pas, s katerim se lahko brez strahu odpraviš v katero koli smer. Na odru se njegova energija razblinja v zraku in čutiti ga je povsod. Jerry je čudovit človek in že leta sva tudi zelo dobra prijatelja. Vedno sva imela veliko skupnega. Sva približno istih let, imava otroke in rada skupaj preživljava tudi prosti čas. Najini družini sta skupaj preživeli počitnice in bilo je zelo zabavno.

Imaš rad Nashville?

Nashville mi je zelo všeč. Tu je glasbeno križišče, to pomeni, da sem lahko bolj vključen tudi v mednarodno glasbeno dejavnost. Življenje v Koloradu je bilo enkratno, tam sem lepo živel, kot glasbenik pa sem se razvil in spoznal, na katerem področju sem dober in kako lahko uspem. V zadnjem letu, kar živim v Nashvillu, sem se lotil različnih projektov, ki jih v Koloradu nikoli ne bi mogel izpeljati. Tako je bila ta selitev zelo koristna. Pa tudi ljudje so tu čudoviti in zelo navdihujoči. Preden sem se preselil v Nashville, sem se bal, da bi izgubil svojo usmeritev. Vendar, kot sem že rekel, moraš najti svojo pot in razviti svoj glasbeni slog in osebnost. Zavedal sem se hitrosti, s katero se tu, v Nashvillu, razvija glasbena industrija in se bal, da mi bo to škodilo. Vendar sem se za selitev dobro pripravil. Zdaj sem vključen v nekaj zelo zanimivih projektov in tukaj sem zelo srečen.

Kakšen je tvoj koncertni repertoar?

Želim si , da bi se dobro počutil pri izvedbi novejših skladb, zato si vedno prizadevam, da jih na koncertu čim več tudi zaigram. Seveda pa si občinstvo želi slišati predvsem stare pesmi, zato jih imam redno na repertoarju, vsekakor pa hočem dati priložnost tudi novim pesmim. Nikoli si ne smeš dopustiti, da bi prezrl kakšen del svojega ustvarjanja. Leta sem bil temu nenaklonjen in sem se na koncertih izogibal starim uspešnicam, vendar se te pesmi vedno znova prikradejo v moj repertoar, kajti ne nazadnje gre za velik del tistega, kar sem in kar si ljudje želijo slišati. Pravzaprav sem občinstvu na voljo in jim poleg novih pesmi zaigram tudi tisto, kar želijo slišati. Njihovim željam resnično rad prisluhnem. Rad igram tudi pesmi, ki jih nisem nikoli posnel, kot so skladbe Jimmieja Rodgersa, Billa Monroeja, pa tudi stare bluesovske in jazzovske skladbe. Če so komu všeč, zaigram tudi te.

Jane Weber

IZBRANA DISKOGRAFIJA TIMA O’BRIENA KOT SOLISTA:

Take Me Back (Sugar Hill, 1988)

Odd Man In (Sugar Hill, 1991)

Away Out On The Mountain (Sugar Hill, 1994)

Red On Blonde (Sugar Hill, 1996)

When No One’s Around (Sugar Hill, 1997, Sugar Hill Records, P.O. Box 55300, Durham, NC 27717-5300, USA)