Lester Willis Young

Predsednik s saksom v roki

"Prez je dobil svoj mehki zvok, tako drugačen od Colemana Hawkinsa, ker je za vse v življenju hotel, da bi bilo tako. Nekoč sem mu prinesel par čevljev, ko pa sem nekega dne prišel k njemu, sem jih našel v košu za smeti. Potem sem se spomnil, da so bili to čevlji s trdim podplatom, on pa je vedno nosil mokasine ali natikače. Vsaka stvar je morala biti mehka in nežna, sicer je Prez ni maral."

Tako je o slovitem tenor saksofonistu Lesterju Willisu Youngu pripovedoval nekdanji sodelavec in zdi se, da anekdota dobro ponazarja bistvo njegove osebnosti, ki je odsevala tudi v zvoku instrumenta, na katerem je od leta 1936, ko je prvikrat snemal, pa do leta 1944, ko so ga vpoklicali v vojsko, ustvaril sijajen opus, ki je kasneje zasenčil celo slavo Colemana Hawkinsa in izjemno vplival na generacijo mladih saksofonistov. Young je bil v mnogočem pravzaprav diametralno nasproten Hawkinsu. Če je zvok tega močan in poln, je Youngov lahkoten in včasih v višjih registrih skoraj podoben klarinetu. Če je Hawkinsova linija zapletena, je Youngova enostavna. Če je Hawkins razmišljal harmonsko, je Young razmišljal melodično. Če je Hawkins silovit, je Young lahkoten in eleganten.

Nič čudnega, če Young, ki je leta 1934 v orkestru Fletcherja Hendersona zamenjal Hawkinsa, tam ni prav dolgo zdržal. Kolegi so ga silili, naj igra s tršimi jezički, da bo razvil silovitejši zvok, in ker je stanoval pri Hendersonu, ga je njegova žena vsako jutro silila poslušati Hawkinsove plošče. Seveda Young ni mogel igrati kot Hawkins in na koncu se je vdal, Henderson pa ga je najprej zamenjal s Chujem Berryjem in nato z Benom Websterjem, ki sta se zgledovala pri Hawkinsu.

Young se je rodil leta 1909 v glasbeni družini v državi Misisipi, mladost je preživel v New Orleansu. Sprva je igral na bobne in šele potem se je lotil saksofona, najprej altovskega in nato tenorskega, ki je postal njegov prvi instrument, čeprav je včasih zaigral tudi na klarinet ali bariton saksofon. Najbolj sta nanj vplivala Jimmy Dorsey in Frankie Trumbauer. "Trumbauer je bil moj idol," je povedal. "Ko sem začel igrati, sem kupoval vse njegove plošče. Igral je na c-melody saksofon in njegov zvok sem skušal dobiti iz tenorja. Zato nimam takega zvoka kot drugi. Trumbauer je vedno pripovedoval zgodbico. In ugajalo mi je, kako je požiral tone. Najprej je zaigral melodijo, potem pa se je poigral z njo."

Young ni imel formalne glasbene izobrazbe, zato pa izvrsten posluh in okoli leta 1928 je bil že izjemen instrumentalist. Nekaj časa je igral v zasedbi Blue Devils Walterja Pagea, pa z že utrujenim Kingom Oliverjem, nazadnje pa je pristal pri Countu Basieju, ki je imel bazo v Kansas Cityju. Po polomu pri Hendersonu se je tja tudi vrnil in začel snemati v različnih zasedbah, sestavljenih iz Basiejevih mož. Iz tega časa je skladba Shoe Shine Swing, za katero je Young upravičeno menil, da je ena njegovih najboljših. V njej je pokazal izjemen smisel za melodično obliko, ki je bila ena njegovih največjih odlik, zvok pa je tako lahkoten, da bi ga skoraj lahko zamenjali za klarinet.

Ob koncu tridesetih let je producent John Hammond snemal manjše jazzovske zasedbe za trg črnskih juke-boxov. Najpogosteje je te zasedbe vodil pianist Teddy Wilson, velikokrat pa je sodelovala tudi slovita pevka Billie Holiday. Zdi se, da sta se tako našli sorodni duši. Lester Young je z igranjem za Holidayevo razkril pomemben del svoje čustvene palete, namreč veliko nežnost. Čeprav je na teh posnetkih pevka ves čas v ospredju, polzeča nežnost Youngovih izjemnih solov idealno sovpada z njeno toplo interpretacijo in brez zadržkov jih je mogoče priporočiti kot najboljše v opusu obeh. Billie Holiday je izjemno občudovala Younga, ki je celo živel pri njej, čeprav po vseh zapisih na povsem platonični ravni, in Billie je tudi odgovorna za njegov vzdevek: Prez ali Pres, kot okrajšava za "president" oziroma "predsednik saksofona".

