Letnik: 1999 | Številka: 5 | Avtor/ica: Jure Matičič

Ulf Poschardt

DJ CULTURE

Quartet Books, 1998

Ulf Poschardt je knjigo DJ Culture dokončal že leta 1995, v Nemčiji pa je takoj postala velika uspešnica. Mogoče po zaslugi poskusa prikaza enotne slike razvoja didžejevske kulture, mogoče celo zaradi tega, ker je Poschardt pri prikazovanju delovanja v zvrsteh moderne plesne elektronske glasbe med drugimi reprezentativnimi primeri uporabil predvsem nemške vzornike, kot sta Sven Vath in Rainald Goetz. Ampak najprej še nekaj podatkov o avtorju: Ulf Poschardt se je rodil leta 1967, živi in dela v Münchnu in je urednik časopisa Suddeutsche Zeitung.

Bralci so morali na angleški prevod DJ Culture čakati skoraj štiri leta, dobili pa so obsežen paket, ki obsega skoraj 500 strani informacij, glasbenih razprav in teoretičnih diskurzov o nastanku, trajanju in minevanju kulture didžeja. Tistega tvorca kulturnih formacij torej, ki je na začetku le vrtel vinilne plošče, končal pa pri skrajnem robu manipulacije sredstev za reprodukcijo glasbe ter tudi samih izdelkov glasbene industrije. V center razprave je postavljen didžej, ne le kot oseba, ampak tudi kot socialni fenomen, prenosnik informacij, inovator ... Poschardt sicer obdela najbolj pereče probleme, ki zadevajo teoretično definiranje didžejevske kulture, veliko pa jih spregleda ali pa (zanalašč?) izpusti.

Osrednji del knjige je zgodovinsko opisovanje razvoja lika didžeja, skupaj z razvojem glasbenih zvrsti, elektronskih medijev in glasbene tehnologije. Začne se pri prvih radijskih oddajnikih v ZDA, nadaljuje pri slavnih (belih in črnih) didžejih iz obdobja, ko se je v mainstream prebijala črnska glasba, in pri rock’n’rollu. Obenem lahko sledimo izginotju nastopov glasbenih skupin kot glavnih ponudnikov zabave v plesnih klubih. Izumrtje simbolizira disco kultura. Tu se predzgodovinsko opisovanje po Poschardtovi kategorizaciji spremeni v zgodovinsko. Disco pomeni spremembo miselnosti poslušalcev (plesalcev) in tehnični napredek, predvsem studijske opreme in naprav, ki jih je pri delu uporabljal inovativni disco didžej. Tehnološke inovacije privedejo do najobširnejšega in najbolj ključnega dela avtorjevega diskurza, do hip hopa. Tu je poudarek na treh očetih hip hopa (Kool DJ Herc, Grandmaster Flash in Afrika Bambaata) in na najbolj znanih založnikih (Russell Simmons), zanemarjeni pa so npr. Public Enemy in celotna zahodna scena.

S hip hopom pridemo do novih produkcijskih načinov, ki so se vzporedno z novo tehnologijo (novi gramofoni, poceni semplerji, beat boxi ...) razvili v house, tehno in posledično v vse današnje elektronske smeri. Didžej sčasoma postane tudi producent glasbe, obenem pa že določa druge glasbenike, spodbuja nove tehnične rešitve in obstoječo tehnologijo prilagaja lastnim potrebam. Tehnologija je v elektronski glasbi zlorabljena do skrajne meje.

DJ Culture tako ni le knjiga, ki poskuša govoriti o didžejih in pri tem nikoli ne pride do pravega sklepa, ampak se ozira na začetke glasbenih zvrsti in analizira njihove nastanke. Tudi tako, da preučuje družbeno okolje nekega glasbenega fenomena. Poschardt si je DJ Culture zamislil kot holistični pregled vsega, kar pripada didžeju. To se mu na žalost, tudi pri teoretskem delu knjige, ni vedno posrečilo. Vendar pa je DJ Culture eden redkih vodnikov po sferah didžejev, ki ne vsebuje samo obravnave posebnosti ene same glasbene zvrsti, ampak jih skuša kronološko združiti, primerjati in vzročno povezati. Na koncu knjige je pri angleški izdaji dodano še poglavje (bonus track), ki ga je Poschardt napisal po prvi izdaji knjige (v nemščini); posveča se novejšim glasbenim dogodkom, tako da so nam odprte tudi trenutne ali pa nedavne problematike.

Jure Matičič