VINICIUS CANTUÁRIA

TUCUMA

Verve/Multimedia, 1999

Brazilskega glasbenika in skladatelja Viniciusa Cantuario sem doslej poznal predvsem kot bobnarja in skladatelja s plošče Cinema Transcendental Caetana Velosa in kot sodelavca Davida Byrna, Tucuma pa je njegova zelo ambiciozna druga solistična plošča. Ambiciozna zaradi vrste slovitih sodelavcev, kot so Laurie Anderson, bobnar Joey Baron, kitarista Bill Frisell in Arto Lindsay (s katerim je Cantuária sodeloval na štirih ploščah), basist Sean Lennon in tolkalec Nana Vasconcelos, v prav tolikšni meri pa tudi zaradi skladb, ki naj bi nadaljevale in nadgrajevale Jobimovo tradicijo bossa nove.

V tem smislu se plošča tudi začne in prvi skladbi, Amor Brasileiro ter Maravilhar, sta zares izvrstni "novi" bossa novi z minimalnim, učinkovitim in zelo očarljivim aranžmajem, nato pa postane glasba precej bolj osebna. To seveda ni slabo, kajti Cantuário je zelo dober skladatelj in pisec besedil z značilnim brazilskim šarmom in ritmično raznolikostjo, zaradi česar je plošča Tucuma zares razveseljiva zbirka izrazito osebnih skladb. Toliko bolj, ker podobno kot Veloso tudi Cantuária znova dokazuje, da je brazilska popularna glasba morda še edina na vsem svetu, ki se je doslej uspešno upirala vsesplošni zvočni in besedni pavperizaciji. To je seveda žalostno dejstvo, ki se ga zavedajo tudi nekateri njeni bolj razvpiti glasbeniki, in morda so se prav zato prej našteti Cantuárievi gostje povsem organsko in nemoteče vključili v samo glasbeno tkivo.

Plošča Tucuma pa vendarle najbolj prijetno preseneti zaradi razkošne zvočne podobe, ki jo tke cela vrsta domiselno uporabljenih akustičnih instrumentov, in zaradi besedil, ki sicer govorijo o večnih temah, vendar jih obdelujejo ne samo daleč od klišejev, ampak tako, da v bistvu mnogo bolj spominjajo na pravo poezijo. Na srečo je založba, ki očitno poskuša Cantuárievo ime spraviti tudi v zavest ameriškega in globalnega poslušalstva, poskrbela tudi za angleške prevode.

Jure Potokar