Ko je Young leta 1940 zapustil Basieja, se je že uveljavil kot najbolj vpliven tenor saksofonist po Hawkinsu in zdelo se je nujno, da sestavi lastno zasedbo. Toda vsi taki poskusi so bili kratkotrajni, in čeprav so Younga glasbeniki izjemno cenili, tisk pa naravnost oboževal, preprosto ni imel voditeljskih sposobnosti. Lester Young je bil nežna duša in samotarski človek, ki se ni nikoli povsem znašel v svetu nenehnega menjavanja sumljivih klubov, zanemarjenih hotelov, agentov, pijancev in neogibnega rasnega razlikovanja, ki je leta 1943 doseglo srhljivi vrhunec z vpoklicem v vojsko.

"Niso mu pustili igrati v orkestru, in ker je imel dolge lase, so ga prisilili, da se je ostrigel," je povedal njegov menedžer. Ko je na nekem vprašalniku še prostodušno priznal, da je kadil travo, so ga pod izmišljeno obtožbo zaprli, ogenj pa je še bolj razvnela fotografija Youngove bele druge žene, ki jo je našel major iz Louisiane.

Tudi vrnitev v "civilno" življenje je bila vse prej kot lahka. Na newyorški 52. ulici je zavladal bebop in mladi saksofonisti so zvok oblikovali po Youngovih idejah s plošč. "Prišel je, da bi našel korenine," je povedal pianist Billy Taylor, "pa jih ni našel. Ni bilo težko opaziti, da se sprašuje, kam naj se obrne." Kljub temu so posnetki, ki jih je naredil leta 1946 v Kaliforniji za založbo Aladdin, še vedno med njegovimi najboljšimi, čeprav zvočno manj atraktivni od tistih, ki jih je v petdesetih letih posnel za založbo Verve. Na teh je tako značilni in samosvoji lahkotni, "presojni" Youngov zvok mogoče žal slišati le še tu in tam, čeprav jim sicer ne manjka šarma.

Alkohol, neredno življenje, pomanjkanje ljubezni in razumevanja je, kot tolikokrat prej in potem, uničilo tudi Preza. O njegovih zadnjih dneh v Parizu zelo poetično pripoveduje Tavernierov film Okoli polnoči, v katerem je imel glavno vlogo Dexter Gordon, tudi sam Youngov učenec. 15. marca 1959 je zadnjič nastopil v klubu Birdland. Za pogrebom je šla tudi pretresena in hudo šibka Billie Holiday. "Jaz bom naslednja na vrsti," je rekla. Umrla je štiri mesece kasneje.

"Hawkins je naredil vse, kar je bilo mogoče, in bil je mojster glasbila, toda ko se je pojavil Prez, smo vsi začeli poslušati samo njega. Imel je popolnoma nov zvok, takega, na kakršnega smo čakali, prvega, ki je s pihalom zares pripovedoval zgodbe." Te besede je izrekel Dexter Gordon, prav lahko pa bi jih tudi marsikateri drug saksofonist njegove generacije, na primer Stan Getz. Vpliv Lesterja Younga na bebop in kasnejše sloge je namreč izjemen, njegovo lastno delo pa je žal mnogo slabše znano in razumljeno. Pa vendar mu je še danes vredno prisluhniti.

Jure Potokar

Viri:

James Lincoln Collier. The Making of Jazz, A Comprehensive History. Papermac, 1981.

Richard Cook and Brian Morton. The Penguin Guide to Jazz on CD (Fourth Edition). Penguin, 1998.

Izbrana diskografija:

Count Basie: Original American Decca Recordings (MCA)

The Quintessential Billie Holiday Vol. 3 in Vol. 4 (Columbia)

The Complete Aladdin Sessions (Blue Note)

Lester Young and The Piano Giants (Verve)

Lester Young With The Oscar Peterson Trio (Verve)