NATACHA ATLAS

Gedida

Mantra/Dallas, 1999)

Prva, Mon amie la rose (Moja prijateljica vrtnica), nehote (?) spomni na Khaledovo Aicho, in če bi zamenjali glasbenike in producente obeh ter pustili le pevca ali če bi zamenjali samo pevca in pustili druge, potem ... hja, potem ... (Ne, raje molčim, saj bi bilo preveč zlobno.)

Resnica je, da ima Khaled glas, glas, ki poje arabsko ne glede na jezik, Natacha pa produkcijo; toda ker oba izvajata arabski (londonski ali pariški, elektronski ali električni) pop, bo morda že res, kar je ob Natachini prejšnji plošči Halim zapisal Barbarič: "Celo kakšen Khaled se lahko po Didi skrije pred njo!" Vendar Gedida po pozornem poslušanju ni tako zelo odlična in prepričljiva kot Halim, poleg tega pa se lahko Natacha na koncertu, vsaj po izkušnji Druge godbe 1997, vsekakor skrije pred Khaledom, tako da trditev v enem dihu tudi zanikam. Gedida ob naključnem, nepozornem poslušanju pritegne podobno kot Halim in Diaspora – večina muzike je prijetne, tu in tam kaj navduši, tu in tam kaj zmoti. Glasba je mešanica elektronike in glasbil, tokrat skoraj vsepovsod vladajo violine in druga godala, po katerih potezajo Arabci, lutnje, na katere igrajo Evropejci, tolkala obojih in tako naprej. Pesmi so obarvane z raznoterimi toni in žanri, kot zanimivost bi omenila pesem Mistaneek, saj je blizu egipčanski glasbi mladih el yalla (spomnite se kompilacije Egyptian street music), Natachi pa jo s spremljevalnimi glasovi pomaga peti londonski Alžirec in raiman Abdel Ali Slimani. Povezavo egipčanske cestne glasbe in rapa po svoje potrdi Mahlabeya, ki ima med glasbili naštetega tudi rapperja (dobesedno: harmonika, čelo, rapper, tolkala, klaviature). Seveda ne manjkajo Natachine stare sanje in želje: posneti arabski klasični komad. Kifaya ima v uvodu pravo dramaturgijo egipčanske šole, malce sprevrženo, kot se za elektroniko spodobi, a ne preveč, tudi Natasha silno teatralično poudarja v globljih legah "kifaya, kifaya, kifaya el ahsen" in še in še – a vendar je očitno, da prave arabske melizme ni dojela, vsaj ne toliko, da bi je bila sposobna. Skratka, Kifaya je tako blizu arabski klasiki, kot je zadnja One Brief Moment evropski, čeprav verjetno sploh nima takih teženj in želja. In vendar – Gedida Natache Atlas je soliden izdelek arabskega popa iz Londona in tudi Kaira, zato plošče zaradi rahlo slabovoljne ocene nikakor ne zavrzite!

T. Capuder